Novoletno in trikraljevsko koledovanje na avstrijskem Koroškem

Na dvojezičnem južnem Koroškem so razširjene številne različice koledniških pesmi, ki se od nekdaj pojejo ob novoletnem in trikraljevskem petju. Izraz »koleda«, v ziljskem narečju »kaleda«, izvira iz latinske besede »calendae« in je bil očitno že zgodaj prevzet od Rimljanov, saj so bili novoletni obhodi razširjeni po vsem rimskem cesarstvu.          

 V Selah pod Košuto na novo leto v cerkvi zapojejo tradicionalno pesem »K temu letu novemu«. Posebno trikraljevsko koledovanje je ohranjeno v Zahomcu, Drevljah in Gorjah v Ziljski dolini. Na predvečer praznika Svetih treh kraljev otroški koledniki pojejo pesem »Mi smo štirje, smo pastirje«. Spremljata jih ena ali dve našemljeni »pjerhti« v kožuhih, ki sta podobni kurentom. Posamezne vrstice ziljske koledniške pesmi »Sen so prišle krale trija«, ki se poje izključno pri trikraljevski »kaledi« v Blačah, se pokrivajo s trikraljevsko pesmijo, objavljeno v italijansko-slovenskem slovarju »Vocabolario Italiano, e Schiauo« Alasia da Sommaripa (Videm, 1607). Po ljudskem izročilu naj bi pesem v Blače prinesel neki duhovnik pred davnimi časi.

Koroške koledniške pesmi so objavljene v mnogih zbirkah, ki so jih objavili Zmaga Kumer, Lajko Milisavljevič, Engelbert Logar, Franz Mörtl in mnogi drugi. Zgoščenka »Eno pesem hočmo peti. Koledovanje na Koroškem« (1999) Lajka Milisavljeviča vsebuje številne starodavne, koledniške pesmi, ki jih lahko uporabijo tudi trikraljevske skupine, ki pojejo za katoliške misijone. V ziljski antologiji trikraljevskih pesmi »Mi žalimo« je dokumentiranih 34 variant ziljske »kalede« (Wernitznig/Mörtl/Wiesflecker, 2014).

Od hiše do hiše

Novoletno koledovanje na Koroškem je znano na območjih Podjune in Spodnjega Roža. Koledniki hodijo od hiše do hiše in pojejo posebne novoletne pesmi. V Štriholčah in Želinjah izvaja novoletno petje tamkajšnji slovenski cerkveni zbor, ki ob obisku hiš poje novoletno pesem »Včakali smo novega leta dan«. Na Radišah se v mraku zbere večja skupina fantov, ki hodi od hiše do hiše in zapoje v hiši ali pa v veži, in če ljudje niso več pokonci, pred hišo, starodavno novoletno pesem »Je žavost prevelika«. Pred leti je po radiških vaseh hodilo več skupin novoletnih kolednikov, kar v tej obliki danes ni več mogoče. Da bi se starodavno kulturno izročilo ohranilo, je vlogo novoletnega koledovanja prevzel moški pevski zbor Slovenskega prosvetnega društva Radiše, ki v treh dneh pred silvestrovim obide vse radiške vasi in poje v hišah vseh devetih vasi. Prva kitica radiške pesmi »Je žavost prevelika« je zabeležena že v Tinjski rokopisni pesmarici iz leta 1839. Pesem združuje dobre novoletne želje z opozorilom na minljivost časa in ljudi. Marija se že ob rojstvu zaveda, da bo moral njen sin trpeti. Podobno vsebino najdemo v pretresljivi božični pesmi »Tiha zemlja« iz Medgorij. Božič in velika noč sta med seboj tesno povezana, saj je bilo nekdaj običajno, da je bil ob Gospodovem razglašenju objavljen datum velike noči. Povezavo med obema praznikoma ponazarjajo postne ali pasijonske jaslice, ki jih najdemo med številnimi tipi jaslic.

Trikraljevsko koledovanje na Južnem Koroškem poteka na dva načina. V dneh pred praznikom Svetih treh kraljev oz. ponekod že pred silvestrovim hodijo od hiše do hiše pevci (ponekod tudi pevke), ki so oblečeni v tri kralje in nosijo s seboj zvezdo ali pa nastopajo brez nje. Obred običajno opravljajo otroci, včasih pa tudi odrasli v okviru trikraljevske Akcije katoliške mladine. Staro, srednjeveško koledovanjsko šego treh modrih v okviru te akcije je leta 1946 obudil župnik, salezijanec Janez Rovan, ki je bil med drugo svetovno vojno eden od organizatorjev mladinskega dela v taborišču Špital ob Dravi na Zgornjem Koroškem. Po izročilu so v Špitalu še v 60. letih preoblečeni otroci obiskali slovenske družine in jim peli slovensko. Rovan, ki je 15. decembra 1946 nastopil službo v Žvabeku, je že za božič 1946 z ministranti v belih trikraljevskih oblekah obiskal družine žvabeške fare. Peli so jim trikraljevsko pesem, jim zaželeli srečno novo leto ter zbirali denar za misijone. Še istega leta se je akcija začela na Dunaju in še kje. Kjerkoli so se v tistem času pojavili trije modri, je bil odziv ljudi zelo odmeven. Običaj se je uveljavil po vsej Avstriji in je bil živ vse do današnjih dni. Slovenske trikraljevske skupine Akcije katoliške mladine pojejo slovensko ali pa v obeh deželnih jezikih. Tudi v Celovcu, kjer živi veliko slovenskih družin, hodi več skupin kolednikov, da zapojejo faranom.

