P. Bogdan Rus, frančiškan: Če mladim ne bomo postavljali meja, v sebi ne bodo odkrili moči in smisla življenja

Intervju: p. Bogdan Rus, frančiškan

S patrom Bogdanom Rusom smo se pogovarjali o začetku novega šolskega in študijskega leta, predvsem na ravni duhovne in duševne priprave na novo šolsko leto. Frančiškan Bogdan Rus je deloval v več svetiščih po Sloveniji, trenutno je v Kopru. 

Pater Bogdan Rus, delovali ste že v več frančiškanskih svetiščih po Sloveniji, veliko ste v stiku z mladimi. Kje ste zdaj in kaj počnete?

Trenutno sem v Kopru, kjer je svetišče sv. Ane in samostan, veliko svojega časa pa posvetim delovanju v domu sv. Ane, vključujem pa se tudi v delovanje lokalne cerkve.

Kaj bi ob začetku tega šolskega in študijskega leta položili na srce mladim in njihovim staršem glede na stiske, s katerimi se bodo srečevali?

Kot duhovnik in frančiškan se naslanjam predvsem na izročilo svetega Frančiška Asiškega, ki je res zgodba evangelija. Njegovo življenje pravzaprav sestavljata dve zgodbi. Po eni strani je zelo vzneseno živel svojo mladost, potem pa je prisluhnil svojemu srcu in naredil nekatere radikalne korake v svojem življenju ter svoje življenje zaprisegel Bogu. Druga zgodba je njegova Sončna pesem, v kateri Frančišek svoje življenje prevede v navdušenje. Navdušenje nad Bogom, srečo, da je živ, da lahko dela in da živi evangelij. V njegovi poti skušam najti tudi mlade, tisto stalno rdečo nit. Ta nit je svoboda, spoštovanje, resnica in pristnost, ki jo je sv. Frančišek tako lepo živel.

Kako odprete duše mladih za podobne verske vsebine?

To mi ne uspeva pogosto. Če bi jim dal za prebrati neko knjigo, bi verjetno ostala na polici (smeh). Če pa skušam v njih prepoznati to Frančiškovo navdušenje, tudi sami počasi spoznajo, da je to že v njih samih. Ni jim treba predstaviti še enega idola, h kateremu bi stremeli, to bi jim bil lahko le lep pripomoček na poti skozi življenje. Pristnost mladi že živijo in po njej hrepenijo.

Pravijo, da moraš, če hočeš prižgati luč v nekom, sam goreti; vi morate tako navdušiti mlade. Kako vam to uspeva?

Tako, da poiščem navdušenje v njih samih. Verjamem namreč, da to v njih že obstaja. Zdi se mi zelo pomembno, da od mladih ogromno zahtevamo in jim postavljamo meje ter jih spodbujamo, da si jih postavljajo tudi sami. Če vzamem za primer nek izvir; če ne bi bilo struge, ki vodo nekako usmerja, jo omejuje, ne bi nikoli vedeli, da tam obstaja reka. Ta voda potem nekam pride, nekaj napoji in nekaj obrodi. Če mladim ne bomo postavljali meja in jih spodbujali, da si jih postavljajo tudi sami, v sebi nikoli ne bodo odkrili moči in smisla svojega življenja in jim bomo na ta način storili celo krivico. Ob tem tvegamo, da nas grdo gledajo, so jezni na nas, da nismo popularni, ampak to je naše poslanstvo.

Vzgoja vedno poteka z osebnim zgledom. Tudi odrasli velikokrat ne poznajo teh meja in odgovornosti, kar se potem prenaša na mlade.

Vsak otrok je po svojih prednikih prejel neke genetske predispozicije, sicer pa je nepopisan list. Hrepeni po življenju, v sebi takrat še nima teh stranpoti. O svetu ima neko idealizirano predstavo, potem pa se sreča na primer z lažjo, z dejstvom, da mu njegovi starši niso sposobni dati tega, kar bi mu morali, da se nekdo predstavlja za nekoga, ki to ni. Poskušam se vživeti v otrokovo dušo in poskušam razumeti, kako je, ko se ta idealizirana podoba sveta sreča z realnostjo.

Kaj torej hočejo mladi? Veliko ste v njihovi družbi, kaj so njihovi glavni izzivi?

Spodbujam jih, da izrazijo svoje želje, videnja, cilje na začetku študijskega leta, da sploh vidim, kakšna so njihova izhodišča, ki jih vzamem zelo resno. Kaj pa bi mladi v resnici radi, velikokrat vidim šele, ko naredijo neko pot in si sami postavijo meje ter sprejmejo stvari takšne, kot so. Opazil sem, da na neki točki nimajo pojma, kaj si želijo, se pa znajo zelo hitro podrediti temu, kar si želijo njihovi starši. Poznam veliko vrstnikov, ki so poskušali doseči svoje prvotne cilje, pa so obtičali na mestih, ki so si jih zanje želeli njihovi starši.

Poznam veliko vrstnikov, ki so poskušali doseči svoje prvotne cilje, pa so obtičali na mestih, ki so si jih zanje želeli njihovi starši.

Starši se velikokrat sprašujemo, kako razviti to čustveno pismenost in odpreti prostor za pogovor. Imate kakšen nasvet?

Starši govorijo s svojim zgledom. Sv. Frančišek je Sončno pesem pisal vse svoje življenje. Hvalil je Boga v vseh stvareh, ki jih je najprej občudoval, potem doživljal, doživljal v bližnjih in v odnosih. Tik pred smrtjo pa je napisal: »Hvaljen moj Gospod v moji sestri smrti.« Vprašajmo se, kakšno zgodbo pišemo mi, kakšen občutek dajemo mi mladim, kaj jim sporočamo. Starši si bodo avtoriteto najbolje zagotovili tako, da bodo imeli drug drugega radi, se spoštovali vse dni svojega življenja. Njihovi otroci to zgodbo življenja berejo in jo tudi posnemajo. S tem zgledom medsebojne ljubezni bodo dali starši otrokom najboljši zgled.

Starši si bodo avtoriteto najbolje zagotovili tako, da bodo imeli drug drugega radi. Njihovi otroci to zgodbo življenja berejo in jo tudi posnemajo.

Bili ste frančiškan po več svetiščih po Sloveniji. Obstajajo kakšne razlike med odprtostjo ljudi za vrednote, ki jih omenjate?

Lahko priznam, da so mi vse postojanke, ki sem jih imel po Sloveniji, vsi ljudje, ki jih spoznam, pravzaprav ena priložnost. Težko rečem, kje so ljudje bolj odprti, saj imam tudi sam veliko napak. Spoznal sem, da smo Slovenci zelo različni in na zelo različne načine vzpostavljamo odnose, rastemo pa takrat, ko se resno lotimo dela na področju vere. Lepota slovenske vere je takrat, ko ni zgolj površinska, mislim pa, da ni nikjer tako zelo močno povzeta kot na Brezjah. Tam sem pravzaprav drugič postal duhovnik, ko sem videl to preprostost in ponižnost ljudi, ki so prihajali k Mariji.

Prvi dan šolskega leta je praznik kronanja Marije Pomagaj na Brezjah in z njim začenjamo šolsko leto. Slovenci jeseni postanemo bolj resen narod, zaženemo se v delo, ogromno je tega duhovnega gibanja. Rad vidim to navdušenje in zagnanost, ko si ljudje prizadevajo, a včasih ne znajo te zagnanosti prav usmeriti ali pa jim zmanjka poguma.

Ali mislite, da bi morala biti Cerkev bolj politično angažirana, da bi to navdušenje delili tudi v smer družbenih sprememb?

Cerkev ne more biti drugače kot do skrajnosti politično angažirana. Cerkev živi sredi te družbe. Mislim pa, da nima smisla ljudem govoriti, koga naj volijo, saj to ni politika, to je otročje. Najbolj vrhunska politika slovenske Cerkve bi morala biti tisti program, ki ga je papež Leon XIV. povedal v enem izmed svojih prvih govorov, ko je rekel, da moramo ljudi učiti, da bodo kritični, da znajo presojati kriterije svojega razmišljanja. To je politično delo Cerkve. 

Cerkev ne more biti drugače kot do skrajnosti politično angažirana. Cerkev živi sredi te družbe.

Zakaj med slovenskimi politiki ni več katoliških izobražencev? 

Kaj pa je katoliški izobraženec? Ne vem, kako ga definiramo. Kdo je to? Osebno si predstavljam, da je to pokončen človek, ki zagovarja besede in vero prinaša v ta svet in navsezadnje tudi v parlament. Krščanski politik je nekdo, ki ne laže, ki zagovarja življenje od spočetja do naravne smrti. Tudi tukaj nimamo skoraj nikogar. Dvomim tudi, da bi ljudje sploh volili take politike. Če med politiki ni tako mislečih ljudi, gre vse v napačno smer, kar opažamo v zadnjih nekaj letih. To je zločin naše generacije, naše civilizacije, ki bo postopoma to stvar odpravila ali pa se bo samoukinila.

Kako mladi gledajo na to temo?

