Slovenski oder je izgubil eno svojih največjih igralk

Milena Zupančič, ena največjih in najbolj prepoznavnih slovenskih igralk, je izgubila bitko s težko boleznijo. Njeno življenje je ugasnilo danes okoli 12.20 ure nv Bohinjski Beli. Za seboj je pustila izjemno igralsko pot, številne nepozabne vloge in pečat, ki ga slovenski kulturi ni mogoče spregledati.

Od Jesenic do vrha slovenskega gledališča

Milena Zupančič se je rodila 18. decembra 1946 na Jesenicah. Osnovno šolo je obiskovala na Bohinjski Beli, pozneje pa gimnazijo na Jesenicah. Že kot najstnica je vedela, da želi postati igralka. Leta 1965 se je vpisala na igralski oddelek Akademije za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, kjer je leta 1969 zaključila študij. Istega leta je postala članica Mestnega gledališča ljubljanskega, pozneje pa se je pridružila ljubljanski Drami.

Širša javnost si jo je še posebej zapomnila po filmskih vlogah. Njena Meta v filmu Cvetje v jeseni (1973) je postala ena najbolj prepoznavnih ženskih podob slovenskega filma. Tri leta pozneje je blestela še kot Karolina Žašler v Vdovstvu Karoline Žašler, za katero je prejela pomembno priznanje na filmskem festivalu v Puli. V svoji bogati karieri je nastopila v številnih filmih, televizijskih projektih in gledaliških predstavah. Za svoje delo na filmu in televiziji je prejela na desetine nagrad, med njimi srebrno in dve zlati areni na puljskem festivalu.

Njeno pravo umetniško domovanje je bil oder

A Milena Zupančič ni bila zgolj filmska igralka. Njeno pravo umetniško domovanje je bil oder, kjer je desetletja ustvarjala zahtevne in raznolike like. Med njenimi vidnejšimi gledališkimi vlogami so bile Zofija v Izgubljenem sinu, Blanche v Tramvaju poželenja, Francka v Kralju na Betajnovi in Agata v Zločinu na Kozjem otoku. Za svoje delo je prejela številna najvišja domača in jugoslovanska gledališka priznanja, med njimi Borštnikov prstan in Prešernovo nagrado za trajen prispevek k razvoju slovenske kulture.

Zupančičeva je skozi desetletja postala ena tistih umetnic, katerih obraz, glas in način igre so se zapisali v kolektivni spomin več generacij. Ni igrala le velikih junakinj – pogosto je upodabljala povsem običajne ženske, njihove stiske, hrepenenja in notranje boje in prav v tem je bila njena posebna moč.

Življenje, ki ga je živela brez olepševanja

Pomemben del njenega življenja je bil tudi njen angažma zunaj gledališča in filma. Enajst let je delovala kot predstavnica UNICEF-a za zahodni Balkan ter se zavzemala za pravice otrok. V zasebnem življenju je bila dolgo povezana z režiserjem Dušanom Jovanovićem, s katerim je bila skupaj več kot štirideset let. Jovanović je umrl leta 2020.

V zadnjih letih se je soočala s težko boleznijo, o kateri je spregovorila tudi sama. Novembra 2025 je odkrito govorila o tem, kako je bolezen vplivala na njeno življenje, samoto in delo. Kljub težavam ni povsem odložila igralskega dela. Še vedno se je vračala na oder, saj ji je bil pomemben predvsem stik z ljudmi. »Ni bistveno, da si na odru – pomembno je, da si med ljudmi, da deliš misli s sebi bližnjimi,« je povedala.

O svojem boju je govorila neposredno, brez velikih besed in brez olepševanja. »Ne morem vedeti, kdo bo zmagal, bolezen ali jaz. Upam, da bom jaz,« je povedala leta 2024.

Leto pozneje je ob spopadanju z boleznijo dejala še: »Imela sem bogato življenje, vedno to povem. Ampak nekaj let bi pa še rada živela.«

Milena Zupančič je tako odšla po več kot petih desetletjih umetniškega ustvarjanja. Za seboj ni pustila le filmov, predstav in nagrad, temveč predvsem številne like, v katerih je slovensko občinstvo prepoznalo nekaj človeškega, bolečega in resničnega. Njene Mete, Karoline in številne gledališke junakinje zato ne bodo preprosto izginile iz spomina. Ostale bodo del zgodbe slovenskega filma in gledališča.