Nataša Pirc Musar je verjetno vedela, zakaj se je razglasila za ateistično birmansko botro. Hkrati pa je »kulturnim kristjanom« nastavila ogledalo

vir: Wikipedija


Predsedniška kandidatka Nataša Pirc Musar je te dni marsikoga, tudi neverne ljudi, presenetila z odgovorom na vprašanje glede stanja njene vere. V odgovoru na novinarjevo vprašanje »Ste verni, religiozni?« je odgovorila, da je ateistka, kar je seveda v našem sekularnem svetu veljaven odgovor. Težava pa je v tem, da se le-ta bere v precejšnjem kontrastu z njeno trditvijo, da je kot mlada »hodila v cerkev«, da je paradoks še večji, pa se je gospa Musar celo pohvalila, da je skoraj vsem svojim nečakom birmanska botra.

Bogomir Štefanič je v komentarju v Družini že povzel glavne misli, ki se vernemu, pa tudi nevernemu bralcu ob tem pojavijo. Ugotavlja, da kandidatka v zadrego spravlja svoje sorodstvo, ki jo je za botro očitno izbiralo iz kakšnih manj verskih razlogov; okrca tudi samo kandidatko, ki ima do vere očitno »izrazito infantilen odnos« in v njej vidi le »nekakšno kulturno ostalino«; problematična je tudi njena pravna razgledanost: kot pravnica se je morda zavedala kanonsko-pravne zahteve o potrebnosti osebne vere za nastop službe birmanskega botra, a jo je očitno zavestno kršila.

Gospod Štefanič pa je zadel še eno nevralgično točko: gospa Pirc Musar je s svojo izjavo v zadrego »spravila tudi domačega duhovnika (ali duhovnike), ki je očitno zamižal ne le na eno oko, temveč kar na obe, ko je prikimal prošnji za njeno botrstvo.«

In tu bi se res strinjal, in celo nekoliko razširil to opažanje, zavedajoč se, da so zadeve »na terenu« pogosto precej komplicirane, ko gre za birmo in določanje botrov. Duhovnik pač ne vidi v dušo, in posledice zavrnitve so lahko hude.

Kakorkoli obračamo, pa v primeru gospe Musar po mojem res ni treba valiti krivde nanjo. Gospa je ateistka, po vrhu pa še pravnica. Konkretno to pomeni, da, če je župnik »dal štempl«, je zadeva zanjo rešena, še več: pravo je odigralo svojo vlogo, minimum je zagotovljen; skratka, z birmancem lahko stoji pred škofom. To je vse, kar njo zanima, edina zadeva, ki jo vera v življenju spremeni, je glede na intervju to, da morda koga »umiri« molitev.
Birmanski boter, po možnosti de facto ateist, je samo še pečat na trhleno strukturo birmanske pastorale, cerkveno pravo pa ne zmore več odigrati svoje vloge, ker je pač pravo: gre za minimum morale, vere pravo preverjati ne more

Take stvari so problem Cerkve, torej problem vernih ljudi, ne ateistov. Ateist pač ne čuti odgovornosti pred Najvišjim, veren človek jo čuti. In zato nam primer gospe Pirc Musar več kot o njej pove o Cerkvi in predvsem o njeni prihodnosti.

Peter Štumpf, soboški škof ordinarij, je denimo pred nekaj meseci napovedal pomembne spremembe birmanske pastorale, ki bodo vključevale prav ukinitev birmanskih botrov in prejem birme v petem razredu, torej prej kot je sedaj v navadi. Karkoli si že kdo misli o teh spremembah, je dejstvo, da takšni dogodki sami po sebi kričijo po spremembah, ker tako ne gre več naprej. »Kulturnih kristjanov« oziroma »velikonočnih ateistov« je toliko, da moramo redno računati z nedelujočo prakso birmanskih botrov; oziroma: dober birmanski boter je prej izjema kot pravilo.

Ko pa enkrat pridemo do tega zaključka, je jasno, da je to še najmanjši problem: birmanski botri so češnja na torti birme, kot jo danes mnogi birmanci in njihovi starši razumejo. Birmanski boter, po možnosti de facto ateist, je samo še pečat na trhleno strukturo birmanske pastorale, cerkveno pravo pa ne zmore več odigrati svoje vloge, ker je pač pravo: gre za minimum morale, vere pravo preverjati ne more; s svojo strukturo ščiti tako duhovnika kot vernika. Takih primerov je sicer ogromno, denimo bodoči zakonci – lahko so ateisti – ki s krstom iz ranih let na papirju zaprosijo za cerkveno poroko in jo Cerkev tudi odobri. Gre za prazno lupino, brez vsebine, ki jo pravo omogoča, vere pa meriti ne moremo.
Kakorkoli, na gospo Pirc Musar se nimamo kaj jeziti. V bistvu nam je pokazala ogledalo.

Kakorkoli, na gospo Pirc Musar se nimamo kaj jeziti. V bistvu nam je pokazala ogledalo. Prizor, ki smo ga tam zagledali, pač ni prijeten: iz rok polzijo generacije birmancev, ki bodo poslednji dan morali močno upati na Božjo milost, ker jim vere ne uspemo predati ali pa jo zavestno zavrnejo kot nepotrebno. K temu zaključku pa jih vodi vse, od »do-birme-hodi-k-maši« staršev, ateističnih botrov do zlovoljnih duhovnikov, ki smo že v naprej »nastavljeni na poraz«. In ob tem velja veliko spoštovanje in zahvala staršem, ki se resnično trudijo; botrom, ki resnično spremljajo svoje birmance; in duhovnikom, ki svoja življenja požrtvovalno »kurijo« za zaupane jim črede.

Za konec pa vendarle še opazka glede gospe Pirc Musar: preden sem začel razmišljati o birmanskih botrih, se mi je v bistvu utrnila neka druga misel: gospa kandidatka vsekakor ve, kaj dela. Če se denimo velikokrat predvideva, da je gospod Jože Pučnik na prvih volitvah izgubil glasove, ker je v nasprotju s svojim tekmecem dejal, da je ateist; če je neki premier v nedavni zgodovini dobil kakšen glas več, ker menda bere berilo pri maši... je gospa Pirc Musar odličen hibrid: ona je ateistka, ki hodi k verskim obredom in v njih celo nastopa kot botra.

Nekoliko šaljivo lahko zaključimo, da imamo tokrat odlično priložnost, da na volitvah v slogu trgovskih akcij obkrožimo kandidata, ki je res »2 za ceno enega«,»all-in-one«, nekakšen »švicarski nož« za vsakega volivca. Ja, gospa Musar je po mojem dobro vedela, zakaj se je razglasila za ateistično birmansko botro.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike