"Ne, ne podpiram evropske resolucije o treh totalitarizmih, ker je razlika med njimi ..."

vir: Twitter @BorutPahor


Naslovno vrstico je kot odgovor na vprašanje v enem izmed svojih intervjujev o podpori evropske resolucije o obsodbi treh totalitarizmov prejšnjega stoletja odgovorila predsedniška kandidatka Gibanja Svoboda Marta Kos in nadaljevala: "Na to ni mogoče enostavno odgovoriti. Dejstvo je, da se je vsak dozdajšnji prenos te razprave v slovenski parlament zlorabljal za revizijo zgodovine izničenje protifašističnega boja in zavezniške zmage v drugi svetovni vojni." In to je očitno povzetek odnosa celotne aktualne vlade, saj je popolnoma spregledala vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.

23. avgust je za evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov leta 2009 z resolucijo razglasil Evropski parlament, od leta 2012 pa ga uradno zaznamujemo tudi v Sloveniji. V Sloveniji je v spomin na žrtve totalitarnih režimov potekalo več slovesnosti, tako v organizaciji predsednika države Boruta Pahorja kot tudi v Državnem zboru. Predsednica DZ-ja Urška Klakočar Zupančič je na začetku seje opozorila, da spomin na žrtve vseh totalitarizmov počastimo na obletnico podpisa pakta Ribbentrop-Molotov, ki je zaznamoval začetek enega najbolj tragičnih poglavij evropske zgodovine. Evropski parlament z resolucijo poziva, naj ta tragična evropska preteklost ostane v spominu, da je treba počastiti žrtve, obsoditi storilce in položiti temelje za spravo, je spomnila Klakočar Zupančič.

Klakočar Zupančičeva je v tem delu povedala točno to, česar nis(m)o voljni narediti. Počastiti žrtve in obsoditi storilce (vseh) zločinov. Kajti najprej se bomo morali resnično dogovoriti o začetnih načelih, kot so: zločin je zločin, žrtev je žrtev in storilec je storilec. Naslednji korak pa bo tudi pogovor o končanju zamenjavanja vzroka in posledice, ki bo posledično pripeljal do nujno potrebnega procesa ravno tega, česar se boji gospa Kos: revizije zgodovine. Kajti revizija zgodovine je v resnici običajen proces napredka družbe. Dogaja se vsepovsod in vedno v zgodovinski stroki, saj je pogojen z novimi odkritji. Revizija zgodovine ni prepovedana beseda, ampak nujen proces.
Revizija zgodovine ni prepovedana beseda, ampak nujen proces.

Kot drugo pa, ko se bomo začeli pogovarjati o storilcih. Kot se to denimo še vedno počne za pripadnike nacizma. Šestinsedemdeset let po koncu druge svetovne vojne (2021, da ne boste preveč računali), so nekdanjemu pazniku koncentracijskega taborišča sodili zaradi pomoči pri umoru 3.518 zapornikov v Sachsenhausnu pri Berlinu. Josef S. je bil pri svojih 100 letih obtožen sodelovanja pri streljanju sovjetskih vojnih ujetnikov in umoru drugih s plinom. In dokler ne bo naš pravosodni sistem sposoben izpeljati do konca enakih procesov, toliko časa živimo v državi, kjer so zločini in zločinci zaščiteni. Sicer nič novega, ampak vedno znova me pretrese, da smo se preprosto navadili živeti v državi, kjer ima mafija svojo državo in ne vsaj država mafije.

Komunist vedno, komunizem nikoli


Prihodnost naše generacije je, da se bomo za možen skupen napredek države in družbe morali začeti strinjati ravno o prej omenjenih načelih in pustiti družinske zgodbe ob strani v iskanju skupne poti. Kajti nobena vojna ni črno-bela, ko pride do odločitev posameznika v danih okoliščinah, z danimi informacijami. In presojati te odločitve s stališča današnjega dne je izjemno nehvaležno. Pri tem je treba poudariti, da je ključno za marsikoga naše generacije, da vloži čas in trud v to, da spozna svojo družinsko zgodovino ter se z njo spozna ter sooči. Namreč, tudi s tem je (so)pogojena naša vzgoja ter posledično naš pogled na svet, ki je lahko v marsičem omejen. Gotovo pa je naš šolski sistem poskrbel, da ima, vsaj glede zgodovine, marsikatero slepo pego. Odnos do naše lastne preteklosti in njeno čim bolj objektivno spoznavanje nas lahko šele odpre za prehod od mitov in posplošene zgodovine do sposobnosti dialoga ter tudi revizije lastnega razumevanja, kjer je to potrebno.
Morda pa je le končno čas, da se "upokoji" Das Kapital, enako kot se je Mein Kampf. Kajti oba ste resnično le "opij za ljudstvo".

Obenem pa te osebne zgodbe lahko zamegljujejo prej omenjeni načelni pristop, ko pride do konceptov, kot so zločin, žrtev, samoobramba in vzrok, posledica. Sam sem to leta opazoval pri sebi, kajti imam odlično družinsko podlago za možnost slepega sovraštva druge strani. V družinskem deblu imam denimo preživele domobrance, lažno obdolževanega duhovnika, desetletja šikanirane babice, zasliševanega očeta …

Ampak ravno zgodovinopisje, zgodovinska distanca in dokaj unikatna vzgoja so mi dali to možnost, da ločujem načelo od posamične človeške usode. Ta neverjetno težka in neprijetna naloga pa nas čaka kot narod in državo. Kot je dejala moja prababica in se prenaša iz roda v rod: »Komunist vedno, komunizem nikoli!« To je razložila skozi krščanski nauk: če je človek potreben pomoči, se ne sprašuješ, ampak pomagaš. Komunizem kot ideologija pa je v svoji biti zlo, ki ga moraš kot človek zavrniti vedno in povsod.

In zato se na koncu z Marto Kos da strinjati v enem delčku njene izjave - ne, ti sistemi niso enaki, in ne, še vedno niso njihove ideologije enako obravnavane. O komunizmu se še vedno razpravlja, kot da je to še vedno ena izmed možnosti človeškega razvoja in napredka. Pri tem, da nam je pokazal na več kontinentih in različnih obdobjih, da je rezultat vedno enak - masovna morija in propad družbe. Morda pa je le končno čas, da se "upokoji" Das Kapital, enako kot se je Mein Kampf. Kajti oba sta resnično le "opij za ljudstvo".
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike