Podjetja odhajajo iz Slovenije in kaj lahko ob tem storimo

Širšo okolico Ormoža in Slovenj Gradca sta v tem mesecu šokirali novici, da iz njihovih krajev odhaja več sto, skupaj pa za kar tisoč delovnih mest. Še dodatnih sto delovnih mest iz Slovenije odhaja, ker lastnik trebanjske tovarne Treves v njeni obnovi ne vidi dolgoročne poslovne perspektive. Takšne številke niso majhne niti, če kot merilo gledamo celotno državo, zato so dogodki razumljivo močno odmevali tudi na domačem političnem prizorišču.

K sreči je vzrok za odhode naštetih podjetij reorganizacija koncernov in ne na primer stečaj, zato je časa, da se za zaposlene v teh podjetjih najdejo nova delovna mesta, razmeroma dovolj. Na žalost pa so dogodki razkrili tudi, da v slovenski politiki še vedno deluje precej ljudi, ki o gospodarstvu ne vedo veliko.

Moramo za odhodom teh podjetij žalovati? Če gledamo zgolj kratkoročno, zagotovo da. Če pa iščemo možnosti, da se slovensko gospodarstvo prebije med najbolj uspešne, pa absolutno ne. Takšni odhodi bodo namreč v prihodnjih letih še pogostejši. Slovenija namreč nima nobenih ambicij, da bi s stroški dela konkurirala najugodnejšim državam.



Velike multinacionalke so pri lokacijah, na katerih bodo odpirale in zapirale svoje tovarne, precej brezsrčne. Na mizo dajo tako sociološke kot ekonomske spremenljivke in se na podlagi teh odločijo, ali bodo odprle dodaten obrat ali ne. Pri tem ima čustvena navezanost na okolje le malo vpliva, bistveno bolj jih zanima cena proizvodnje in dostop do delovne sile. Če iz Slovenije pogledamo čez Karavanke ali še malo dlje, se nam hitro zdi, da so slovenske plače, vključno z minimalno, nizke.

A dejstva so nekoliko drugačna. V resnici prav v nobeni evropski državi, ki je kadarkoli imela socialistični režim, minimalna plača ni višja. Prav tako je slovenska minimalna plača višja od tiste na Portugalskem in na Malti. Slednje pa, hočeš nočeš, vpliva tudi na preostala plačna razmerja, zato dvig minimalne plače prej ali slej dvigne tudi vse preostale plače.

Selitve podjetij so nekaj povsem običajnega

Odločitev podjetja Adient, da zaradi takšnih povišanj zapusti Slovenijo, ni presenetljiva. Povsem mirno jo je sprejel tudi gospodarski minister Zdravko Počivalšek, ki se je namesto vlaganja energije v brezperspektivno podjetje raje osredotočil na iskanje novih priložnosti.

Drugačnega mnenja so v opoziciji, kjer trdijo, da vlada nima pravega načrta za ohranjanje delovnih mest, zato bodo sklicali nujno sejo odborov Državnega zbora za gospodarstvo in delo. Vendar bodo imeli pri dokazovanju tega velike težave, saj večina podatkov kaže, da je Slovenija v krizi utrpela manjši upad BDP od večine evropskih držav, precej dobro pa izkorišča tudi sredstva v programu SURE, ki je namenjen zaščiti delovnih mest.



Njihovo rogoviljenje zato še najbolj pokaže, zakaj se je Počivalšek v dilemi, ali bolj podpira gospodarski program SDS ali stranke Levica, brez pomislekov odločil za SDS.

Pri tem seveda nobene od obeh omenjenih strank ne obtožujem, da bi Slovence radi videli v revščini. Le pot, po kateri bi nas iz nje rada spravila slovenska levica, je nekoliko idealistična, saj predpostavlja, da višanje stroškov dela podjetjem ne bo predstavljalo večjih težav. (Samo spomnite se, kako je bila pred nekaj meseci ob asistenci sindikalnih central brez vsakršne refleksije zminirana odločitev o preložitvi dviga minimalne plače.)

V večini primerov to morda celo velja, težava pa se pojavi, ko takšen strošek zadene podjetje, ki je že izčrpalo svoje rezerve in doseglo zgornji rob svoje konkurenčnosti. Denimo, da tako kot Adient proizvaja določene avtomobilske dele. To lahko nekaj časa morda počne z izgubo, a za koncern bi bilo takšno poslovanje več tovarn pogubno. Zato je edina logična poteza, da tisto okolje zapusti.

Priložnost bo potrebno dati drugim

A pravi odziv na to neusmiljeno dejstvo skoraj nikoli ni, da planemo v jok in skušamo podjetje zlepa (s subvencijami) ali zgrda (s stavkami) zadržati v državi, pač pa v tem, da na njegovem mestu damo priložnost nekomu drugemu.

S številnimi podjetji, kot jih imamo sedaj, v Sloveniji namreč nemških, švicarskih ali avstrijskih plač ne more biti. Lahko pa jih ustvarijo kakšna druga, ki v svoje izdelke ne vlagajo zgolj marljivih rok svojih delavcev, pač pa tudi znanje drugega, bolj izobraženega kadra, tako s področja naravoslovja in tehnike, pa tudi humanistike in družboslovja.