Samostojnost ni cilj; je začetek odgovornosti

Ko so na Gosposvetskem polju slovenski kmetje, kosezi in preprosti ljudje nekoč ustoličevali kneza na knežjem kamnu v slovenskem jeziku, takrat niso odločali o simbolu, temveč o bistvu oblasti, tudi o poštenosti. Tisti starodavni obred je bil natančno to, česar sodobna politika največkrat ne prenese: oblast je morala upoštevati ljudstvo, ne pa obratno. Knez je moral pred skupnostjo dokazati, da bo služil, ne gospodaril. V tem je bila moč Karantanije, v tem je bila zamisel slovenske politične zrelosti, v tem je bil tudi tisti duh svobode, ki ga je pozneje občudoval Jefferson, ko je zapisoval ameriško deklaracijo neodvisnosti.

Danes, ko Slovenija praznuje 35 let samostojnosti, se zdi ta starodavna lekcija ponovno osupljivo aktualna. Država, ki je nastala iz plebiscitarne enotnosti, iz osamosvojitvene volje in zgodovinskega poguma, je v treh desetletjih in pol pokazala, da samostojnost ni cilj, ampak začetek. Začetek odgovornosti. Začetek zahtevnega prehoda iz naroda, ki je dolgo čakal na svojo državo, v narod, ki se mora naučiti, kako jo voditi brez prevar, brez političnih mitov in brez nenehnega vračanja v tranzicijske ujme, ki nas vlečejo nazaj.

Prav zato smo dali besedo Slovencem, ki živijo tam, kjer slovenska identiteta ni samoumevna, temveč vsakodnevno preizkušana. Damijan Terpin iz zamejstva v Italiji, dr. Karel Hren s Koroške ter brata Andrej in Marcos Fink iz Argentine niso le sogovorniki. So pričevalci treh različnih slovenskih izkušenj. Ena izkušnja je izgnanska in diasporska, druga manjšinska in pravno-birokratska, tretja pa je izkušnja naroda, ki v lastni državi še vedno išče ravnovesje med svobodo, odgovornostjo in zdravo pametjo.

Argentinski Slovenci so stoletja daleč od matice ohranili nekaj, kar bi v Sloveniji morali jemati veliko resneje: zavest, da je domovina skupni moralni prostor, ne zgolj administrativna enota. V Argentini so družine, šole, pevci in kulturna društva desetletja delovali brez jamranja, brez državnih privilegijev in brez iluzije, da bo kdo drug namesto njih ohranjal slovensko besedo. V Italiji zamejci dokazujejo, da evropske meje same po sebi ne pomenijo nič, če je na drugi strani še vedno treba dokazovati pravico do jezika, politične zastopanosti in javne navzočnosti. Na Koroškem pa še danes vidimo, da je asimilacija lahko počasna, a neizprosna in da zanjo pogosto ni potrebno nasilje, ker zadostujejo birokracija, navada in tih pritisk okolja.

Pogovori s predstavniki diaspore in zamejstva niso le poklon njim. So tudi ogledalo naši notranji resničnosti. Če smo leta 1991 sanjali o svobodni državi, moramo danes iskreno priznati, da je slovenska država po 35 letih pogosto ujeta v lastne šibkosti: v centralizem, v medijsko enoumje, v proračunsko razsipnost, v politično samoumevnost in v sistem, kjer se odgovornost pogosto izgubi prej kot denar. Prevečkrat se zdi, da smo samostojnost zamenjali za udobje, državo pa za plen interesnih in političnih omrežij. Prevečkrat smo pozabili, da država ni moralni nadomestek za narod, ampak njegovo orodje.

Samostojnost smo zamenjali za udobje, državo pa za plen interesnih in političnih omrežij.

V takšni Sloveniji postane sporočilo naših sogovornikov še pomembnejše. Terpin opozarja na politično zastopanost in na to, da manjšina brez vpliva v parlamentu ostaja prepuščena milosti birokracije. Hren opozarja, da so za ohranitev jezika potrebni organiziranost, pravni boj in predvsem realna volja skupnosti. Brata Fink pa spominjata, da brez duhovne in moralne podlage ni niti narodne identitete niti politične prihodnosti. To niso obrobne teme. To je jedro narodne suverenosti.

Ob 35. obletnici samostojnosti je prav, da se vprašamo, ali Slovenijo še razumemo kot domovino, ki jo je treba graditi, ali pa smo jo začeli jemati kot samoumevno stvar, ki bo delovala sama od sebe. Zgodovina nas uči nasprotno. Karantanija ni nastala iz pasivnosti. Osamosvojitev ni uspela zaradi udobja. Tudi prihodnost ne bo prišla sama. Prišla bo le, če bomo znali znova postaviti merilo, da oblast služi narodu, da država varuje resnico in da slovenska beseda, kjerkoli že živi, ostane živa, dostojna in ponosna.

Če je knežji kamen simbol nečesa velikega, slovenskega, potem je to zaveza, da morajo vladarji najprej odgovoriti in odgovarjati ljudstvu. In prav to zavezo bi si morali danes znova zapisati tudi v Sloveniji. Ne kot nostalgičen spomin, temveč kot politični program in simbol pristne in poštene slovenske demokracije. Samostojnost je vredna le toliko, kolikor je sposobna braniti svoj narod, njegove interese in njegovo duhovno hrbtenico. Čas je, da se znova zgodi, tisti znameniti »novi dan«.

(D257, 3)