Nobeno trpljenje in nobena smrt ne morejo ustaviti naše poti k polnosti življenja

Uredništvo

Vir: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK

Ženske gredo h grobu ob prvi svetlobi zore, a v sebi ohranijo temo noči. Čeprav so na poti, še vedno stojijo na mestu: njihova srca ostajajo ob vznožju križa. Ohromljene od solz velikega petka, ohromljene od žalosti, so ujete v občutek, da je vsega konec, da je nad Jezusovo zgodbo položen kamen. In prav ta kamen je v središču njihovih misli. Sprašujejo se: "Kdo bo odvalil kamen od vhoda v grob?" (Mk 16,3) Ko pridejo na kraj, pa jih pretrese presenetljiva velikonočna moč: "Ko so pogledali gor," pravi besedilo, "so videli, da je kamen že odvaljen, čeprav je bil zelo velik" (Mk 16,4).

Ustavimo se, dragi bratje in sestre, ob teh dveh trenutkih, ki nas pripeljeta do velikonočnega veselja brez primere: najprej ženske zaskrbljeno razmišljajo, kdo bo odvalil kamen, nato pa, ko pogledajo gor, vidijo, da je bil kamen že odvaljen.

Najprej – v prvem trenutku – se pojavi vprašanje, ki jih muči v srcu: kdo bo odvalil kamen od groba? Ta kamen je predstavljal konec Jezusove zgodbe, pokopan v noči smrti. On, življenje, ki je prišlo na svet, je bil ubit; On, ki je izkazoval usmiljeno Očetovo ljubezen, ni bil deležen usmiljenja; On, ki je grešnike odrešil bremena obsodbe, je bil obsojen na križ. Knez miru, ki je prešuštnico rešil pred nasilnim besom kamenja, leži pokopan za velikim kamnom. Ta kamen, nepremostljiva ovira, je bil simbol tega, kar so ženske nosile v srcu, konec njihovega upanja: proti njemu je bilo vse razbito, s temno skrivnostjo tragične bolečine, ki je preprečila uresničitev njihovih sanj.

Bratje in sestre, to se lahko zgodi tudi nam. Včasih se nam zdi, da je pred vhod našega srca močno položen nagrobni kamen, ki duši življenje, ugaša zaupanje, nas zapira v grobnico strahov in grenkobe ter zapira pot k veselju in upanju. To so 'balvani smrti', ki jih srečujemo na poti, v vseh tistih izkušnjah in situacijah, ki nam jemljejo navdušenje in moč, da bi šli naprej: srečamo jih v trpljenju, ki se nas dotakne, in v smrti ljubljenih oseb, ki v nas pustijo nepremostljive vrzeli; srečamo jih v neuspehih in strahovih, ki nam preprečujejo, da bi dosegli vse, kar je dobrega v naših srcih; najdemo jih v vseh zaprtostih, ki omejujejo naše izbruhe velikodušnosti in nam ne dovolijo, da bi se odprli ljubezni; najdemo jih v gumijastih zidovih sebičnosti – to so pravi gumijasti zidovi –, sebičnosti in brezbrižnosti, ki zavirajo prizadevanje za gradnjo pravičnejših mest in družb na človeški ravni; najdemo jih v vseh hrepenenjih po miru, ki jih rušita krutost sovraštva in divjost vojne. Ko doživljamo ta razočaranja, čutimo, da je mnogim sanjam usojeno, da se razbijejo, in tudi mi se zaskrbljeno sprašujemo: kdo bo odvalil kamen od groba?

A te iste ženske, ki so imele v srcu temo, pričajo o nečem izjemnem: pogledale so navzgor in videle, da je kamen že odvaljen, čeprav je bil zelo velik. Tu je Kristusova velika noč, tu je Božja moč: zmaga življenja nad smrtjo, zmaga luči nad temo, ponovno rojstvo upanja v ruševinah neuspeha. To je Gospod, Bog nemogočega, ki je odvalil kamen in začel odpirati naša srca, tako da upanju ni konca. K njemu moramo torej tudi mi dvigniti svoj pogled.

In tako – drugi trenutek –: dvignemo pogled na Jezusa: On, ki je prevzel našo človeškost, se je spustil v brezna smrti in jih prečkal z močjo svojega božanskega življenja, s čimer je za vsakega od nas odprl neskončen prepad svetlobe. Vstal je od Očeta v svojem, našem telesu z močjo Svetega Duha in odprl novo stran za človeški rod. Od tistega trenutka dalje, če se pustimo vzeti v Jezusovo roko, nobena izkušnja neuspeha in bolečine, ne glede na to, kako zelo nas boli, ne more imeti zadnje besede o smislu in usodi našega življenja. Od tega trenutka, če si dovolimo, da nas prevzame Vstali, noben poraz, nobeno trpljenje in nobena smrt ne morejo ustaviti naše poti k polnosti življenja. Od tega trenutka "mi kristjani pravimo, da ima ta zgodovina /.../ smisel, smisel, ki zajema vse, smisel, ki ni več okužen z nesmislom in nejasnostjo /.../ smisel, ki ga imenujemo Bog /.../ K njemu se stekajo vse vode naše preobrazbe; ne tonejo v brezna niča in nesmisla /.../ ker je njegov grob prazen in se je on, ki je bil mrtev, pokazal kot živi" (K. Rahner, Kaj je vstajenje? Meditacije na veliki petek in veliko noč, Brescia 2005, 33-35).

Bratje in sestre, Jezus je naša Pasha, je tisti, ki nam omogoča prehod iz teme v svetlobo, ki se je za vedno povezal z nami in nas rešuje iz brezen greha in smrti ter nas vleče v svetel naval odpuščanja in večnega življenja. Bratje in sestre, dvignimo oči k njemu, sprejmimo Jezusa, Boga življenja, v svoje življenje, obnovimo svoj "da" njemu danes in noben balvan ne bo mogel zadušiti naših src, noben grob ne bo mogel zakleniti veselja do življenja, noben poraz nas ne bo mogel spraviti v obup. Bratje in sestre, dvignimo oči k njemu in ga prosimo, naj moč njegovega vstajenja odvali balvane, ki utesnjujejo naše duše. Dvignimo oči k Njemu, Vstalemu, in hodimo v gotovosti, da je v najtemnejših globinah naših pričakovanj in smrti že prisotno večno življenje, ki ga je prišel prinesti.

Sestra, brat, naj vaše srce na to noč, na to sveto noč, eksplodira od veselja! Skupaj prepevamo Jezusovo vstajenje: "Pojte, pojte vsi, reke in ravnice, puščave in gore ... pojte Gospodu življenja, ki vstane iz groba, svetlejši od tisočerih sonc. Ljudje, ki jih je zlomilo zlo in pokončala krivica, ljudje brez prostora, ljudje, ki so mučenci, odženite v tej noči pevce obupa. Mož žalosti ni več v ječi: odprl je luknjo v zidu, hiti k vam. Naj se v temi dvigne nepričakovan krik: živ je, vstal je! In vi, bratje in sestre, majhni in veliki ... vi v napornem življenju, vi, ki se počutite nevredni, da bi peli ... nov plamen prežari vaše srce, nova svežina preplavi vaš glas. To je Gospodova velika noč – bratje in sestre – to je praznik živih" (J-Y. Quellec, Dieu face nord, Ottignies 1998, 85-86).

Homilija papeža Frančiška na Vigilijo leta Gospodovega 2024.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike