Ogenj, ki ne ugasne
Tiste dni je Mojzes pasel drobnico svojega tasta Jítra, midjánskega duhovnika. Ko je nekoč prignal drobnico daleč v pustinjo, je prišel k Božji gori Hóreb. Tedaj se mu je iz sredine grma v ognjenem plamenu prikazal Gospodov angel. Pogledal je in glej, grm je gorel s plamenom, a ni zgorel. Mojzes je rekel: »Moram stopiti tja in si ogledati to veliko prikazen, kako da grm ne zgori!« (2 Mz 3,1-4)
Požar je v suhem puščavskem okolju nekaj zelo navadnega. Sonce se upre, plameni zajamejo sušico ali prežarjeno zaplato suhe trave in v nekaj minutah ostane samo še kup pepela in oglja. Tudi če ni ravno plamena, ampak samo tli, je vsega hitro konec. Zato je bil Mojzes, ki je v letih izgnanstva postal že cel puščavski maček, upravičeno začuden, ko nek grm v daljavi pa ni ni in ni nehal goreti. Morda več dni. Vsekakor pa več kot nekaj minut, kot je bilo ponavadi. In se je odločil zadevo raziskati. Kar je odkril, je bilo bistveno več od tega, kar je pričakoval.
V današnjem tempu življenja smo že navajeni, da imajo zadeve kratek rok trajanja, približno toliko kot imajo garancije: mobilnik razpade, pralnemu stroju gre elektronika, pomivalcu se pokvari dozer soli, čokolade se naveličaš, zaljubljenost mine, poslovni projekt povozi konkurenca, konzerva doseže rok, ideje se naveličamo ...
Smo tako daleč, da na tudi načeloma nepokvarljive stvari odtisnemo rok trajanja. Za vsak primer. Da ne bo kdo rekel. Ne verjamemo več, da lahko kaj zares obstane. Zato se ljudje ne poročajo, ne verjamejo v politiko in kupujejo poceni tehnologijo. In toliko se poznamo, da vemo, kako hitro se naveličamo nečesa, kar se je še včeraj zdelo noro, sveže in prelomno. Da nam je vsaj vsakdanje, če že ne odveč. Kot recimo GPS ali mobilniki. Svoboda naše domovine. Ali mož, žena.
Ampak, Jezusov plamen pa ne ugasne. Sicer je res v današnjem času, vsaj v naši izkušnji, pogosto to gora vlažnega listja, ki so ga znesli od vseh koncev in krajev, ki tli, in je kar težko zagledati plamen, pa vseeno - ne ugasne! Že nekaj tisočletij tukaj gori. Jedro niso ne ideje, ne premoženje, ne izročilo, ne znanost, ne obredi ... Je skrivnost. Prisotnost. Življenje.
Kot Mojzes se približamo, sezuti, ker stopamo na sveta tla. Sezuti v smislu ponižni, spoštljivi, ne več polni samih sebe in svoje samozadostnosti. Na začetku predvsem začudeni in očarani; nato pa na varnem.
Če želimo biti iz oči v oči s plamenom, je treba danes kopati. Odstranjevati plasti. Tisočletja nanešenega - nekaj zdravega lesa, mnogo gnilega listja in plastike so ljudje znesli. Ker so nehali verjeti, da ta plamen gori iz sebe; ker so pozabili, da ne ugasne. Zato na daleč zgleda komu morda samo kot kadeč se kup odpadkov. Ki še vedno greje, a slabotno. Nekateri se bojijo kopati po njem, da ne bi pogasili plamena. A plamen je neugasljiv. Gori, močnejši od vsega, in za vedno.
Lahko se zmrdujemo nad kadečim se kupom; lahko si kurimo svoje kratkožive kresove; lahko se sprijaznimo s polnočno temo ... lahko pa kopljemo: skozi predsodke, skozi osebno zgodovino, skozi zdolgočasene navade, skozi slepo pripadnost. Ni le moje kopanje ... naproti mi prihaja žarenje, ki bo slej ko prej zajelo vso to gmoto, in ga nič ne more ustaviti.
Požar je v suhem puščavskem okolju nekaj zelo navadnega. Sonce se upre, plameni zajamejo sušico ali prežarjeno zaplato suhe trave in v nekaj minutah ostane samo še kup pepela in oglja. Tudi če ni ravno plamena, ampak samo tli, je vsega hitro konec. Zato je bil Mojzes, ki je v letih izgnanstva postal že cel puščavski maček, upravičeno začuden, ko nek grm v daljavi pa ni ni in ni nehal goreti. Morda več dni. Vsekakor pa več kot nekaj minut, kot je bilo ponavadi. In se je odločil zadevo raziskati. Kar je odkril, je bilo bistveno več od tega, kar je pričakoval.
Smo tako daleč, da na tudi načeloma nepokvarljive stvari odtisnemo rok trajanja. Za vsak primer. Da ne bo kdo rekel. Ne verjamemo več, da lahko kaj zares obstane.