Moram priznati, da sem samo v krajših pogovorih odpiral to temo in da so mnenja takšna in drugačna. Mladi svoje mnenje namreč vzpostavljajo glede na najrazličnejše dejavnike. Če vzamemo primer evtanazije, se lahko vprašamo: Ali si pripravljen skrbeti, vzpostavljati življenjske razmere, v katerih boš lahko poskrbel za svoje starše, da bodo doživeli človeka vredno življenje? Ali si se pripravljen čemu tudi odreči, ker verjameš, da je življenje do naravne smrti pravi Božji dar? Ali si pripravljen sedeti v postelji svojega umirajočega očeta, matere, dedka in gledati, kako ta človek trpi? Papež Janez Pavel II. je eno največjih in najbolj poduhovljenih skupin mladih ob sebi zbral takrat, ko je komaj dihal in ko ga niti videli niso. Vedeli so, da v tisti sobi gor umira, ampak so ga poslušali, ko je on oznanjal brez besed.

V Sloveniji imamo uzakonjeno pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

O tem se ne pogovarjamo in o tem skoraj ni dovoljeno govoriti. Človek je takoj ožigosan. Že v osnovni šoli bi se bilo treba pogovarjati o smrti. Enega najlepših, najdragocenejših delov svojega življenja sem imel, ko sem 10–14 dni pomagal v bolnišnici; takrat sem videl umreti veliko ljudi v času kovida. Bilo je res dragoceno, ko so prišli svojci in niso vedeli, kaj naj počnejo ob očetu, ki je umiral. Rekel sem jim: »Ne vam treba ničesar narediti, bodite zraven in poslušajte, doživljajte ta trenutek zdaj. Bodite hvaležni in izrazite svojo notranjo moč.« Nekaterim se tako odvali kamen od srca.

Prisotni ste tudi v svojih blogih za mlade, kjer jih nagovarjate k prostovoljstvu.

Niti ne toliko k prostovoljstvu, pač pa jih nagovarjam k velikodušnosti. Da bi bili odprti, da bi imeli odprte oči za drugega. Da narediš stvari samo zato, ker je tako prav in ker bo nekdo, ki ga ti ne boš niti videl, prišel v pospravljeno kuhinjo, hodnik, sobo … Skrito, tiho delo, ki ga naredim, ker vem, da je to prav, ustvarja okolje dobrega, skupno dobro, ki je dragoceno, ki ustvarja življenje, ki ga je vredno živeti. Ob tem se učimo in rastemo. Če si ne postavljamo konkretnih nalog, se tudi sami ne bomo oblikovali.

Velikokrat govorimo o nasilju med mladimi, pa seveda tudi med starejšimi. Kako se obraniti pred tem, kako se pripraviti na to?

Predvsem tako, da se odpovemo nasilju znotraj sebe. Pred časom sem poslušal terapevta Miha Kramlija, ki je govoril o nekemičnih zasvojenostih in je pripovedoval o čisto novi obliki nasilja, ki je popolnoma nekontrolirana. Včasih so otroci, ko smo jim vzeli liziko ali pozneje telefon, ponoreli brez možnosti ustavitve. Danes se to dogaja s srednješolci, študenti, celo z ljudmi, ki jih imenujemo odrasli, pa to niso. Druga je ta pasivna agresija in nasilje, ker mislimo, da si moramo nenehno zagotavljati nek prostor pod soncem, da nam nekdo stalno nekaj jemlje.

Težava je tudi v naši veri. Evangelij namreč niso življenjska pravila ali malo bolj sofisticiran in pobožanstven bonton. Evangelij je tisto, kar je Pavel zapisal v svojih pismih: za svobodo nas je oprostil Kristus. Kaj to pomeni? Evangelij je zgodba o tem, kaj pomeni svoboda in kako jo živeti. Ne zlagane oblike svobode, ki jih imamo danes, to je popolnoma irelevantno, ampak resnična svoboda Božjih otrok. Evangelij govori o notranji svobodi, ki je ni treba braniti z nasiljem. To je svoboda, ki jo človek nosi v sebi in jo živi v skupnosti, kjer so dva ali trije zbrani v Jezusovem imenu. Takrat vemo, da je On med nami in je naša moč. Zato ni treba, da bi tudi na področju vere branili svoje razsvetljenje ali modrost, ampak naj se to dogaja v ljubezni, dobroti, rasti in zvestobi resnici. V tej zavesti ne reagiramo na nasilje, temveč ostajamo trdni in ga na ta način premagamo. Za resničen mir se ni treba »boriti« – saj dokler traja boj, miru ni. Evangelij je lepota in preprostost, brez skritih razodetij in skrivnostnih sporočil. Mladi ga morajo videti v našem življenju, ne samo v metodah in tehnologiji. Resnica je, da so že deležni, že vključeni, že tukaj. In na koncu – za mlade in za starše – sporočilo je preprosto: upajte si živeti.

Evangelij je zgodba o tem, kaj pomeni svoboda in kako jo živeti. Ne zlagane oblike svobode, ki jih imamo danes, ampak resnična svoboda Božjih otrok.

(D216: 52-54)