Plemenit cilj spolne vzgoje in zakaj je javna RTV padla na tem izpitu

vir: prvi.rtvslo.si

Prvi program RTV Slovenija je v tem mesecu začel z novim projektom z naslovom Prvič, ki združuje televizijsko dokumentarno serijo, radijski podkast in izobraževalne članke. Smatrajo ga za dokumentarno serijo, ki naj bi mlade in starše izobraževala na temo spolnosti ter odraščanja. Tako v opisu beremo, da je »seks normalen del življenja, vendar je pol stoletja po seksualni revoluciji še vedno pogosto neznanka in marsikje velik tabu. Pomembno vlogo pri detabuizaciji in destigmatizaciji spolnosti in razbijanju globoko zasidranih družbeno konstruiranih mitov, predsodkov, strahov, stališč in prepričanj ima z znanstvenimi dejstvi podprta celovita in sistematična spolna vzgoja.«

Oddaje so snemali že avgusta, in sicer tako, da so mladi igrali igro steklenica resnice, vlekli listke z vprašanji in nanje odgovarjali. Namen je zelo jasen: popolnoma detabuiziran govor o vseh temah, povezanih s spolnostjo, za kar poskrbijo mladi sami. Zadevo je zaradi iskrenosti sodelujočih zanimivo poslušati. Mimogrede, na trenutke poslušalec obžaluje izjemno nizek nivo slovenščine, kar pa je tudi dejanski odsev stanja med mladimi danes. Ampak to je že druga tema.

O teh temah si seveda le redkokdo drzne spregovoriti. Dokler se neka oddaja na narodnem radiu in televiziji predstavlja kot izobraževalna, ji bo seveda dovoljeno vse. In na tej točki se je treba strinjati: vzgoja o spolnosti je še kako pomembna reč. Tudi sam pri delu z dijaki in mladino nimam nikakršnih zadržkov, da ne bi svobodno odpirali tudi tem, povezanih s spolnostjo. Obratno, namenoma temu področju posvetim kar nekaj pedagoških ur, pogovorov in katehetskega pojasnjevanja.

To je nujno potrebno. Škof Anton B. Jeglič je leta 1910 izdal drobno knjižico z nagovorom ženinom in nevestam ter mladim v uvodu zapisal tele besede: »Marsičesa ne vesta in ne razumeta; želita si pouka o raznih dvomih, ki Vama mučijo srce.« Svoj uvod je zaključil takole: »Čujte nekoliko važnih naukov za življenje v času pred poroko, na dan poroke in po poroki.«

Ta izjemen pastir je torej že pred več kot stoletjem vedel, da je tovrsten pouk izjemno potreben. Zavedal se je, da nepoznavanje področja spolnosti pomeni nazadovanje pristne človečnosti, saj ima hude posledice na področjih odnosov med spoloma, med možem in ženo, na področju zdravja in sploh človeške omike. Škofa Jegliča je to stalo dobrega imena, kakor je že pojasnila Milena Miklavčič: liberalci so ga razglasili za pornografa.

Po moji oceni se ni veliko spremenilo, razen tega, da se danes škofa Jegliča nerazumno prišteva med hude nazadnjake. Na področju spolne vzgoje pa smo v zelo podobni situaciji. Kako, boste rekli, ko pa je danes vsem dosegljivo vse znanje tega sveta?

Če so se včasih zadev, ki se tičejo spolnosti, učili iz izjemno klavrnih virov, torej kmečkega življenja ter enega pogovora z mamo pred poroko, je danes na pohodu vpliv pornografije.

Če so se včasih zadev, ki se tičejo spolnosti, učili iz izjemno klavrnih virov, torej kmečkega življenja ter enega pogovora z mamo pred poroko, je danes na pohodu vpliv pornografije. Včasih se torej ni vedelo nič, danes pa se ve vse, ampak zopet narobe. Naukov o osrečujočem partnerstvu ni veliko, ljudje se moramo vsega učiti sami, kar je seveda deloma povsem pravilno. Povsem napačne predstave o človeški spolnosti pa ostajajo, kar znajo najbolje razložiti krščanski zakonci.

In na tej točki se sprašujem, če tovrstne oddaje, kot jo je sedaj denimo lansirala RTV, ali pa podobna oddaja iste hiše iz leta 2020 z naslovom Evolucija užitka kaj pripomorejo h klavrnemu stanju partnerskih odnosov v naši družbi. In nadalje, ali Cerkev naredi dovolj na področju vzgoje za sveti zakon in vse, kar k njemu spada, od spolnosti do družinskega življenja.

