O kapitanih iz virtualne resničnosti

Na klopeh poslank in poslancev je danes novela zakona o zdravstveni dejavnosti. Po pričakovanjih naj bi bil zakon, ki razmejuje javno od zasebnega zdravstva, s pomočjo koalicijskega glasovalnega stroja sprejet. Zdravniška stroka zakonu odločno nasprotuje, opozicija pa že napoveduje, da bo zakon »ukinila«, čim pride na vlado.

Za enakost v mizeriji

Novela bi javnim zdravstvenim delavcem praktično onemogočila delo pri zasebnikih, bi pa pod določenimi pogoji lahko pridobili soglasje za delo v drugih javnih zavodih in pri koncesionarjih. Tik pred sprejetjem so določbe o ločevanju javnega in tržnega koalicijska dopolnila še dodatno zaostrila. V zakonu tako kljub nasprotovanju ministrice Valentine Prevolnik Rupel in Klemna Boštjančiča ostaja določilo o neprofitnosti koncesionarjev. Zdravstveni delavci bodo morali obvezno sodelovati pri odpravljanju čakalnih dob, ponudbe delodajalca za zaposlitev za daljši delovni čas ne bodo smeli zavrniti.

Boj aktualne vlade za enakost v mizeriji se tako nadaljuje na področju, ki v slovenskem prostoru v zadnjih letih že tako ali tako velja za enega najbolj problematičnih. Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki so ga pripravili brez tistih, ki jih najbolj zadeva, torej zdravnikov, bo po napovedih teh istih zdravnikov še poglobil krizo, njegov učinek pa bo ravno nasproten od tistega, ki naj bi si ga vlada želela doseči.

Osiromašeni ne bodo zasebniki, ti se bodo že znašli. Osiromašena bo javna mreža, zlasti ko gre za nujno medicinsko pomoč in specialistične dejavnosti ter predvsem na podeželju, kjer marsikje zdravstveni domovi že danes bijejo plat zvona. Očitnost vladne brezbrižnosti do opozoril zdravniške stroke tako daje slutiti, da njeni izhodiščni nameni niti niso v preganjanju zasebnikov iz javnega sistema - čeprav bo neizbežno dosegla tudi to - pač pa v nadaljnji centralizaciji družbe.

Tolmin kot zadnje svarilo

V zadnjih tednih so najbolj očiten primer togosti aktualnega sistema, ki bi se z novelo zakona utegnila še poglobiti, postali izzivi tolminskega zdravstvenega doma. Uradniško črkobralstvo, ki ne dojame posledic onemogočanja dela zdravnikov zunaj javne mreže, je tam že dodobra okrnilo zdravstveno oskrbo.

Zdravstvena inšpekcija je tam namreč šestim od 14 zunanjih zdravnikov s statusom samostojnih podjetnikov, ki so opravljali dežurstva v enoti nujne medicinske pomoči, vročila opozorila pred prepovedjo opravljanja dejavnosti. Po veljavnem zakonu namreč zasebne zdravstvene dejavnosti ni mogoče opravljati na področju nujne medicinske pomoči. Opozorila direktorja zdravstvenega doma Primoža Uršiča, da v kadrovski stiski enostavno ne zmorejo kljubovati brez zunanjih sodelavcev, so naletela na gluha ušesa.

Opozorila direktorja zdravstvenega doma Primoža Uršiča, da v kadrovski stiski enostavno ne zmorejo kljubovati brez zunanjih sodelavcev, so naletela na gluha ušesa.

Slaba šala zdravstvene ministrice

Nekateri zdravniki so zato odpovedali sodelovanje z zdravstvenim domom. In posledice? Ukinitev neprekinjenega izvajanja nujne medicinske pomoči (NMP). Ker vodilni kadri za takšne razmere ne želijo več prevzemati odgovornosti, se poslavljajo s položajev. Že pred tedni je odstop ponudila vodja NMP Mojca Ivančič. Še več, morda vodje takšne službe v Tolminu niti ne bodo več potrebovali, saj bi se obravnave lahko selile v šempetrsko bolnišnico.

Kratko pa bodo seveda potegnili bolniki. Težko si je namreč predstavljati, kako bo nujna medicinska pomoč delovala v primeru nesreče v Bovcu ali infarkta v vasi Trenta, če pa bo najbližja ekipa NMP oddaljena več kot 70 kilometrov in bo do poškodovancev ali bolnika po najbližji cestni povezavi lahko prispela v približno uri in 20 minutah. Kdo bo prevzel odgovornost, ko bo časa, da bi nekomu rešili življenje, preprosto zmanjkalo?

Kot slaba šala se v luči tolminskega primera berejo besede ministrice za zdravje Valentine Prevolnik Rupel, da zakon »krepi vlogo javnih zdravstvenih zavodov«.

Golobova nova 3D-očala

Težkih izzivov pa zdravstveni delavci več kot očitno ne bodo imeli le z nujno oskrbo, pač pa tudi s specialističnimi dejavnostmi. Preganjanje »zdravniških dvoživk« ali, kot bi se izrazil predsednik vlade Robert Golob, »parazitov«, bo na obrobju pomenilo, da zdravstveni domovi občanom pač ne bodo mogli več zagotavljati specialistične oskrbe, saj so že danes odvisni od zunanjih sodelavcev. Iz ust pristojnih v vladi doslej denimo ni bilo slišati, kako bodo v prihodnje na primer poskrbeli za zadostno število plastičnih kirurgov in jih nato še prepričali, da bodo delovali zgolj v javni mreži. In ne govorimo o kirurgih, ki popravljajo ustnice ali prsi, pač pa o tistih, ki v primerih prometnih nesreč ali neprevidnosti s petardami oskrbijo opekline.

Ne govorimo o kirurgih, ki popravljajo ustnice ali prsi, pač pa o tistih, ki v primerih prometnih nesreč ali neprevidnosti s petardami oskrbijo opekline.

Verjetno je posledice novele v oddaji na komercialni televiziji še najbolje opisal družinski zdravnik Rok Ravnikar: »Videti je, kot da smo na neki ladji, kjer sta vodstvo in kapitan s 3D-očali in slušalkami v ušesih. Mantrate svoje zgodbe, mi, na krovu, ki delamo in vlečemo skupaj, vpijemo 'Tam je ledena gora, tam je pečina'. Ubogi bolniki so v podpalubju in vejo samo, da niso prišli na cilj. Poslušajo kapitanove navdušene krike 'Tam so dvoživke, tam so paraziti'. Na ta način res ne bomo nikamor prišli.«