Peter Slatnar: "Če Slovenci ne bi bili takšni entuziasti, ne bi imeli toliko skakalcev"

Intervju: Peter Slatnar, inovator in podjetnik

Peter Slatnar je lastnik in direktor podjetja Slatnar, d. o. o., iz Cerkelj na Gorenjskem, ki je znano po drzni odločitvi, da je leta 2016 prevzelo proizvodnjo Elanovih smuči za smučarske skoke. Danes narekujejo smernice razvoja na tem področju, ob tem pa ponujajo vrsto drugih izdelkov – za sedem različnih športov. Med drugim prestižno puško za podvodni ribolov, ki je postala v Dubaju statusni simbol. V intervjuju je spregovoril tudi o začetkih podjetja, ki ima dolgo družinsko tradicijo, in o načinu vodenja. Kot pravi, pri njih ni nadur: »Oddelaš, dobiš primerno plačo, preostali čas pa imaš na razpolago zase. To zaposlenim zelo veliko pomeni.«

Gospod Slatnar, kako je bilo, ko ste se po Elanu odločili prevzeti proizvodnjo smuči?

Vse skupaj je bilo zelo nenadno, dobesedno čez noč. Odločiti smo se morali v pol ure. A že prej smo veliko sodelovali z Elanom in delali na skakalnih smučeh, zato je bila edina logična posledica, da to prevzamemo. Če ne bi, bi šlo vse v pozabo, v arhive. Slovenski klubi, ki so že tako podhranjeni, kar se tiče opreme, bi izgubili še to. To bi bil res udarec za mlade tekmovalce in tekmovalke.

Takrat ste postali narodni junak. Kakšen je bil preskok v proizvodnjo smuči? Pred tem ste izdelovali vezi.

Ravno to je bila naša sreča. Smuči so delali že v Elanu in še danes nastajajo v njihovih prostorih. Njihovi razvojni inženirji, vodstvo, direktorji – vsi so zelo naklonjeni tej smučki in ponosni, da smo skupaj prišli do sem. Z razvojem smo pripeljali smučko tako daleč, da danes narekujemo tempo in smernice razvoja skakalnih smuči.

Vaše podjetje je znano po inovacijah. Kaj ste izumili novega pri teh smučeh?

Elanove smuči so bile zelo dobre in priljubljene, a smo jih skoraj v celoti spremenili. Ne zato, ker bi bile slabe, ampak ker je razvoj tako napredoval, da stare rešitve niso več ustrezale. Največja sprememba je na konici – zdaj je zelo ravna. To je sprožilo veliko polemik, bilo je veliko nasprotovanj in metanja polen pod noge, češ da to ni varno in da je treba to prepovedati. A uspelo nam je dokazati, da je varna, celo bolj od drugih. Drugi proizvajalci imajo težave narediti takšno konico, saj ne gre samo za konico, ampak je treba tej konici prilagoditi celotno smučo. Nam je to uspelo. Poleg tega smo izpeljali še nekaj drugih izboljšav.

Brala sem tudi o vaši drsni plošči na smučki. Pri skakalnih smučeh mora priti do trenja s podlago. Za kaj gre?

Če bi pogledali drsno ploskev pri skakalni smučki, bi se ljudje zgrozili. Videti je kot zorana njiva. Površina je res groba. Zaletna smučina je namreč ledena, dobesedno kot beton ali kamen. Če bi bila drsna ploskev gladka kot pri alpskih smučeh, bi prišlo do učinka lepljenja. Zato mi to površino močno razbrazdamo, naredimo grobo strukturo, s čimer spustimo med smučko in smučino ogromno zraka. Tako se smučka točkovno dotika same smučine. Zaradi velikega trenja, tudi do 180 stopinj, se med smučko in ledom ustvari tanek vodni film, po katerem smučka drsi. 

Struktura drsne ploskve pomeni danes ogromno, in če je res dobro narejena, omogoča vrhunske hitrosti. Mi to zagotavljamo. Zaenkrat nam kar dobro uspeva – približno 60 ali 70 odstotkov reprezentanc drugih držav pripelje smuči k nam, da jim vtisnemo to strukturo. Režemo jo torej tudi v smuči drugih blagovnih znamk.

Če je struktura drsne ploskve res dobro narejena, omogoča vrhunske hitrosti. Mi to zagotavljamo.

Glede smuči, ki jih zdaj izdelujete – ste kaj od tega tudi patentirali?

Pri smučeh smo patentirali konico in nekatere materiale, funkcije. Večjih sprememb pa ne moremo patentirati, saj gre za tako odprt izdelek, da je patentirati zelo težko. 

Kaj pa nam lahko poveste o skakalnih čevljih, ki jih snujete?

Do zdaj poznamo skakalne čevlje dveh proizvajalcev – enega nemškega in enega češkega. Oba izdelujeta usnjene čevlje, kot jih poznamo iz 40. in 50. let, tudi tehnologija je od takrat.

Pri skakalnem čevlju je zelo pomembno, kakšen je njegov ‘flex’ – kako se upogiba. Ko je nov, je zelo trd. Ko se – kot mi temu rečemo – zlomi, pa se na predelu prstov ustvari guba, ki določa, kako se bo čevelj upogibal. Potem je nekaj časa idealen, nato pa postane premehak. Sara Takanashi porabi na primer okoli 15 parov letno, ker želi vedno zelo trd čevelj. Po drugi strani pa je bil Jurij Tepeš znan po tem, da mu je najbolj ustrezal čevelj, ki je bil praktično že za v smeti – ves zmečkan in zelo mehak.

Te težave smo pri nas preučili. Prvi problem pri skakanju je vožnja po zaletu. Tekmovalec mora imeti dobro oporo v čevlju, biti mora stabilen, sicer lahko pride do padca. Pri razvoju smo dali zato velik poudarek podplatu, da tekmovalec res stabilno stoji v smučini. To nam je zelo dobro uspelo. Čeprav razvijamo čevelj že vrsto let, je še vedno v fazi testiranja; na trg ga ne bomo dali, dokler ne bo 110-odstoten.

Ne obljubljamo ničesar takega, kar so pred leti Poljaki, ko so trdili, da bodo njihovi čevlji omogočili do deset metrov daljše skoke. Mi obljubljamo večjo ponovljivost vožnje po naletu. Če dosežemo, da se tekmovalci na primer v 85 odstotkih primerov vozijo enako, lahko to posledično prinese tudi daljše skoke.

Pri sami izdelavi smo pristop obrnili na glavo v primerjavi s tradicionalno izdelavo čevljev. Namesto klasične metode tekmovalcu najprej skeniramo nogo in naredimo leseni model noge. To pomeni, da je čevelj 100-odstotno prilagojen tekmovalčevi nogi – podobno kot pri hitrostnih drsalcih. Njihovi čevlji so sicer izjemno neudobni, naši pa so tudi topli in udobni, poleg tega pa zagotavljajo vse potrebne funkcije.

Pri vašem čevlju gre torej za prihodnost smučarskih skokov. Kdaj bo v uporabi?

Rekli smo si: ali ga bomo vrgli v kanto ali pa ga bomo dokončali. Upam, da ga bomo lahko uporabili že letos. Pripravljamo se na olimpijske igre, kjer želimo pokazati nekaj več. S tem čevljem bomo poskusili razdražiti konkurenco.

Kdo vse skače na Slatnarjevih smučeh? Okoli 80 skakalcev, kajne?

V resnici je številka večja, a 80 jih tekmuje na najvišji ravni – v svetovnem pokalu, kontinentalnem pokalu in FIS-pokalu. Med njimi je bil Peter Prevc, pa Anže Lanišek, Timi Zajc, Robert Johansson, Simon Ammann, Yukiya Sato, Sara Takanashi, Nika Prevc, Domen Prevc, Ema Klinec in mnogi drugi.

Seveda pa imamo določeno kvoto in proračun, koliko tekmovalcev lahko sprejmemo. Letos je bil po propadu nemškega proizvajalca smuči na nas velik pritisk, a več kot določenega števila ne moremo sprejeti. Smuči moramo namreč financirati, izdelati, nato pa jih damo tekmovalcem v uporabo. Oni zanje ne plačajo nič. Po sezoni smuči vrnejo, mi jih lahko uničimo ali pa jih za manjšo vsoto ponudimo klubom, če so še v dobrem stanju.

Letos je bil po propadu nemškega proizvajalca smuči na nas velik pritisk, a več kot določenega števila ne moremo sprejeti.

Kakšna je kapaciteta proizvodnje vaših smuči?

Kapaciteta je precej velika, saj imamo dobre prostore, naši zaposleni pa so zelo usposobljeni. Brez težav lahko izdelamo 2.000 parov smuči na leto.

Koliko pa jih en tekmovalec porabi na sezono?

Nekateri jih porabijo do 15 na leto, nekateri pa le dva ali tri. Odvisno je od kvalitete tekmovalca, njegovih zahtev in potreb tekmovanj. Smuči se sicer razlikujejo glede na to, ali gre za letalnico, srednjo skakalnico ali manjšo olimpijsko skakalnico. Različne skakalnice zahtevajo tudi različne modele in trdote smuči.

Omenili ste Saro Takanashi, ki je vašo blagovno znamko pripeljala na Japonsko. Kako so tam sprejeli vaše smuči?

Prehod z Elana na naše smuči je bil kar problematičen. Na Japonskem so bile Elanove smuči, njihove barve in celotna identiteta nekaj svetega. Sara Takanashi se je poistovetila s tem in se promovirala skozi to znamko. Na srečo nam jo je uspelo prepričati, da so naše smuči vsaj tako dobre kot prejšnje, le na drugo barvo se bo morala privaditi. In se je. 

Zanimivo je, da smo po naključju uporabili kombinacijo modre in perla bele barve, ki na Japonskem simbolizirata čistost oziroma poštenost. Japonci so to vzeli za svoje in hočejo imeti tudi oni nekaj od tega, tako da so zdaj tam Slatnar Asia. Naredili smo tudi nekaj alpskih smuči, ki jih prodajajo na Japonskem.

Po naključju smo uporabili kombinacijo modre in perla bele barve, ki na Japonskem simbolizirata čistost oziroma poštenost. Japonci so to vzeli za svoje.

Sara Takanashi je torej dodatna blagovna znamka …

Tako je. Mislim, da je druga najbolj priljubljena športnica na Japonskem. V japonskih medijih je stalno prisotna – sedem ali osem minut ne mine, da ne bi bila omenjena na televiziji ali radiu. 

Alpske smuči delate samo za japonski trg? Zakaj ne tudi za Slovenijo?

Nekaj parov ostane tudi doma in jih tukaj prodamo, če kdo izrazi željo. Kitajski industriji je težko konkurirati. To so obrati, ki delajo na tisoče parov smuči. Če bi jim želeli konkurirati s ceno, ne bi imelo smisla, da bi jih prodajali po trgovinah, kjer imajo nizkocenovne smuči. Morali bi se usmeriti v grajenje močnega ‘branda’ in jih prodajati po višji ceni – kot nekaj več. To pa pomeni skladišča in finančne vložke. Če potegnemo črto, iz tega ni prav velikega izplena, zato smo se osredotočili na japonski trg. Tam imamo svojega kupca, ki poskrbi za vse, tako da nam ni treba imeti ogromnega denarja v samih zalogah. 

S seboj v studio ste prinesli tudi vezi. Te ste delali že prej?

To je vez za turno smučanje, ki smo jo najprej razvili za Dava Karničarja, žal že pokojnega. Takrat je šel na Gašerbrum in še na nekaj drugih odprav. Rekel mi je, da vezem, ki jih ima, ne zaupa. Odgovoril sem mu, da mu bomo mi naredili nekaj takega, da mu bo odtrgalo nogo, čevlja pa mu ne bo odpelo. Točno take rabim, je odgovoril (smeh). Tem vezem je nato res zelo zaupal.

Iz tega se je začela razvijati vez, ki jo zdaj vidite. Lani je prvo kvoto dobila Gorska reševalna služba Slovenije. Skupaj smo jo glede na njihove želje še izboljšali. Trenutno jo že prodajamo pri nas in v Ameriki. Ta izdelek bo postal naš paradni konj.

Najbrž je pomembno, da ste tudi sami nekoč skakali na smučeh in da turno smučate. Greste še kdaj na skakalnico?

Grem. Predlani, ko je bilo svetovno prvenstvo veteranov v Planici, sem šel skočit. Nisem dosegel kakšnih hudih rezultatov, sem pa ostal cel (smeh). Lepo je srečati stare prijatelje, s katerimi smo nekoč tekmovali. Zdaj so eni bolj vitki, drugi manj, sivi smo pa tako ali tako vsi (smeh). 

Zanimivo je bilo tudi za mlajše tekmovalce, ki te poznajo kot proizvajalca smuči, nato pa te vidijo v kombinezonu s smučmi in se čudijo, kaj ta zdaj počne. Ko je bila ta tekma, so Sara Takanashi in kanadske skakalke čakale na moj skok, da so me lahko posnele in fotografirale.

Kako to, da ima Slovenija tako močno ekipo v smučarskih skokih? Avstrijci nam včasih zavidajo, predvsem družino Prevc. To je čudež.

Morali bi vprašati očeta in mamo Prevc, kaj počneta (smeh). To je odraz slovenskega entuziazma. Če bi bili Slovenci materialisti, ne bi imeli toliko skakalcev. To je namreč udarniško delo: starši pridejo in delajo, z lopatami. Brez tega skokov ne bi bilo.

Tudi trenerji delajo za mizerne plače, ki ne dosegajo niti slovenskega povprečja. A so veliki entuziasti; to so sobote, nedelje, dež, sneg, majhni otroci, za katere je treba skrbeti … Na ta način vzgajajo in ustvarjajo bazo, temelj, iz katerega nastanejo vrhunski skakalci, ki so le vrh ledene gore. Reprezentanca nato te diamante izpili, a osnova je delo klubov in trenerjev na terenu. To se premalo ceni in premalo nagrajuje. 

Ogromno smo pridobili tudi s centrom v Planici.

Ogromno. Ne samo skakalci in skakalni šport, ampak tudi Slovenija – kot turistično znamenitost. Če greš v Planico, vidiš množico ljudi: tekače, sprehajalce, turiste. Planica je res postala nekakšno zatočišče. Če ne veš, kam iti, greš v Planico. Ko v Krajnski Gori dežuje, je v Planici sonce (smeh).

Ampak žal letalnica v Planici ni največja na svetu.

Ni največja, a veliko ne manjka. Z manjšimi popravki bi lahko bila. A če smo pošteni, so bili rekordi v Vikersundu doseženi z lumparijo. Bil sem tam in sem opazil nekaj zanimivega. Imam navado, da rad štejem stvari – ne vem, zakaj, a vedno nekaj štejem. Slučajno sem štel letvice. Opazil sem, da je en dan iz snega gledalo sedem letvic, drugi dan pa jih je bilo že 14. To pomeni, da so ponoči z ratraki radius izrili do minimalne količine snega. Zato so takrat lahko dosegli te rekorde. Danes tega ne morejo več početi, bile so tudi neke pritožbe …

Malo so torej poglobili ‘poden’, kot bi se reklo.

Tako je. Planica bi lahko naredila enako. A pravila so pravila.

Rekordi v Vikersundu so bili doseženi z lumparijo. Planica bi lahko naredila enako. A pravila so pravila.

Vrniva se še malo k vašim izdelkom. Med drugim izdelujete tudi tekaške rolke in harpune. Povejte nam kaj več o harpuni.

Izdelek smo razvili skupaj s podjetjem Interceptor. Nanj smo izredno ponosni. Materiali so na najvišji možni ravni; glava je narejena iz titana, celoten mehanizem iz nerjavečega jekla ali titana, vsi vijaki so prav tako iz titana, ostali deli pa iz karbonskih vlaken.

Zelo ponosni smo tudi na nov izdelek, podnožje za teleskope za opazovanje zvezd, pa na izredno sposobne elektromotorje,

Kalupe smo izdelali pri nas, karbonski del pa izdeluje Matjaž Zajec v Kropi. Ta puška je trenutno prestižni izdelek v podvodnem ribolovu, v Dubaju je postala statusni simbol. Tamkajšnji najbolj premožni, ki se ukvarjajo s tem športom, jo želijo imeti. Nekateri so celo rekli, da je za Dubaj prepoceni, zato smo zanje osnovali posebno ceno, da so tudi oni zadovoljni (smeh).

Glede na velikost prekaša po moči in udarni sili vse večje puške. Tudi puščico smo razvili na najvišji kakovostni ravni. Zdaj pa razvijamo še večjo puško za ‘blue water’, torej za oceane in večje ribe. Ta bo precej večja, z večjo udarno silo in prav tako zelo zanimiva za trg.

Koliko stane?

V Dubaju je cena preko 3.000 evrov, v Evropi pa, če se ne motim, slabih 2.000 evrov.

Ali drži, da ste naredili tudi naboj za Nato?

