[Video] Dr. Karl Hren: Če je v Sloveniji nekdo uspešen, je sumljiv (Slo 35 let, 21. 6. 2026)

V novi oddali podkasta 35 let Slovenije smo odkrivali globoko, na trenutke izjemno bolečo, a hkrati neverjetno ponosno in trdoživo zgodbo koroških in štajerskih Slovencev, ki svojo narodno identiteto in jezik ohranjajo kljub stoletnim zgodovinskim viharjem. Z nami je bil dr. Karl Hren, direktor Mohorjeve družbe v Celovcu, pronicljiv intelektualec, ekonomist in eden ključnih stebrov ohranjanja slovenske narodne zavesti na avstrijskem Koroškem. V pogovoru smo razgrinjali bogato in turbulentno tisočletno zgodovino, vse od starodavnega ustoličevanja karantanskih knezov in pritlehnih poskusov asimilacije, do dramatičnih dni ob razglasitvi slovenske samostojnosti ter današnjih demografskih in političnih izzivov, s katerimi se sooča manjšina v sodobni Evropi.

Izbrisana Karantanija: od zibelke demokracije do obešalnika za plašče

Knežji kamen ima globok pomen za Slovenijo in močno sporočilo, kaj je prava demokracija in kaj dobesedno pomeni, glas ljudstva. Ampak žal se je zgodilo načrtno brisanje ponosa starodavne Karantanije. Pogovor smo zato začeli ob zibelki slovenske državnosti, ob starodavnih obredih, ki so bili vzor demokracije in so navdihovali celo ameriške očete naroda. Karantanija je predstavljala edino zgodovinsko obdobje, ko je bila Koroška v mednarodnopravnem smislu samostojna dežela in je bila dolga stoletja nesporni vir ponosa za vse Korošce.

Naš gost je slikovito spomnil na obred ustoličevanja knezov na Knežjem kamnu, ki je vse do 15. stoletja potekal izključno v slovenskem jeziku. Z nastopom močnega nacionalizma v prvi polovici 19. stoletja pa so nemški nacionalni krogi to bogato karantansko zgodovino sistematično in načrtno potisnili na obrobje, Knežji kamen pa je bil na začetku 20. stoletja v deželnem muzeju ponižan v povsem navadno odlagališče za plašče.

To klasično ustoličevanje se kasneje nikoli več ni zgodilo, tudi ne v nemščini ... do konca je potekalo v slovenskem jeziku.

Kruta resnica o »vindišarjih«

Fenomen Vindišarjev, od Jurija Dalmatina do krute realnosti ekonomske asimilacije in ena najbolj bolečih in kompleksnih ran koroških Slovencev je vsekakor jezikovna asimilacija.

Dr. Hren je zgodovinsko natančno pojasnil izvor zloglasne besede »vindiš«, ki je bila prvotno zgolj nevtralen nemški izraz za slovenščino – celo Jurij Dalmatin je pri prevodu Biblije na naslovnici zapisal, da je knjiga v »windische sprach«. Zloraba tega pojma se je začela z vzponom nacionalizma, ko so »Vindišarji« postali tisti, ki so bili »nemštvu prijazni« in so se jeziku iz oportunizma odrekli. Pritiski na prebivalstvo so bili po besedah dr. Hrena izjemno hudi, zlasti na delavski razred, ki je bil ekonomsko povsem odvisen od nemško nacionalno usmerjenih delodajalcev.

Slovenščina se je zato najdlje ohranila predvsem med kmeti in neodvisnim podeželskim prebivalstvom v odmaknjenih dolinah.

Za tistega človeka, ki je sam pri materinščini ostal, čeprav je imel negativne ekonomske posledice, je bil vsak, ki je materinščino opustil, odpadnik in izdajalec.

