Naslednja postaja: Krasni novi svet! Od razumnega človeka do udomačene živali



V svojih komentarjih rad poudarjam pomen demokracije in individualizma. Dveh pojmov, ključnih za uspeh in stopnjo blagostanja sodobnih zahodnih držav, ki pa sta vedno bolj na udaru, čeprav morda posredno. 

Na prvi, površen pogled je to težko opaziti. Politiki in mediji se zelo radi predstavljajo kot branilci demokracije. Opozarjajo na “nevarnosti fašizma”, ter v imenu varovanja demokracije skušajo omejiti naše osnovne svoboščine, kot je svoboda izražanja. 

Oglasi in razne marketinške kampanje pa medtem neprestano poudarjajo našo individualnost. Produkt, narejen samo za nas, nas prepričujejo. Z njim izražamo lastno, edinstveno identiteto.  

Skratka, ta izjemno pomembna pojma sta bila v večini primerov skrčena na slogane. Slogane, ki se uporabljajo za manipulacijo in nadzor. Ki počasi dvigujejo temperaturo vode, v kateri se postopoma in neopazno kuhamo. 

Posameznik kot merilo vsega 


Kot v svoji knjigi Homo Deus trdi zgodovinar Yuval Noah Harari, je bilo 20. stoletje čas množic. Za zmago v totalnih vojnah je bilo potrebno mobilizirati te množice. Kot zaključuje, ni bilo naključje, da smo v tistem času dobili univerzalno volilno pravico.  

Podobno je bilo prejšnje stoletje čas množic v okviru delavskih gibanj. Delavski razred se je zavedel svoje moči in zaradi strahu pred revolucijo pridobil mnogo pravic, ki so nam danes samoumevne. 

Gibanja in dogodki prejšnjega stoletja so ljudi postavili v ospredje. Skupaj z ideologijo humanizma so opolnomočili posameznika. Ta je postal merilo vsega, kot volivec, kot potrošnik, kot vojak, kot delavec. A ti časi se pred našimi očmi končujejo. Z napredkom tehnologije človek kot posameznik izgublja svoj pomen.  
Gibanja in dogodki prejšnjega stoletja so ljudi postavili v ospredje. Skupaj z ideologijo humanizma so opolnomočili posameznika.

Z izgubljanjem pomena pa je tudi neizogibno, da bo začel izgubljati pravice in politično upoštevanje. 

Zametke tega že lahko vidimo. Ljudstvo se vse pogosteje predstavlja kot nekakšno nevedno, nevarno množico. Množico, ki jo je potrebno usmerjati in omejevati, da bo delala “pravilne” odločitve. 

Strah kot gonilo 


Več trenutno aktualnih dogajanj po mojem prepričanju deluje v smeri spodkopavanja pomena samostojnega in odgovornega posameznika kot temelja demokratične družbene ureditve.  

Strah pred širjenjem dezinformacij sproža premike v smeri omejevanja svobode izražanja. Posameznik ni več nekdo, ki lahko pove kaj novega, pametnega ter ga je treba poslušati. Ne, je vir in sredstvo širjenja napačnih informacij. Ker ni razumno bitje, ni pričakovati, da bo znal kritično presojati, čemu verjeti ter čemu ne. Zato je potrebno omejiti informacije, ki so mu na voljo. V njegovo dobro, seveda. 

Zaradi strahu pred podnebnimi spremembami se omejuje posameznikovo mobilnost, začenja pa se napadati tudi enega temeljev sodobnega kapitalizma – zasebne lastnine. Naročniški poslovni model, kjer posameznik ni več lastnik, ampak le pridobi pravico do uporabe določenega produkta, v temeljih spodkopava vpliv posameznika. Brez osebne lastnine je ta prepuščen milosti svojih “gospodarjev”, ki mu lahko kadarkoli omejijo dostop do osnovnih dobrin, kot je njegov dom. 
Namesto razumnega bitja, s sposobnostjo razmišljanja in odločanja, človeka vedno bolj obravnavamo kot nekakšno udomačeno žival. Kot psa.

Avtomobil, simbol osebne mobilnosti in svobode, bo, kot kaže, s prehodom na elektriko zopet postal domena premožne elite. Povprečen posameznik se bo moral zadovoljiti z javnim prevozom – ki bo povezoval le tiste kraje, ki bodo v interesu odločevalske elite. 

Zaradi strahu pred naraščajočo neenakostjo se vse pogosteje pojavljajo zahteve po zajamčenem, univerzalnim temeljim dohodkom. Morda na prvi pogled všečna ideja, a samo pomislimo, kakšno moč nad prejemniki bi takšen dohodek dal odločevalcem. Smo napačno glasovali, se nismo cepili, morda preveč radi jemo meso? Z odvisnostjo od državnih jasli bomo postali od njih življenjsko odvisni in ne bo težko ljudi prisiliti, da storimo, kot je od nas zahtevano. Sicer naš dohodek morda ne bo več zajamčen. 

Tlakovano z dobrimi nameni 


Vse omenjeno dogajanje je posledica “dobrih namenov”. Želimo izkoreniniti laži in zavajanje ter ljudem nuditi dostop do preverjenih informacij. Svojim zanamcem želimo zapustiti planet, primeren za življenje. Ljudem želimo zagotoviti vsaj nek minimalen standard življenja. 

A pri tem v temeljih spreminjamo naš pogled na človeka. Namesto razumnega bitja, s sposobnostjo razmišljanja in odločanja, tega vedno bolj obravnavamo kot nekakšno udomačeno žival. Kot psa, ki mu sicer želimo le dobro, a ga pri tem vedno bolj spreminjamo v nebogljeno, nesamostojno bitje, ki za preživetje potrebuje našo pomoč.  

V takšnem odnosu bo elita prevzela funkcijo lastnika. Ki poskrbi za osnovne potrebe, a ima absolutno oblast.  

Vedno bolj aktualni roman Aldousa Huxleya, Krasni novi svet, prikazuje vizijo takšne prihodnosti. Ljudje tam niso nesrečni, družba funkcionira. V primerjavi z romanom 1984 gre za pravo utopijo. A vendarle so tam ljudje enako razvrednoteni, čeprav morda bolj “humano”.  

Si tega res želimo? 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Od strankokracije in oligarhije k demokraciji (iz fevdalizma v demokratični kapitalizem)
  • 05. 12. 2025
Ustavno sodišče ne sme biti bojno polje
  • 16. 02. 2026
Svobodna demokratična družba ne dopušča elementov totalitarizma
  • 12. 02. 2026