Menim, da novi podkast kljub svojemu sicer plemenitemu cilju spolne vzgoje in odkritega pogovora pade na prvem izpitu, in to je razumevanje sramu in tabujev. Sram namreč ni nekaj grdega, sram je najprej človekov obrambni sistem, vgrajen v nas, da bi svete reči ostajale svete. To ne pomeni, da se o teh rečeh ne smemo pogovarjati – ravno obratno! Pomeni pa, da je treba o svetih rečeh govoriti na svet način, in to najprej velja prav za spolnost.

Neobrzdano klepetanje o vzvišenih notranjostih človeškega bitja, kjer se lahko skriva človekova največja sreča, lahko pa tudi najbolj krute zlorabe, je lahko za mlado dušo tudi škodljivo. Tega zavedanja pa v novi oddaji, namenjeni prav mladim, zelo manjka. Staršem bi zato priporočal, da zadevo najdejo in poslušajo – čeprav je odraslim in starejšim generacijam to lahko zelo neprijetno poslušanje – ter si sodbo ustvarijo sami.

V novem »projektu« se skriva še ena težava. To je dobro ubesedil eden od slovenskih očetov, ki je na RTV naslovil pritožbo. Med drugim je zapisal takole: »Oddajo Prvič doživljam podobno, kot bi najstniku dal gledati pornografski film, v katerem je spolnost velikokrat prikazana ›spontana, popoln užitek‹.« Dodal je, da pogreša »sodelovanje mladih (in jih je veliko), ki se odločijo za drugačno pot najstništva in živijo vzdržno do poroke, do resne zveze in dojemajo spolnost veliko bolj globoko kot samo orgazem«.

Druga dva starša najstnikov sta v svoji pritožbi RTV-ju zapisala, da z »nekritičnim poudarjanjem pomena spolnosti in predstavljanjem vseh vrst spolnih praks v najstnikih povzročate samo več stresa in na dolgi rok uničujete njihovo psihofizično zdravje«

Opravka imamo torej z brezsramnim in tudi spolnost poveličujočim načinom izobraževanja, s katerim očitno mnogi starši niso prav nič zadovoljni.

Opravka imamo torej z brezsramnim in tudi spolnost poveličujočim načinom izobraževanja, s katerim očitno mnogi starši niso prav nič zadovoljni. Toliko bolj pomembno je torej, da oba podkasta poznamo ter se stranpoti, na katere starši nočete pristati, zavedamo.

Za konec pa še ena tema, in to je problem strokovnosti. Nekritično deljenje samo ene vrste vtisov mladih glede spolnosti je zaznamovano tudi s pomanjkanjem strokovnih mnenj, ki bi v mladim razumljivem jeziku komentirali posamične teme. Odsotnost strokovnjakov pa seveda omogoči ustvarjalcem oddaje, da nekritično govorijo o življenjsko pomembnih temah, kot so splav, kontracepcija in menstruacija, ter pri tem lansirajo svojo agendo.

Odsotnost strokovnega mnenja je opazna tudi v dejstvu, da isti ustvarjalci ne vidijo nobene ovire pri tem, da mlade navajajo na novi, raztopljeni pogled na človeka, pri čemer je spolnost povzdignjena na piedestal, vse vrste kontracepcije so eno in isto (a niso!), namesto o ženskah se govori o – citiram! – »ljudeh z rodili« ali pa o »odraslih osebah z menstruacijo«, namesto o moških poslušamo o »osebah s penisom in testisi«. Slišimo lahko celo, da je bila »pred dvema letoma po razveljavitvi Roe vs. Wade Američankam odvzeta pravica do splava«, kar je seveda netočnost, če ne kar laž.

Agenda za vsem tem je torej jasna. Prav je, da to vemo ter starši in pedagogi sprejmemo idejo o pomembnosti spolne vzgoje, h kateri je pozival že škof Jeglič več kot stoletje nazaj. Prav pa je tudi, da vemo, kakšna naj bo ta spolna vzgoja, in sicer v zavedanju, ki sta ga RTV-ju sporočila starša najstnikov: »Vsi iščemo srečo in vemo, da smo resnično srečni samo, ko zastonjsko ljubimo. Dajte mladini raje več informacij o gradnji dobrih odnosov z drugimi ljudmi, kar dokazano prinaša srečo v življenju.«

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike