Jože Dežman: Vlada, Ljubljana in še kdo so na vrsti, da dojamejo, da v evropskih očeh njihovo rasistično razlikovanje žrtev sramoti Republiko Slovenijo

Uredništvo

Barbarin rov. Foto: Wikipedija
POSLUŠAJ ČLANEK

Izjava ob petnajstletnici vstopa k umorjenim v rovu sv. Barbare

Obravnava peticije Pravica do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve povojnih komunističnih pobojev v Sloveniji v Evropskem parlamentu 14. februarja 2024 je pokazala, da Republika Slovenija lahko prepričljivo predstavi evropski in svetovni javnosti dosežke svojih znanstvenikov in prepričljivo utemelji izhodišče nastopa dr. Mitje Ferenca v Evropskem Parlamentu: »Medtem ko se žrtev drugih dveh totalitarizmov primerno spominjamo in ohranjamo upor proti njima kot pozitivno vrednoto, to za žrtve komunizma ne velja. Imamo ovire, ki jim ne omogočajo niti temeljne človekove pravice do groba in izdaje mrliških listov.«

Dr. Ferenc je poudaril tudi, »da sta resnica in spomin za spravo nepogrešljiva.«  

Člani odbora za peticije evropskega parlamenta vseh političnih pripadnosti so soglasno podprli peticijo. Predsednica odbora Dolors Montserrat je po seji odbora dr. Ferenca pisno obvestila, da bo »peticijo posredovala pristojnim nacionalnim organom preko Stalnega predstavništva Slovenije pri Evropski uniji in Neformalni skupini Evropskega parlamenta za evropsko spominjanje.«

Slovenski uspehi pri odkrivanju, raziskovanju, urejanju prikritih morišč in grobišč, izkopi in pokopi posmrtnih ostankov so bili torej v Evropskem parlamentu sprejeti kot velika tema. Kot civilizacijski dosežek.

Vlada RS, Mestna občina Ljubljana in še kdo so na vrsti, da dojamejo, da v evropskih očeh njihovo rasistično razlikovanje žrtev kot tudi nespoštovanje temeljnih pravic do groba in spomina, resnice in pravice sramotijo Republiko Slovenijo in jo vračajo v totalitarno preteklost. S tem dušijo tudi možnosti za sožitje in odpuščanje.

Prav zato smo dolžni nadaljevati procese tranzicijske pravičnosti in obveščati evropsko in svetovno javnost o naših dosežkih in tudi nasprotovanjih, ki skušajo ovirati odkrivanje resnice, zagotavljanje pravice in zanikajo pravico do groba in spomina.

Ob petnajstletnici vstopa k umorjenim v rovu sv. Barbare poudarjamo, da je bila slovenska osamosvojitev prelomna.  Republika Slovenija   je omogočila razpad tabujev, laži in mitomanije titoizma ter sprejela številne ukrepe tranzicijske pravičnosti. Storilci sodno niso bili obsojeni, toda sprejeti so bili številni ukrepi za odškodovanje in rehabilitacijo žrtev komunističnega nasilja. Pomembna so bila tudi prizadevanja za politično spravo. Demokratično okolje je omogočilo razcvet raziskav, ustvarjalnosti, odpiranja javnega prostora.

Z zakoni za odškodovanje in rehabilitacijo žrtev je bilo, če upoštevamo tudi družine,  zajetih več sto tisoč ljudi.

Zakon o denacionalizaciji (40.000 rešenih vlog), Zakon o popravi krivic (več kot 35.000 rešenih vlog), več tisoč razveljavljenih stalinističnih sodnih procesov z izplačanimi odškodninami. Vse to kaže na obseg revolucionarnega nasilja.

Pomembno je bilo delo  parlamentarne Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, policijske akcije Sprava. Ne glede na ovire in zastoje je  Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč vzpostavila strokovne standarde in jih uspešno uveljavila tudi v mednarodnih primerjavah.

Nova slovenska zaveza je postavila Farne spominske plošče, nekaj spominskih obeležij so dobile tudi druge zamolčane žrtve. Pomembno dejanje simbolne izenačitve žrtev je spomenik vsem žrtvam vojne in z njimi povezanih žrtev. Prav tako pomembne so druge civilnodružbene pobude, od Lipe sprave do Vseposvojitve. Vznikajo tudi nove, omenimo Petra Hribarja, ki si prizadeva za zdravljenje z odpuščanjem zločincem.

Pomembni so bili znanstveni in umetniški dosežki. Filmi, literarna, likovna dela so odpirala javni prostor in odmevala tudi mednarodno, omenimo samo roman Draga Jančarja To noč sem jo videl.  

S popisom smrtnih žrtev Inštituta za novejšo zgodovino smo prvič dobili imena velike večine vseh žrtev. Opravljene so bile tudi številne druge temeljne raziskave. Na podlagi tega je lahko SAZU sprejela svojo izjavo o slovenski spravi, ponujene so bile številne druge izjave, v katerih so se posamezniki in skupine opredeljevali do različnih vidikov te slovenske kulturne vojne.

Intenzivnost, v katero slovenska družba obravnava te teme, kaže spletna zbirka člankov Iva Žajdele na spletni strani Študijskega centra za narodno spravo, v kateri je  več kot 23.000 člankov o drugi svetovni vojni, revoluciji, protirevoluciji, državljanski vojni in današnjih odmevih nanje.

