[Govor, ki ga ne bo] Ob petintridesetem dnevu slovenske državnosti

Spoštovani,

»Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!«[1]

Dober večer, Slovenija. Ob dnevu tvoje državnosti, pozdravljena domovina. Domovina in država, ki to nisi postala po naključju. Ampak kot sad tisočletnega prizadevanja slovenskega človeka, da bi svoje življenje živel svobodno in na način, ki je vreden človekovega dostojanstva. Na tem koščku pod soncem, dodeljenim nam Slovencem prav zato, da bi svoja življenja lahko živeli na tak način. Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!

Svobodnega in človeka vrednega življenja ni mogoče vzpostaviti brez države. Brez države ni niti delujočega gospodarstva, niti blaginje, niti človekovih pravic. Predstavljajte si npr. življenje brez notranje varnosti, kjer sta vrednoti življenja in svobode v odsotnosti krovnega varuha prepuščeni ulici in zato zaradi neobrzdanega nasilja vsakodnevno ogroženi. Takšno brezdržavno stanje ne zagotavlja svobodnega, človeka vrednega življenja. Kot ga tudi ne stanje, v katerem sta varnost in svoboda ogroženi od zunaj, od ne svobodoljubnih zunanjih sil.

Le država je dovolj mogočna, da lahko odvrne tudi grožnje takšnega nasilja in svojim ljudem zagotovi svobodno, človeka vredno življenje. Brez države, vsaj zaenkrat, tudi ni mogoče zagotoviti minimuma socialnih pravic in s tem opolnomočiti šibkejših do mere, ko bi tudi ti, torej prav zares vsi, svoja življenja lahko živeli svobodno in človeka vredno. V primerjavi s tem, kar lahko za svobodno in človeka vredno življenje posameznik doseže sam, lahko skupaj v okviru države zase in vse svoje dosežemo neizmerno več. Zatorej res, Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!

Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!

Toda, spoštovani, če je živeti v skupnosti oziroma državi nujni predpogoj uresničitve človeka kot svobodnega bitja, ki je kot nosilec Božje iskre oziroma človekovega dostojanstva moralno upravičen do človeka vrednega življenja, pa v isti sapi seveda velja tudi obratno. Da brez tega edinega legitimnega namena obstoja države, države v sodobni dobi ni mogoče utemeljiti in njene prisile ne upravičiti na noben drug način. Države, katere cilj ne bi bil vzpostavitev pogojev za karseda svobodno in človeka vredno življenje prav vseh njenih, ne potrebujemo. Predstavljala bi namreč oviro, mogočno oviro kot je mogočna država sama, zoper uresničitev prav tega istega cilja.

Zato je, spoštovani, toliko bolj pomembno, da se zavdamo tudi, da ni vse odvisno od tega, ali državo imamo, ali smo jo dosegli. Ampak je ravno toliko vse odvisno tudi od tega, kako z državo ravnamo, za kaj in kako točno jo uporabljamo. Celo še bolj perverzno je namreč, če državo imamo, z njo pa ravnamo nasprotno njenemu namenu, tako da onemogočamo svobodno človeka vredno življenje, do katerega je enakopravno upravičen prav vsak od nas. Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!

Vse je odvisno tudi od tega, kako z državo ravnamo, za kaj in kako točno jo uporabljamo.

In tu, spoštovani, v neuresničevanju in celo onemogočanju pogojev za svobodno, človeka vredno življenje vseh izmed nas, nastopijo resne težave naše državne stvarnosti. Pred 35 leti je Slovenija na načelni ravni presekala s totalitarno vizijo prejšnjega režima, ki je temeljil na zločinu in sistematičnem izločanju »Drugega«. Z nastankom svoje države in sprejetjem prve demokratične Ustave je obljubila uresničitev svobodne demokratične družbe. Obljubila je uresničenje pogojev svobodnega, človeka vrednega življenja za vse. Toda ker je bilo sistemsko izločanje »Drugega« vgrajeno v sam ustavni temelj prejšnje totalitarne države, so se v prejšnjem režimu vzpostavili monopoli nad vsemi ključnimi področji življenja. Ob prelomu režima se mnogi od teh niso stalili in so se v praksi ohranili vse do danes.

Pod lažno krinko demokratične ureditve služijo kot vzvodi za zagotavljanje in podaljševanje oblasti privilegiranim naslednikom prejšnjega režima, kar preprečuje izpolnitev poslanstva države – vzpostavitev pogojev za svobodno, človeka vredno življenja za vse. Takšno stanje predstavlja nasprotje države oziroma njeno zlorabo. Je nič manj kot kraja svobode in možnosti človeka vrednega življenja iz življenja Drugih za namene doseganja neupravičenih privilegijev Privilegiranih. To krajo, to zlorabo države v nasprotju z njenim namenom, imamo v mislih vselej, ko v javnosti govorimo o zatečenem monopolu npr. na področju medijev, kar seveda izkrivlja avtentičnost rezultatov vsakokratnih volitev. Ali pa, ko govorimo o selektivni pravičnosti, ki institucije instrumentalizira za pregon političnih, svetovnonazorskih, ideoloških, verskih in drugih tekmecev ali kritikov monopolnega razreda, medtem ko protipravnosti privilegiranih tako rekoč imunizira pred roko pravice.

Ker je bilo sistemsko izločanje »Drugega« vgrajeno v sam ustavni temelj prejšnje totalitarne države, so se v prejšnjem režimu vzpostavili monopoli nad vsemi ključnimi področji življenja. 

In to krajo oziroma zlorabo države v nasprotju z njenim namenom imamo v mislih tudi, ko razlagamo o delovanju monopola na področju izobraževanja, vključno z visokim šolstvom, ki je prav tako izjemno potenten medij za usmerjanje in manipuliranje z voljo volivk in volivcev. To imamo v mislih tudi, ko govorimo o zlorabi institucij civilne družbe in njihovega financiranja, ali pa o monopolu na prav tako ključnem zalednem področju kapitala in kapitalskega upravljanja. In nenazadnje, zlorabo države imamo v mislih tudi vselej, ko ugotavljamo, da se vse te pridobitve prejšnjega režima, vse te zatečene vzvode oblasti privilegiranih, skuša utrjevati s hkratnim neutrudnim poveličevanjem pretekle totalitarne simbolike in jugonostalgije. Kdor se ne ukloni tej nesvobodni in nedemokratični kulturi, ga ni oziroma ga režim s svojimi monopoli ne bo podpiral. Če bi si slučajno drznil povedati resnico, bo zaznan in po potrebi tudi preganjan, odvisno od ocenjene »škodljivosti« njegove kritike.

Spoštovani, prav je, da smo ponosni, da imamo državo. A obenem se zavedajmo, da je s tem izpolnjen šele prvi od predpogojev za uresničitev svobodne demokratične družbe. Vedno znova si nalivajmo čistega vina. Vemo, kaj je resnica in ta nam pravi, da preostali predpogoji še niso uresničeni.

Slovenska država po 35 letih v praksi še ne deluje v skladu z namenom, zaradi katerega je bila ustanovljena in zaradi katerega država v sodobni družbi sploh lahko upraviči svoj obstoj. V prepomembnem delu še vedno predstavlja zlorabo ideje in institucije države, pred to realnostjo pa izobeša naslikano kuliso svobodne in demokratične družbe, ki jo oblast potrebuje za svojo čim večjo legitimacijo. Zato naš prešerni vzklik »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!« po več kot 180 letih tudi danes še ne more izražati navdušenja nad stanjem stvari. Lahko zgolj še naprej izžareva zgodovinsko hrepenenje Slovenk in Slovencev po nekoč v prihodnje morda uresničeni skupnosti, t.j. državi vseh nas, ki bo vredna svojega imena in namena: zagotavljanja svobodnega, človeka vrednega življenja za ves slovenski rod.

Slovenska država po 35 letih v praksi še ne deluje v skladu z namenom, zaradi katerega je bila ustanovljena.