Vse krajši rok trajanja
V današnjem tempu življenja smo že navajeni, da imajo zadeve kratek rok trajanja, približno toliko kot imajo garancije: mobilnik razpade, pralnemu stroju gre elektronika, pomivalcu se pokvari dozer soli, čokolade se naveličaš, zaljubljenost mine, poslovni projekt povozi konkurenca, konzerva doseže rok, ideje se naveličamo ...
Smo tako daleč, da na tudi načeloma nepokvarljive stvari odtisnemo rok trajanja. Za vsak primer. Da ne bo kdo rekel. Ne verjamemo več, da lahko kaj zares obstane. Zato se ljudje ne poročajo, ne verjamejo v politiko in kupujejo poceni tehnologijo. In toliko se poznamo, da vemo, kako hitro se naveličamo nečesa, kar se je še včeraj zdelo noro, sveže in prelomno. Da nam je vsaj vsakdanje, če že ne odveč. Kot recimo GPS ali mobilniki. Svoboda naše domovine. Ali mož, žena.
Neuničljiv plamen
Ampak, Jezusov plamen pa ne ugasne. Sicer je res v današnjem času, vsaj v naši izkušnji, pogosto to gora vlažnega listja, ki so ga znesli od vseh koncev in krajev, ki tli, in je kar težko zagledati plamen, pa vseeno - ne ugasne! Že nekaj tisočletij tukaj gori. Jedro niso ne ideje, ne premoženje, ne izročilo, ne znanost, ne obredi ... Je skrivnost. Prisotnost. Življenje.
Kot Mojzes se približamo, sezuti, ker stopamo na sveta tla. Sezuti v smislu ponižni, spoštljivi, ne več polni samih sebe in svoje samozadostnosti. Na začetku predvsem začudeni in očarani; nato pa na varnem.
Če želimo biti iz oči v oči s plamenom, je treba danes kopati. Odstranjevati plasti. Tisočletja nanešenega - nekaj zdravega lesa, mnogo gnilega listja in plastike so ljudje znesli. Ker so nehali verjeti, da ta plamen gori iz sebe; ker so pozabili, da ne ugasne. Zato na daleč zgleda komu morda samo kot kadeč se kup odpadkov. Ki še vedno greje, a slabotno. Nekateri se bojijo kopati po njem, da ne bi pogasili plamena. A plamen je neugasljiv. Gori, močnejši od vsega, in za vedno.
Lahko se zmrdujemo nad kadečim se kupom; lahko si kurimo svoje kratkožive kresove; lahko se sprijaznimo s polnočno temo ... lahko pa kopljemo: skozi predsodke, skozi osebno zgodovino, skozi zdolgočasene navade, skozi slepo pripadnost. Ni le moje kopanje ... naproti mi prihaja žarenje, ki bo slej ko prej zajelo vso to gmoto, in ga nič ne more ustaviti.
Zadnje objave
Nalokson – zdravilo, ki rešuje življenja
12. 9. 2026 ob 16:30
Dr. Andrej Šmuc: Jadranskega morja nekega dne ne bo več
12. 9. 2026 ob 14:30
Davek na gotovino? Vožnja stane en evro, z gotovino pa najmanj 4,50 evra
12. 9. 2026 ob 12:52
Solata z ajdo in stročnicami
12. 9. 2026 ob 12:00
Bo evropska uredba spodnesla Hanovo 60-dnevno omejitev oddajanja?
12. 9. 2026 ob 10:30
[Video] BRIF #2: Uporabnih stvari se v šoli nismo učili (12. 9. 2026)
12. 9. 2026 ob 9:00
Ekskluzivno za naročnike
Nalokson – zdravilo, ki rešuje življenja
12. 9. 2026 ob 16:30
Solata z ajdo in stročnicami
12. 9. 2026 ob 12:00
[Trenutek za satiro] Slovenski narodni šport št. 2
12. 9. 2026 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
SEP
12
ZgodoVikend v Parku vojaške zgodovine
00:00 - 00:00
SEP
13
61. študijski dnevi Draga
09:00 - 19:00
SEP
13
SEP
15
Diskusija Katedrale svobode
16:00 - 18:00
SEP
18
Uprizoritev srednjeveškega misterija: Slehernik
20:00 - 21:30
Video objave
[Video] BRIF #2: Uporabnih stvari se v šoli nismo učili (12. 9. 2026)
12. 9. 2026 ob 9:00
1 komentar
Kraševka
"GOREČI OGENJ BREZ PLAMENA", poje slovenska pesem, ki opisuje LJUBEZEN. In Bog je ljubezen, ki se je razodel Mojzesu. Mojzesu je izročil TABLO z 10 zapovedei. Če bi naši sodniki vsaj to upoštevali, ne bi bilo toliko krivičnih sodb.
Stari ljudje so rekli: "Kjer je dim, je tudi ogegenj". Vendar je današnji Svet poln dima, zato se v LIBERALIZMU vse pomeša, tako, da večkrat jih veččina ne loči kaj je dobro in kaj je slabo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.