Ob vseh teh premikih pa ugotavljamo, da titofilni konzervativci skušajo ohranjati svoj položaj prav z vsestranskim nasprotovanjem tem dosežkom RS. Pri tem je sedanja Vlada RS večkrat ravnala v duhu novega stalinizma. Oblastni napuh kažejo predvsem z zavračanjem vsebinskega dialoga.

Peticija, ki jo je podprl evropski parlament, je dragoceno izhodišče za nadaljnja prizadevanja.

Republika Slovenija naj še naprej razvija vse ukrepe tranzicijske pravičnosti:

-          Če smo za izkop vseh žrtev iz rova sv. Barbare in njihov pogreb čakali več kot sedem let, pa upamo, da bomo sposobni več kot 3450 umorjenih iz Jame pod Macesnovo pokopati prej. Skupaj z drugimi deležniki Komisija vztraja, naj bo pokopno mesto za nepokopane žrtve na Žalah v Ljubljani. Kot druga lokacija za izgradnjo kostnice je možno vojaško pokopališča na Orlovem vrhu. Pokop z ustreznim obeležjem v prestolnici bi pomenil, da RS žrtve vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu priznava kot del narodovega telesa, njihov pomor pa kot nacionalno tragedijo zgodovinskih razsežnosti.

-          Sektor za vojne grobove in grobišča, Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Vlada RS in vsi drugi naj zagotovijo, da bo RS vzpostavila enotne standarde za vse grobove ) register vojnih grobišč, raziskave, prekopi, pokopi, mednarodno sodelovanje)

-          RS naj sprejme ustrezne predpise, ki bodo omogočali DNK identifikacije.

-          RS naj glede na vrsto rehabilitacij žrtev, ki jih je umorili partizansko gibanje med vojno, in na vrsto razveljavljenih sodnih procesov po vojni vzpostavi pomoč pri zagotavljanju pravic tem vrstam žrtev in njihovim svojcem.

-          Nerazumljiv je ukrep Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), da je zaprl popis smrtnih žrtev za javnost in se odpovedal celo raziskavi obdobja druge svetovne vojne. Popis je treba znanstveno valorizirati in dopolniti, javnost naj ima poln dostop do zbranih podatkov.

-          Od sto tisoč smrtnih žrtev so raziskovalke INZ v  pregledu matičnih knjig našle 53.473 žrtev. INZ naj pripravi seznam žrtev, ki jih niso našli v matičnih knjigah, da RS uredi svoje evidence in žrtve vpiše v ustrezne dokumente.

-          RS naj nadaljuje raziskave totalitarnega nasilja in režimov.

-          RS naj zagotovi, da bodo v register kulturne dediščine pod enakimi merili vpisane vse vrste spominske in zlasti težke dediščine (prikrita vojna grobišča, farne spominske plošče, drugi objekti in postavitve). Verjamemo, da tudi Jama pod Macesnovo gorico izpolnjuje pogoje za razglasitev za kulturni spomenik državnega pomena.

-          Vlada RS naj vrne med nacionalne dneve spomina tudi 17.maj, dan spomina na žrtve komunizma

-          Vlada RS naj vzpostavi Muzej slovenske osamosvojitve (to je tudi muzej preseganja posledic zločinov totalitarnih režimov)

-          RS naj najpomembnejšim skupinam tabuiranih žrtev postavi spomenike, spominska obeležja ali jih drugače počasti. Prav tako naj RS in lokalne skupnosti ocenijo primernost poimenovanj po osebah, ki so odgovorne oz.so izvajale nezastarljive zločine in vodile stalinistično revolucijo.

-          RS naj sprejme resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in druge evropske deklaracije, ki obsojajo totalitarne režime.

-          RS naj podpre delovanje civilne družbe in nevladnih organizacij, ki skušajo zdraviti posledice totalitarnega nasilja, tabujev, laži in mitomanije.

Naj sklenemo z mislijo Romane Bider, ki vodi Vseposvojitev – osebno posvojitev žrtev zla med drugo svetovno vojno in po njej: »Pred petnajstimi leti smo pretreseni obstali pred grozo Barbarinega rova. Kdo ve, če smo dojeli, da so tiste kosti za nas skriti zaklad, naša zakopana življenjska sila. Ki se nam razodene le, ko zajokamo nad zlom, ki jih je nagrmadilo in nad vsem nepredstavljivim trpljenjem. Prizadetost, ki jih v našem narodu pušča revolucionarni teror in bratomor, bo mogoče preseči le s sočutjem, resnicoljubjem in katarzo.«

Petnajst let od vstopa k umorjenim v rov sv. Barbare bomo zaznamovali z razstavo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu in v Evropskem parlamentu, z dokumentarcem, izdajo 6. poročila Komisije, v sodelovanju z drugimi bodo pripravljene še druge dejavnosti, posebej bomo obeležili 17.maj, dan spomina na žrtve komunizma.

Posebej nas veseli, da se v skladu z razglasitvijo rova sv. Barbare v Hudi Jami za kulturni spomenik državnega pomena nadaljuje urejanje spomenika tako, da bo urejen in dostopen javnemu ogledu.

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki