Ob breznu Zalesnika - v letu EPK pokažimo civiliziranost tudi z dostojnim pokopom po vojni pobitih

Peter Avsenik

14. 6. 2025 ob 19:36
1 komentar

Slovenija

Če si v okviru Evropske prestolnice kulture prizadevamo za poštene in dobre odnose, je treba spregovoriti tudi o stvareh, ki nas bremenijo. Na goriškem je namreč po vojni v izvensodnih pomorih v kraških breznih končalo na stotine ljudi. V spomin nanje so danes pri največjem doslej odkritem breznu na tem območju pripravili pietetno slovesnost in ob letu EPK ponovno pozvali oblasti k dostojnemu pokopu žrtev revolucionarnega nasilja.

Z mašo se je začela današnja slovesnost pri breznu Zalesnika, enem od morišč povojnega partizanskega nasilja. Zbrane je pozdravil novogoriški podžupan Anton Harej, ki je izpostavil tri mejnike, ki spremljalo ta čas: 80 let od konca druge svetovne vojne, sveto leto in še Evropsko prestolnico kulture (EPK).

Otroci in matere so jih čakali zaman

Prav leto EPK je po njegovih besedah pravi čas, da spregovorimo o nerazčiščeni preteklosti. Po vojni so se tu zgodili izvensodni poboji. Otroci in matere so že čakali, da se njihovi očetje vrnejo, a jih niso dočakali. Tudi po 80 letih v kraških breznih na Trnovsko Banjški planoti še vedno ležijo posmrtni ostanki okoli 950 žrtev.

Okoli 300 udeležencev današnje slovesnosti je prisluhnilo pridigi mag. Bogdana Vidmarja in tudi osvetlitvi zgodovinskih okoliščin pomorov, ki jih je povzel zgodovinar dr. Renato Podbersič. Revolucionarji so samo na območju brezna Zalesnika pomorili 120 ljudi, od tega jih je bila doslej izkopana in dostojno pokopana le četrtina.

Šlo je povečini za civiliste in pripadnike javnih služb iz Gorice. Med njimi je bila večina Italijanov, pa tudi Furlani, Nemci, Hrvati in Judje. Ni šlo za narodnostna, ampak za ideološka merila, je za Domovino pojasnil Harej.

Križ ob breznu Zalesnika. Foto: Nadja Ušaj Pregeljc.

Večina po vojni pomorjenih Slovencev, natančneje primorskih domobrancev iz Tolmina, je po besedah končala v bližnjem breznu v Podgomili. Verjetno tudi Anton Kokalj, polkovnik Slovenskega narodnega varnostnega zbora na Primorskem. Kokalja so leta 1945 ugrabili v Gorici.

Kostnica v bližini Svete gore?

Tudi Anton Harej si v okviru Civilne iniciative TBH prizadeva, da bi žrtve povojnega nasilja na Goriškem dostojno pokopali. Kljub pobudi, ki so jo marca letos predstavili javnosti in naslovili oblastem, za zdaj posluha pristojnih po njegovih besedah ni.

Kot so navedli v pobudi, pristojnim državnim in občinskim oblastem predlagajo, da v letu, ko sta Nova Gorica in Gorica EPK, sprejmejo sklep o dostojnem pokopu žrtev, ki so bile zaradi ideološkega obračunavanja umorjene po drugi svetovni vojni, v maju in juniju 1945.

Brezno Zalesnika. Foto: Nadja Ušaj Pregeljc.

Oblasti naj se o izvedbi pogovorijo z vladno komisijo za reševanje vprašanj prikritih grobišč in drugih institucij. V iniciativi predlagajo gradnjo grobnice oziroma kostnice, kamor bi postopoma pokopavali žrtve, ki so sedaj v kraških breznih. »Ta grobnica bi morda lahko bila ob vznožju Skalnice ali v bližini svetogorske bazilike,« je navedeno v pobudi.

Dodatna teža in plemenitost odločitve

Kot je še navedeno v pobudi, ki jo je sopodpisal Bogdan Vidmar, škofov vikar za EPK 2025, je trezno presojanje zgodovinskih in moralnih dejstvo potrebno, a »sodi na drugo raven, ki naj bo od samega civilizacijskega dejanja pokopa mrtvih ločena«.

Za uresničitev te pobude bo morda potrebnih več let, morda celo desetletij, a v iniciativi predlagajo, naj bo ta odločitev sprejeta letos, v letu evropske prestolnice kulture, kar bi temu nazivu dalo dodatno težo, žlahtnost in plemenitost.