Pot rešitve je znana. Že večkrat je bila pojasnjena. To je pot svobodne demokratične družbe, ki ni združljiva z nobeno obliko totalitarizma in ki je prav zato edina oblika vladavine, ki lahko zagotovi največjo možno mero svobodnega, človeka vrednega življenja in jo enakopravno umesti v najgloblji temelj ustavnosti demokratične države. Od tam kot ustavno zavezujoči vrednostni temelj nato žarči v vse smeri in pore dejanskega življenja.

Na nosilcih javne oblasti je, da ga prepoznajo, ponotranjijo in upoštevajo kot vodnika svojih odločitev. Od najmanjših vsakodnevnih odločitev do onih najbolj strateških in daljnosežnih. Šele ko bo duh svobodne demokratične družbe prepoznan in ponotranjen, bo slovensko stvarnost prežemal do te mere, da bomo lahko rekli, da živimo svobodno in demokratično življenje v prav takšni državi. Šele takrat bo upravičeno in v polnosti lahko dejansko veljalo »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet«!

Pot rešitve je znana. To je pot svobodne demokratične družbe, ki ni združljiva z nobeno obliko totalitarizma.

Izpolnitev take obljube bi pomenila odpravo prav vsakega od monopolov nad vzvodi oblasti. To je nenazadnje najbolj očitna zahteva ustavnega vrednostnega temelja svobodne demokratične družbe. Brez odprave zatečenih monopolov namreč svobodnega, človeka vrednega življenja ni mogoče enakopravno in do največje možne mere uresničiti. Skupaj s tem bi morali, če res želimo svobodno demokratično družbo, z močjo oblastnega in pravno zavezujočega akta obsoditi tudi vse zločine ter zavrniti vse druge ostanke, totalitarne preteklosti, vključno s simbolnimi.

Spomeniki in obeležja, ki poveličujejo totalitarne zločince, poimenovanja ulic po njih, bodisi nova bodisi obstoječa, prisotnost totalitarne simbolike na uradnih državnih proslavah, izkazovanje uradnih časti s prižiganjem svečk storilcem totalitarnih zločinov in vzvratno hojo pred obličji njihovih kipov ter podobne deviantnosti v svobodni demokratični družbi nimajo mesta, so z njo nezdružljivi, in sodijo med muzejske posebnosti kot opozorilo in opomin novim generacijam. Tudi zato, da se podobni totalitarni odkloni v zgodovini Slovencev ne bi več nikoli ponovili.

Če res želimo svobodno demokratično družbo, moramo z močjo oblastnega in pravno zavezujočega akta obsoditi vse zločine ter zavrniti vse druge ostanke, totalitarne preteklosti, vključno s simbolnimi.

Zgodovinska dediščina slovenskega naroda je seveda lahko marsikaj. Zgolj zato, ker je neka dediščina zgodovinska, pa še ne pomeni, da je tudi skladna s svobodno demokratično družbo. Celo totalitarni komunizem, in zvezda kot njegov neločljivi simbol, sta pomemben del slovenske zgodovinske dediščine. Zato se mora vsaka zgodovinska dediščina, če naj bo pripoznana kot sestavni del svobodne demokratične družbe in s tem tudi slovenske prihodnosti, najprej soočiti z normativnim okvirom svobodne demokratične družbe in se po potrebi glede na to merilo očistiti. Tega pa totalitarna simbolika, ker poleg ostalega neizbežno predstavlja tudi najtemnejši, zločinski del slovenske zgodovine, ne more storiti.

V krog uradne simbolike svobodne demokratične družbe je lahko pripuščena samo s krhanjem moralno čiste vrednostne vsebine svobodne demokratične družbe same, kar pa z vidika tega čistega ustavnega temelja ni mogoče. V takem primeru bi morali pristati na večjo in neenakopravno mero izključevanja Drugega kot pa je dopustna v svobodni demokratični družbi. Na krajo deleža iz življenja Drugega. Nesprejemljivo.

