Odnos Janeza Pavla II. z Anno-Tereso Tymieniecko sprožil vprašanja o celibatu v katoliški Cerkvi
Poročali smo že o tesnem prijateljstvu med papežem Janezom Pavlom II. in poročeno poljsko filozofinjo Anno-Tereso Tymieniecko, ki se je odražalo tudi v njuni korespondenci, o kateri je poročal BBC.
Čustvena pisma so ponudila nov pogled na papeževo osebno življenje in odprla vprašanja o pomenu celibata.
Ni namigov, da bi papež prelomil zaobljubo celibatu. Poznavalci so takoj zavrnili pomisleke in odnos pozdravljali kot znak papeževe človečnosti in dobrega odnosa do žensk. "Bil je zelo globok človek ... strasten tip osebnosti. Ne preseneča me, da bi imel tako vrsto razmerja, toda nikoli ne bi videla kaj preko tega," je za BBC komentirala Breda Ennis, profesorica na Ameriški univerzi v Rimu.
Nekateri pa so podvomili ali je bil odnos lahko samo platonski in se vprašali ali je kot tak primeren za voditelja svetovne rimskokatoliške Cerkve.
"Menim, da je glede odnosa nekaj resnih vprašanj. Prvič, če pogledam nanj s stališča njenega moža, zagotovo ne bi bil sproščen pri vsej zadevi. Imel sem vtis, kot da je zaljubljena v papeža, kar bi zanj moral biti znak, da se umakne, vendar ne zgleda, da bi se," je dejal Clifford Longley, komentator o religiji.
"Pravi" celibat pomeni življenje brez spolnih odnosov, žene ali moža oziroma partnerja. Longley hkrati opominja, da lahko bolečino povzroči tudi čustven in ne samo fizični odnos.
Celibat ni doktrina ali dogma, "vrata so vedno odprta"
Za nekatere komentatorje katoliške Cerkve bo zgodba še en primer potrebe po razmisleku o spremembi obveze k celibatu, piše BBC.
Celibat je namreč disciplina in ne doktrina ali dogma, zato lahko Cerkev poljubno spremeni to prakso, ko se ji zdi to potrebno.
Jezusove besede v evangelijih malo povedo o spolnih odnosih, večjega pomena so Pavlove besede iz prvega pisma Korinčanom.
Lani je papež Frančišek dejal, da je celibat: "darilo Cerkve, ampak ker ni dogma, so vrata vedno odprta." Papež Benedikt XVI. pa je izjemo naredil pri poročenih angličanskih duhovnikih, ki so prestopili v katoliško Cerkev. Janez Pavel II. je na temo celibata veliko pisal, predvsem o ideji poroke s Cerkvijo.
Poročenih duhovnikov je bilo veliko še v 10. st. in šele leta 1139, na drugem laterantskem koncilu, je bilo v zahodni Cerkvi določeno, da duhovnik ne more prejeti zakramenta svetega zakona.
S celibatom je leta 1525 na Zahodu prekinil Martin Luther, ki se je sam poročil z nekdanjo redovnico, Katharino von Bora,. V protestantskih Cerkvah je celo toplo sprejeto, da je pastor poročen in da s svojim zakonom daje zgled celotni skupnosti.
V pravoslavnih Cerkvah (ki po cerkvenem razkolu 1054 niso bile vezane na laterantski koncil) poročeni moški lahko sprejme mašniško posvečenje, ne more pa se poročiti že posvečen duhovnik.
S celibatom je leta 1525 na Zahodu prekinil Martin Luther, ki se je sam poročil z nekdanjo redovnico, Katharino von Bora,. V protestantskih Cerkvah je celo toplo sprejeto, da je pastor poročen in da s svojim zakonom daje zgled celotni skupnosti.
V pravoslavnih Cerkvah (ki po cerkvenem razkolu 1054 niso bile vezane na laterantski koncil) poročeni moški lahko sprejme mašniško posvečenje, ne more pa se poročiti že posvečen duhovnik.
Poročeni duhovniki v katoliški Cerkvi danes
Malo je znano, da znotraj katoliške Cerkve deluje kar nekaj poročenih duhovnikov. Med njimi so tisti, ki se v katoliško spreobrnejo denimo iz anglikanske ali evangelijske vere in so pred tem že bili poročeni.
Prav tako znotraj katoliške Cerkve, predvsem na vzhodu, obstajajo razmeroma neodvisne ločine z drugačno liturgijo, tradicijo, teologijo, kanonskim pravom ... ki prav tako dopuščajo poročene duhovnike. Denimo Latinska Cerkev, Ukrajinsko-Grška katoliška Cerkev, Sirsko-Malabarska Cerkev in Maronitska Cerkev.
A praviloma se duhovniki v teh cerkvah ne morejo poročiti po mašniškem posvečenju, ampak so lahko poročeni le, če so v sveti zakon stopili preden so postali duhovniki.
Malo je znano, da znotraj katoliške Cerkve deluje kar nekaj poročenih duhovnikov. Med njimi so tisti, ki se v katoliško spreobrnejo denimo iz anglikanske ali evangelijske vere in so pred tem že bili poročeni.
Prav tako znotraj katoliške Cerkve, predvsem na vzhodu, obstajajo razmeroma neodvisne ločine z drugačno liturgijo, tradicijo, teologijo, kanonskim pravom ... ki prav tako dopuščajo poročene duhovnike. Denimo Latinska Cerkev, Ukrajinsko-Grška katoliška Cerkev, Sirsko-Malabarska Cerkev in Maronitska Cerkev.
A praviloma se duhovniki v teh cerkvah ne morejo poročiti po mašniškem posvečenju, ampak so lahko poročeni le, če so v sveti zakon stopili preden so postali duhovniki.
Povezani članki
Zadnje objave
Interventni zakon kot signal spremembe: dovolj za začetek, premalo za preboj
17. 4. 2026 ob 8:26
Je zahodna civilizacija na robu propada? Če verjamemo Glubbu, slabo kaže
16. 4. 2026 ob 20:54
Varčevanje na koncu mandata: rezanje stroškov in omejene širitve
16. 4. 2026 ob 19:00
Največja evropska carinska reforma po letu 1968: šok za spletne potrošnike
16. 4. 2026 ob 18:33
Na levem polu optimizem še naprej kopni
16. 4. 2026 ob 17:16
Ekskluzivno za naročnike
Dosežki slovenskih učencev na najnižji ravni doslej
16. 4. 2026 ob 6:00
Nov predsednik DZ: bitka dobljena, vojna še ne
15. 4. 2026 ob 9:00
Prihajajoči dogodki
APR
17
Tečaj za zaročence
17:00 - 13:30
APR
18
»Preživimo dan s sv. Terezijo Avilsko«
09:30 - 13:00
APR
21
Pot vere – srečanja za odrasle
19:00 - 21:00
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 247: Šolski sistem ustvarja družbo
15. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 246: Inovacije se redko rodijo v coni udobja
8. 4. 2026 ob 6:16
Domovina št. 245: Droni so postali orodje upanja
1. 4. 2026 ob 6:10
Domovina št. 244: Volitve 2026 – Slovenija je izbrala
25. 3. 2026 ob 6:10
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.