Kje ste pa to izvedeli? (smeh) K nam so prišli z željo, da bi proizvajali kroglo za izredno velike daljave. Tisto kroglo smo pogledali in nam nekako ni bila všeč. Vprašali smo, ali lahko naredimo malo po svoje. Sprva so bili skeptični, ampak se je nato obnesla še veliko bolje, saj je omogočala precej večje razdalje. Z njo so zadevali tarčo v velikosti lubenice na razdalji 2,6 kilometra, kar je zaradi vpliva vetra, ukrivljenosti zemlje itn. zelo težko. V Sloveniji takšnega poligona nimamo, testirali so jo nekje na Hrvaškem. Izdelali smo jih morda 1.000 ali 2.000, več pa nas ni zanimalo. Danes bi verjetno lahko izdelovali na tone tega, saj vemo, kaj se dogaja po svetu. A bolje je delati za šport, za dobro ljudi. 

Pri podjetju Slatnar gre pravzaprav za družinsko tradicijo. Kako ste prevzeli obrt in koliko je vaš oče Peter Slatnar starejši še danes vpet v delo?

Moj oče je začel z obrtjo leta 1972. Pred tem je delal v Avstriji in na žičnici na Krvavcu. Kot mladenič je bil zelo aktiven, nato pa se je odločil za samostojno pot. Res je začel iz nič, pravzaprav iz minusa. Večina hiš tam okoli ima njegove izdelke – ograje, kovinske stopnice. S tem je začel. Potem si je lahko privoščil prvo stružnico. Bil je zelo inovativen. Včasih, če nisi imel orodja, si ga moral narediti sam. On si je izdelal stroje in priprave ter bil v tem res odličen.

Kot firbčen mulc sem se mu nenehno motal okrog nog, gledal, kaj počne, in hotel delati kot on. Imel je toliko pameti, da mi je pustil eksperimentirati, čeprav sem mu uničil ogromno orodja in materiala. A če nekaj uničiš, se iz tega tudi kaj naučiš. Ob športu, šoli in delu sem rasel s to obrtjo. Pri nas smo delali vsi: mama, sestri in jaz. Če ni bilo športa, je bilo delo. 

Sčasoma je postalo jasno, da bom obrt prevzel in jo nadgradil. Seveda je težko, ko oče in sin delata skupaj. Oče te želi nekaj naučiti, mulc pa misli, da je pojedel vso pamet tega sveta, zato je bilo včasih tudi kaj hude krvi. A danes sem mu hvaležen za izkušnje in trdo roko. Naučil nas je delati in potrpeti. Kar zdaj vidite, ni bilo položeno v zibko, ampak je plod ogromno trdega dela, žuljev, prelitega znoja, neprespanih noči, sobot in nedelj. Ampak ko potegnemo črto, je učinek pozitiven. To je zasluga staršev, sester in vseh, ki so pripomogli k temu. Veliko ljudi je zaslužnih, da smo danes tu, kjer smo.

Oče je imel toliko pameti, da mi je pustil eksperimentirati, čeprav sem mu uničil ogromno orodja in materiala. A če nekaj uničiš, se iz tega tudi kaj naučiš.

Koliko imate zaposlenih?

V firmi Slatnar je trenutno okrog 20 zaposlenih. 

Kje vidite prihodnost svojega podjetja?

V zadnjem letu smo začeli razvijati kar nekaj novih artiklov. Vemo namreč, da danes nisi imun na udarce, ki pridejo z leve, z desne, od spodaj, od zgoraj. Moraš se nekako pozicionirati. Če na široko in trdno stojiš na tleh, imaš manjšo možnost, da te bo orkanski veter prevrnil oziroma da ti bo spodkopal tla.

Šli smo torej v čim več branž. Izdelujemo raznorazne izdelke za sedem različnih športov. Zelo ponosni smo tudi na nov izdelek, podnožje za teleskope za opazovanje zvezd, pa na izredno sposobne elektromotorje, ki jih delamo za podjetje Twinstar. Gre torej za izdelke, ki med seboj niso povezani, tako da lahko vsaka veja preživi zase in prinese del zaslužka.

Saj vemo – petnajstega so plače, nato pridejo dajatve, kakšni lizingi in take stvari. To se ponavlja vsak mesec, zato moraš zagotavljati dotok denarja, da lahko živiš, preživiš in da ljudje vedo, zakaj hodijo v službo. Med seboj smo povezani in delamo drug za drugega. Naj navedem nekaj, kar ni značilno za obrtnike: delamo od ponedeljka do petka, strogo osem ur, in to je to. Pri nas ni nadur: oddelaš, dobiš primerno plačo, preostali čas pa imaš na razpolago zase. To zaposlenim zelo veliko pomeni. 

Če na široko in trdno stojiš na tleh, imaš manjšo možnost, da te bo orkanski veter prevrnil.

(D189: 36-39)