Pri breznu Zalesnika, 14. junij 2025. Foto: arhiv Domovine

Pridiga pri sv. maši za nasilno umorjene na Goriškem

Zalesnika, 14. 6. 2025

Po Binkoštih. Predvečer praznika Svete Trojice. Mesec junij je za nas katoličane mesec Presvetega Srca Jezusovega. Na Kalvariji je stotnikova sulica prebodla Odrešenikovo stran«. Prošnja tukaj zbranih: Jezus očisti naše telo in našo notranjost!

Dovolite, da najprej navedem vsaj pet razlogov zakaj je smiselno, da smo tukaj in kako naj se tukaj obnašamo. Kakšne naj bodo naše misli? Za kaj se zavzemamo? Česa se moramo varovati?

Prvi razlog je veselje in zahvala za nebeško množico rojakov, ki so naši priprošnjiki. Nekateri so bili umorjeni, drugi so umore izvajali, tretji so umore zaukazali. Prepričan sem, da so mnogi med njimi že v nebesih, nekateri med njimi se očiščujejo v vicah. Upamo, da nihče ni prišel v pekel, ampak so bili vsi deležni milosti »dobrega razbojnika«. Upam, da tudi tisti, ki so bili rablji, in tisti, ki so bili načrtovalci povojnih pobojev, sedaj prosijo za nas, da bi pokopali mrtve in prišli do narodne sprave. Premalo se zavedamo občestva svetih, povezanosti med kristjani na zemlji s kristjani v vicah in nebesih. Tega se premalo veselimo. Na koncu svete maše bomo zapeli zahvalno pesem Tebe, Boga hvalimo. Reči ne žalosti, sovraštvu, obsojanju!

Drugi razlog je, da molimo tudi za rablje in tiste, ki so povojne umore ukazali.

Tretji razlog je molitev za aktualno oblast, da bi izvedle pokop mrtvih. Za to bodo pred Bogom na sodni dan dajali odgovor.

Četrti razlog je molitev za spravo v našem slovenskem narodu. Razdeljenost danes; diametralna nasprotja: dve Sloveniji, dve Evropi, dve Ameriki; dva pogleda na ureditev sveta.

Če smo v sebi razdvojeni, v nas ni miru. Živimo v notranjih konfliktih. Če smo skregani z bližnjimi, v nas ni miru. Naše življenje je odvisno od ljubezni. Koliko ljubimo? Koga ljubimo? Ne zadostujejo čustva? Prava ljubezen vključuje tudi čustva. Toda ljubezen ni zgolj čustvo, je stanje človeka, ki se daruje za druge.

Peti razlog je molitev za mir na svetu. (Rusija – Ukrajina; Izrael – Palestina; Izrael – Iran).

Revolucija. Pomislimo, koliko napora in žrtev, kolikšna je energija revolucionarjev. Koliko napora. Umoriti 900 ljudi samo na Goriškem, ni prav enostavno. Potrebno jih je aretirati, odvesti na morišče, umoriti, prikrivati umor …

Koliko energije je v nas kristjanih in ljudeh dobre volje? Smo pripravljeni kaj žrtvovati za »krščansko revolucijo ljubezni«, ki je v tem, da zavračamo sovraštvo, nasilje, manipulacije, izkoriščanja … Koliko smo pripravljeni narediti za to?

Bog je ljubezen. Ljubezen je bistvo življenja. Je neizmerna moč in energija. Če smo brez te energije – kje je za to razlog? Kako to, da po 80-ih letih še nismo pokopali nasilno umorjenih?

Krščanska revolucija je zahtevna. Učiti se ljubiti je naporno. Potrebno je zdraviti naša čustva.

Čustva ne zadostujejo. Srce ne zadostuje? Kakšno srce? Kakšna čustva? Srce te lahko vodi, da nekoga umoriš! Vsi smo ranjeni. Ranjeni zaradi tega, ker nismo ljubljeni, kot bi želeli biti. Starši otrokom ne morejo dati ljubezni, ki jo otroci želijo in potrebujejo.

Gospod, ozdravi naše rane, da bodo rodovitne; da bomo obrodili veliko sadov.

»Oče je kriv; mama je kriva; komunisti so krivi, predsednik vlade je kriv, župnik je kriv, Cerkev je kriva ...«. Premalo je kritizirati druge, četudi je kritika upravičena … Stresanje jeze na druge je kot strup, ki uničuje naše življenje in ne razvija talentov ter karizem; ne prinaša sadov. Ne živimo v sovraštvu, mrzkosti, ločitvi, nasilju, vojni … Živimo po vzoru Svete Trojice! Bili smo ustvarjeni za ljubezen! Tudi, če nas drugi izločajo, ne izločajmo mi njih.

Pojdimo v Obljubljeno deželo resnične svobode in miru! Četudi to traja štirideset, sto, tisoč let.

Bogdan Vidmar