Druga, starejša oblika trikraljevskega koledovanja, t. i. »kaleda«, je ohranjena v Spodnji Ziljski dolini. Izvaja se kot scenski prikaz poklona treh kraljev Jezusu. Nastopajo trije kralji v belih oblačilih, s sabljo v roki ter z osvetljeno krono na glavi in s »facenetǝlnom« (ruto) okoli ramen. Spremljajo jih domači pevci in razni liki, ki imajo od nekdaj različne funkcije. V običaju, ki se razlikuje od kraja do kraja, se odražajo večplastne prvine, ki segajo od starodavnega poganskega kulta do krščanske preobrazbe in se nenehno prilagajajo potrebam časa. Ziljski običaj »kalede« in koledniško pesem je leta 1932 iz Ziljske doline na Radiše prinesel duhovnik Ludvik Jank. Izvaja se še danes.

V Blačah, ki imajo bolj obrobno lego, so pri trikraljevskem koledovanju ohranjene nekatere stare prvine, ki jih drugod ni več. Ziljsko »kaledo« tradicionalno izvajajo trije kralji in domači blaški pevci na predvečer praznika Svetih treh kraljev. Posebnost Blač je, da na ta dan v popoldanskih urah po vasi hodi več skupin otrok (dečkov in deklic, starih od pet do 14 let). Nastopajo kot trije kralji v belih oblekah, vsak s »facenetǝlnom« (ruto) okoli ramen, s krono na glavi in s sabljo v roki. Obiščejo hiše, kjer zapojejo ljudem trikraljevsko pesem in jim zaželijo srečno novo leto. Pojejo pretežno nemško, ponekod pa tudi v obeh jezikih. Povsod prejmejo majhno darilce. Šega ni povezana z Akcijo katoliške mladine, saj blaški otroci v cerkvene namene hodijo po vasi in pojejo že nekaj dni prej.

»Krale so tuka«

Ko se zmrači, »male« blaške kralje zamenjajo odrasli kralji in pevci »kalede«, ki se v domači gostilni pripravijo na dogodek, ki traja v pozne nočne ure. Petje »kalede« izvajajo izključno vaški fantje in moški – trije kralji in skupina pevcev. Trije fantje vaške »konte« se oblečejo v bela oblačila. Vsak od njih nosi na glavi osvetljeno krono, v roki sabljo in »facenetǝl« (ruto) okoli ramen. V spremstvu pevcev obhodijo vas od hiše do hiše. Eden od pevcev ob prihodu potrka na vrata in zakliče: »Krale so tuka!« Vrata se odprejo in trije kralji molče stopijo čez prag v hišo. Pevci ostanejo zunaj in pred vhodom zapojejo več kitic starodavne koledniške pesmi »Sen so prišle krale trija«. Kralji medtem v hiši molče izvajajo svoj tradicionalni ritual z meči. Ko pevci odpojejo zadnjo kitico, prejmejo koledniki nekaj denarja. Sledi kratka pogostitev, nato pa se skupina v sprevodu odpravi k naslednji hiši.

V prejšnjih časih je blaške pevce »kalede« in tri kralje 5. januarja obvezno spremljal »klobasar« s košaro na hrbtu, ki je pri hišah pobiral klobase. Ker so bile nekatere hiše ponoči že zaklenjene, so se Blačani pred dlje časa odločili, da »klobasarju« namenijo svoj dan. Običaj »klobasarjev« se odtlej nadaljuje na dan Svetih treh kraljev. V zgodnjih popoldanskih urah se fantje, ki so dan poprej nastopali kot kralji, preoblečejo v jutasta oblačila, vsi so naličeni in deloma maskirani. V spremstvu skupine moških vaščanov (včasih tudi brez njih) tekajo od hiše do hiše, kličejo »Base, base ...« in pobirajo klobase. Ko jim gospodinja odpre vrata, jo eden od maskiranih fantov nepričakovano hitro poljubi in ji očrni lica s sajami ali črnim mazilom. Skupino, ki izvaja šego bodisi ob glasbeni spremljavi ali pa brez nje, na kratko pogostijo. Fantje povsod prejmejo klobase, ki jih nabirajo v jutaste vreče, ki jih nosijo s seboj. V mraku se zberejo v vaški gostilni, skupaj z »dečvami« vaške »konte« in drugimi domačini. Klobase se skuhajo in skupaj s kislim zeljem postrežejo prisotnim. Sledi prijetno druženje ob zabavi in petju.

Fantje, ki so dan poprej nastopali kot kralji, se preoblečejo v jutasta oblačila, vsi so naličeni in deloma maskirani. V spremstvu skupine moških vaščanov tekajo od hiše do hiše, kličejo »Base, base ...« in pobirajo klobase.

(D180: 24-26)