Zgolj zato, ker je neka dediščina zgodovinska, pa še ne pomeni, da je tudi skladna s svobodno demokratično družbo.

V razmerah monopolov, katerih neizogibna posledica je tudi oslabljena avtonomna presoja družbe, bo proces očiščevanja najbrž kljub očitnosti resnice dolg in mukotrpen. Prav tako ni nujno, da bo sploh uspešen. Ni izključeno, da Slovenska država ostane neizpolnjen projekt.[2]

A to ne spremeni dejstva, da je v svobodni demokratični družbi ustavna dolžnost nosilcev oblasti, da ta proces očiščevanja vodijo in usmerjajo, odgovornost nas državljanov pa, da takšne demokratične vrednote z lastnim razumom skušamo ponotranjiti do mere, ko jih prepoznamo kot popolnoma samoumevne. Kajti prav takšne so. In tak je način življenja demokratičnega sveta.

Predstavljajmo si, kako bi izgledala npr. Nemčija, če ne bi storila – prav tega. Če nemška država in narod kot celota ne bi jasno obsodila svojih totalitarnih preteklosti, ampak bi namesto tega država prirejala proslave, na katerih bi slavili pretekle totalitarne prakse kot neizpodbitni del nemške zgodovine, ponosno mahali s totalitarno simboliko, poveličevali totalitaristične veljake, po njih imenovali ulice, se klanjali pred njihovimi kipi, prepevali njihove pesmi ter se z nostalgijo obračali na svojo polpreteklo zgodovino. Vse to simbolno iztirjenje pa bi služilo utrjevanju monopola take nedemokratične vrednostne usmeritve nad vzvodi oblasti, kar bi zagotavljalo njeno prevlado in načrtno onemogočalo poskuse demokratizacije. Takšna Nemčija ne bi bila svobodna demokratična družba.

Naposled je treba razumeti tudi to, da je svobodna demokratična družba (Die freiheitliche demokratische Grundordnung, free and democratic society) »temeljni ustavni red« (Grundordnung). Torej ne zgolj eden od delov državne ureditve, ampak tisti del državne ureditve, ki je po svoji vsebini v demokratični državi tako osreden in neizogiben, da je nespremenljiv. Celo z ustavnim amandmajem ga ni mogoče spremeniti, ne da bi s tem hkrati zagrešili neupravičeno mero in obliko izključevanja ter s tem nedemokratičnost ureditve.

Svobodna demokratična družba je uresničitev najbolj vključujoče oblike svobodnega, človeka vrednega življenja. 

Ravno svobodna demokratična družba je namreč uresničitev najbolj vključujoče oblike svobodnega, človeka vrednega življenja. Zato ni težko razumeti, da bi kompromis »nekje po sredi«, ki bi na račun svobodne demokratične družbe v življenje države vseeno želel vključevati tudi dele totalitarnih elementov, pa naj bodo ti realni ali simbolni, ali pa državo zaradi ugajanja čim večjemu številu celo razdelil na dva takšna sobivajoča dela, morda celo s sklicevanjem na vključevanje, ali potrebo po skupnem življenju in podobnimi nedemokratičnimi oblikami »vključitve«, v resnici vzpostavljal nesprejemljivo mero in obliko izključevanja.[3] Tak kompromis bi bil vnovično zanikanje svobodne demokratične družbe. Bil bi le še eden od načinov onemogočanja uresničitve edinega upravičenega smotra obstoja sodobne države.

Rešitev seveda ni v onemogočanju svobodne demokratične družbe kot najbolj vključujoče možne ureditve, ampak zgolj in samo v spoznanju in ponotranjenju njenih meja. Zatorej nam, spoštovani, tudi v teh dneh, in morda celo pod katerimkoli nebom, še vedno ostaja bolj kot ne le klic neuresničenega upanja slovenskega človeka, da nekoč v prihodnosti morda pa vendarle …

Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet.

Prof. Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA)

Sodnik Ustavnega sodišča RS (mandat 2017-2026)