Ob 80-letnici sodnih umorov, ki jih je zakrivil posebni senat pri Vrhovnem sodišču Slovenije (2. del)

Pred osemdesetimi leti je posebni senat pri Vrhovnem sodišču Slovenije v nekaj mesecih izrekel več smrtnih obsodb nad slovenskimi podjetniki. Dokumenti in kasnejše obnove procesov razkrivajo vprašanje, v kolikšni meri so bila ta sojenja del političnega obračuna nove komunistične oblasti z zasebnim gospodarstvom in njenimi domnevnimi nasprotniki. V prvem delu smo predstavili procese proti Ivanu Malavašiču, Francu Dobovičniku, Milošu Pšeničniku in Ivanu Levstku, tokrat pa se bomo ozrli na proces proti Milku Bremcu. 

Proces proti industrialcu inž. Milku Bremcu iz Zreč 

Inž. Milko Bremec je bil pred vojno lastnik podjetja Greinitz, industrija železa, d. d., na Muti in skupaj z inž. Walterjem Machom solastnik podjetja Štajerska železoindustrijska družba z o. z. v Zrečah. Med aprilsko vojno 1941 je padel v nemško ujetništvo, v katerem je bil devet mesecev. Po izpustu iz ujetništva se ni vrnil na Muto, ker se je bal, da ga bodo nemške okupacijske oblasti izgnale, ampak se je zatekel v Ljubljano, kjer pa so ga Italijani odkrili in ga za devet mesecev internirali v taborišče Gonars. Po vrnitvi iz taborišča je živel v Ljubljani. Medtem so mu kot zavednemu Slovencu nemške okupacijske oblasti zaplenile njegovo podjetje na Muti in njegov delež pri podjetju v Zrečah. 

Oktobra 1945 je Bremec pri Okrajnem sodišču na Prevaljah vložil zahtevo za vrnitev od nemških okupacijskih oblasti zaplenjenega podjetja Greinitz, industrija železa, d. d., na Muti. Sodišče je njegovi zahtevi ugodilo, s čimer je podjetje ponovno prešlo v njegovo last in upravljanje. Prav tako mu je bil vrnjen njegov delež pri podjetju Štajerska železoindustrijska družba z o. z. v Zrečah. Ker pa je videl, kaj revolucionarna oblast počne s podjetniki, se je na predlog dr. Stojana Pretnarja, ki je bil načelnik pravnega oddelka ministrstva za industrijo in rudarstvo, odločil, da svoji podjetji podari državi. S tem namenom je pisal tedanjemu ministru za industrijo in rudarstvo Narodne vlade Slovenije Francu Leskošku, ki je njegovo ponudbo načeloma sprejel, vendar se ni izvršila. Razlog za to, da ministrstvo za industrijo in rudarstvo njegove ponudbe ni hotelo realizirati, je bil ta, da se je takrat proti njemu že začel pripravljati sodni proces, ki je privedel do zaplembe njegovega podjetja na Muti in njegovega deleža pri podjetju v Zrečah. 

Medtem ko vrnitev njegovega deleža pri podjetju Štajerska železoindustrijska družba z o. z. v Zrečah za javnega tožilca ni bila sporna, pa je vrnitev podjetja Greinitz, industrija železa, d. d., na Muti ocenil kot Bremčevo prevaro. Po njegovem naj bi to podjetje pred vojno ne bilo v celoti v njegovi lasti, ampak delno (polovica od 20.000 delnic) tudi v lasti inž. Walterja Macha. Ker je bilo inž. Walterju Machu s sodbo vojaškega sodišča 22. avgusta 1945 vse premoženje zaplenjeno, je po mnenju javnega tožilca s tem v državno last prešel tudi njegov delež pri podjetju Greinitz, industrija železa, d. d., na Muti. 

Zaradi suma, da si je v tem podjetju hotel prisvojiti delež inž. Walterja Macha, ki je bil zaplenjen in je že prešel v državno last, so Bremca 6. januarja 1946 aretirali in ga odvedli v Ljubljano v preiskovalni zapor, kjer je čakal na sodni proces. Ta je potekal 31. januarja 1946 pred posebnim senatom, ki ga je spoznal za krivega storitve vseh v obtožnici navedenih kaznivih dejanj in ga obsodil na smrt z ustrelitvijo, na zaplembo celotnega premoženja in na trajno izgubo državljanskih pravic. 

Smrtna obsodba inž. Milka Bremca je v javnosti naletela na velik odmev. O njej so poročali tudi tedanji časopisi. Ker so bili ti v celoti v rokah oblasti, so seveda Bremca prikazovali v kar najslabši luči in smrtno kazen, ki mu je bila izrečena, odobravali kot pravično. Ljudska pravica, glasilo Komunistične partije Slovenije, je denimo o tem sodnem procesu 2. februarja 1946 objavila članek z naslovom Špekulant velikega kova obsojen na smrt, v katerem je najprej navedeno, katera kazniva dejanja je obsojeni Bremec storil, nato pa ga takole označi: 

»Obtoženi Milko Bremec je tipičen primer velikopoteznega gospodarskega saboterja in brezvestnega špekulanta, ki se je s svojim protiljudskim delovanjem odlikoval že v stari Jugoslaviji, saj je takrat slovel kot skrajno spreten v izvajanju različnih manipulacij. V delavskih krogih je bil znan kot brezvesten izkoriščevalec in zatiralec. Z neusmiljenim izkoriščanjem delavstva in goljufijami si je prigrabil veliko premoženje.« 

Povsem drugače pa so se na izrečeno sodbo odzvali zaposleni v nekdanjem Bremčevem podjetju na Muti. Njih je smrtna obsodba inž. Milka Bremca močno prizadela, saj so ga kot človeka in kot podjetnika izredno cenili. Na njihovo pobudo je sindikalna podružnica v Železarni Muta 3. februarja 1946 sestavila zahtevo po reviziji sodnega procesa proti Bremcu, pod katero so se podpisali člani njenega vodstva in delavci. Zahtevi za revizijo procesa proti Bremcu se je pridružil tudi Krajevni ljudski odbor Muta, saj je Bremec med prebivalci Mute užival velik ugled. Od pristojnih oblastnih organov so zahtevali, »da se obsodba inž. Milka Bremca preišče z neoporečnimi pričami ter ugotovi njegova pravica«. 

Smrtna obsodba nad Bremcem ni bila izvršena, ker sta se zanj pri pristojnih zveznih oblastnih organih zavzela dr. Makso Šnuderl in dr. Stojan Pretnar. Slednji je zaradi izrečene smrtne kazni inž. Milku Bremcu celo posredoval pri predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču in ga prepričal, da je treba sodbo spremeniti. Takoj po izrečeni smrtni obsodbi sta inž. Milko Bremec in njegov odvetnik na prezidij ljudske skupščine FLRJ naslovila prošnjo za pomilostitev. Ta je 7. februarja 1946 izdal odločbo, s katero je prošnji ugodil in mu smrtno kazen spremenil v deset let odvzema prostosti s prisilnim delom, izrečeno trajno izgubo državljanskih pravic pa je omejil na obdobje petih let, kazen zaplembe njegovega premoženja pa je ostala v veljavi. 

Ker je bil inž. Milko Bremec prepričan, da je bil obsojen po krivem, si je preko svojega zagovornika prizadeval za razveljavitev sodbe in za obnovo sodnega procesa, kar mu je tudi uspelo. Do ponovnega sojenja je prišlo 6. novembra 1946. Tudi tokrat je sojenje potekalo pred posebnim sodnim senatom. Sodišče je sprejelo odločitev, da se sodba v celoti razveljavi in na novo razsodi. Na ponovljenem sodnem procesu je bil Bremec obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo dveh let, na izgubo vseh političnih pravic za eno leto ter na popolno zaplembo premoženja z zakonitimi omejitvami. Po pogojnem predčasnem odpustu s prestajanja zaporne kazni, ki jo je prestajal v Kazensko-poboljševalnem domu (KPD) Maribor, je inž. Milko Bremec sodeloval pri izgradnji kovaške industrije v Sloveniji, vendar kot nekdanji podjetnik kljub temu pri oblasti ni užival popolnega zaupanja. Kot je razvidno iz ohranjenega dokumenta, ga je politična policija (UDBA) ves čas nadzorovala.   

Smrtna obsodba inž. Milka Bremca je v javnosti naletela na velik odmev. O njej so poročali tudi tedanji časopisi, ki so jo odobravali kot pravično. 

Smrtne obsodbe so predstavljale sodne umore 

Kot so pokazale obnove zgoraj obravnavanih sodnih procesov po padcu komunističnega režima v Sloveniji, so bili vsi ti sodni procesi politični in zrežirani. Na obnovljenih procesih je bila namreč ugotovljena vrsta nepravilnosti, ki jih je posebni senat storil pri sojenju Malavašiču, Dobovičniku, Pšeničniku, Levstku in Bremcu. To, da je bila nad tremi od njih smrtna kazen tudi izvršena, je predstavljalo sodni umor.

Odgovornost za smrtne obsodbe teh obsojencev so poleg komunistične oblasti, ki je pravosodje zlorabljala za obračun s svojimi dejanskimi in potencialnimi nasprotniki, nosili tudi vsi tisti sodniki in javni tožilci, ki so pri izvajanju teh sodnih procesov sodelovali. Največjo osebno odgovornost sta nosila predvsem sodnik dr. Heli Modic in javni tožilec dr. Jernej Stante. 

Dr. Heli Modic je bil za umazano delo, ki ga je kot predsednik posebnega senata opravil za komunistični režim, bogato nagrajen.

Leta 1946 je bil imenovan za rednega univerzitetnega profesorja, v letih 1956–1958 pa je opravljal funkcijo dekana tedanje Pravno-ekonomske fakultete. Poleg tega je opravljal tudi vrsto visokih državniških funkcij: bil je podpredsednik Vrhovnega sodišča LR Slovenije, minister za pravosodje LR Slovenije in podpredsednik Ljudske skupščine LR Slovenije. Za njegov 'prispevek' k politični in pravni znanosti je bil leta 1978 izvoljen za zaslužnega profesorja ljubljanske univerze. 

Na obnovljenih procesih je bila ugotovljena vrsta nepravilnosti pri sojenju Malavašiču, Dobovičniku, Pšeničniku, Levstku in Bremcu. 

(D263, 44-45)