»Klagenfurt« namesto Celovca

Od nakupovalnih romanj in medsebojnega nerazumevanja do padca železne zavese, smo se z dr. Karlom Hrenom v nadaljevanju dotaknili tudi obdobja osemdesetih let in množičnih nakupovalnih romanj prebivalcev tedanje Jugoslavije v avstrijske trgovine preko prelaza in mejnega prehoda Ljubelj.

Dr. Hren je odkrito spregovoril o določenem nerazumevanju in celo užaljenosti, ki so jo čutili obmejni Slovenci, ko so slovenski rojaki z južne strani Karavank v slovenskih stavkih ali celo nemških stavkih uporabljali nemška krajevna imena za avstrijska mesta.

Zavedal se je, da to s strani rojakov ni bilo zlonamerno, temveč je izviralo iz popolnega nepoznavanja zgodovine in dejstva, da se za imenom Klagenfurt skriva starodavni Celovec, za Ferlachom pa slovenske Borovlje. To je bil čas stroge ločnice, ki ga je presekala šele osamosvojitev Slovenije.

To, da ljudje iz Slovenije koroškega Slovenca, v slovenščini vprašajo, kje je Klagenfurt, je bil za nas poseg v naše manjšinske pravice. To ni bilo »slabomisleče«; to je bilo nepoznavanje, celo žaljivo za nas tukaj.

Konec stigme rdeče zvezde

Pravi tektonski premik v dojemanju slovenske manjšine in Slovenije same je prineslo leto 1991. Pred razpadom Jugoslavije je bil slovenski jezik na avstrijskem Koroškem pogosto namerno izenačen s komunistično grožnjo. Dokončna ustanovitev samostojne in demokratične Republike Slovenije je ta negativni predznak izbrisala.

Dr. Hren se z nostalgijo in nasmeškom spominja naivnega, a neizmerno močnega mladostniškega optimizma med desetdnevno vojno z JLA. Spomnil je tudi na drzne besede dr. Franceta Bučarja ob »najevski lipi«, ki so klicale k opustitvi socialistične miselnosti in k proaktivni drži posameznika – mentaliteta, ki je po mnenju našega gosta danes ključna tudi za obstoj same manjšine.

Datum osamosvojitve Slovenije je bil za manjšino zelo pomemben, ker se je s tem predznak komunizma spremenil in negativna konotacija je odpadla.

Absurd Avstrijske državne pogodbe

Nepogrešljiva tema pogovora je bila seveda Avstrijska državna pogodba (ADP) in njen znameniti 7. člen, ki je edini resnični mednarodnopravni branik manjšine.

Dr. Hren je bil neizprosno kritičen do dejstva, da avstrijski zakonodajalec tudi po sedemdesetih letih močno zaostaja za razvojem. Vse ključne izboljšave v zadnjih desetletjih – od dvojezičnih topografskih napisov do razvoja dvojezičnega šolstva v Celovcu – so bile krvavo izbojevane zgolj na ustavnem sodišču po zaslugi odvetnikov ali pa s trmasto samoiniciativnostjo in vztrajnostjo slovenske manjšine.

Kako umetna inteligenca rešuje izginjajoča slovenska narečja

Kljub kruti asimilaciji in dejstvu, da generacija izvornih govorcev počasi odhaja, pa dr. Hren ostaja izrazit optimist z vizijo. Mohorjeva družba ustvarja močan protitrend z odpiranjem dvojezičnih otroških jasli in vrtcev, ki jih obiskujejo tudi otroci iz nemško govorečih družin. Inovativno so pristopili tudi k tehnologiji; v okviru evropskega projekta so z umetno inteligenco digitalizirali in usposobili program za prepoznavanje ogroženega ziljskega narečja. »Mi ne smemo z jamranjem v zgodovini zapreti sami sebi svoje prihodnosti,« vizionarsko poudarja naš gost in ugotavlja, da je Koroški »mainstream« dan danes, v nasprotju s stanjem pred dvajsetimi leti, postal izrazito pro-slovenski.

Naš glavni cilj mora biti ohranitev manjšinskega jezika.