Pohod za domovino: »Osamosvojitev s svojimi vrednotami in načeli ostaja tisto, iz česar lahko živimo«

Pohod za domovino po poteh osamosvojitve, ki je danes potekal v Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novem mestu, Celju, Postojni in Kopru, je namenjen spominu na dogodke iz časa slovenske osamosvojitve. V prestolnici se je začel na Kongresnem trgu, nato pa nadaljeval do Prešernovega trga, Roške ceste, Metelkove ulice, Unionske dvorane, nazadnje pa zaključil na Trgu republike.

Na Kongresnem trgu je zbrane sprva nagovorila Mojca Škrinjar, predsednica Kluba seniorjev in seniork SDS. Za kulturni program sta poskrbela pesnik Tone Kuntner in harmonikar Domen Jevšenak iz Ansambla Vižarji.

8. maja 1989 je Tone Pavček na Kongresnem trgu prebral Majniško deklaracijo, je spomnil evroposlanec Milan Zver. »Janez Janša je bil takrat drugič zaprt in Slovenci so čutili ponižanje, zato so se zbrali v velikem številu. Majniška deklaracija je imela že nekaj predstopenj, na koncu so jo Rupel, Janša, Bučar in še kdo oblikovali dokončno. To je izjemno pomembna zadeva. Slovenci imamo Majniško deklaracijo že iz konca prve svetovne vojne, ki je bila prav tako zelo pomembna.« Nekateri mislijo, da bi jih morali imeti še več, je dodal Zver. A se po njegovem mnenju z novimi deklaracijami »odvzameta teža in pomen osrednji Majniški deklaraciji, ki je prvič omenila možnost samostojne in demokratične Slovenije«. »Ko je Pavček to prebral, so ljudje množično ploskali. Potem so imeli nagovore še nekateri politiki. Najbolj je 'udaril' govor Franceta Tomšiča, ki je začel tako: 'Svoboda Janše je tudi naša svoboda.'«

Nekdanji minister za šolstvo je izpostavil, da tovrstne vsebine v šolskih učbenikih niso bile zastopane. »Ko smo pred skoraj 20 leti prišli na ministrstvo, so nam rekli, da nima smisla, da je časovna razdalja prekratka … Na maturi učenci niso imeli vprašanj o osamosvojitvi, mednarodnem priznanju Slovenije itn. Bilo je težko, a smo vendarle naredili premik,« je bil zadovoljen.

Narod se je zbudil

Na Prešernovem trgu so se zaustavili pri kipu največjega slovenskega pesnika, nato pa pot nadaljevali do Roške ceste. Na kraju, kjer je nekoč delovalo vojaško sodišče, je spregovoril Aleš Hojs, predsednik SDS Ljubljana. »Po zaprtju četverice Janša, Borštner, Tasič, Zavrl se je narod zbudil. Slovenci smo začutili, da je prišel čas, ko je treba političnemu vodstvu jasno povedati, da ne bomo dopustili, da bodo naše sodržavljane zapirali vojaki.« Sojenje se je začelo v srbskem jeziku. »Šlo je za demonstracijo moči srbskega naroda, predvsem skozi JLA. Še bolj pomembno od tega pa je bilo, da so v tihem dogovoru s takratnim komunističnim vodstvom Slovenije želeli dati vedeti, da slovensko partijsko vodstvo s tem procesom nima nič. To je velika laž. Slovensko partijsko vodstvo je bilo z njim dobro seznanjeno; dobro je vedelo, komu in zakaj se sodi, in v procesu tudi tiho aktivno sodelovalo,« je poudaril Hojs.

Dodal je, da je bila v tistem času storjena napaka. »Odbor za varstvo človekovih pravic je na koncu štel na desettisoče članov. V zraku je bilo pričakovanje, da se bo preimenoval in preuredil v politično stranko. To se na žalost ni zgodilo. V mnogih državah so se take ljudske iniciative preoblikovale v politične stranke, močno zmagale na prvih demokratičnih volitvah in uspele s tranzicijo držav, ki nas danes ena za drugo prehitevajo. Po moji oceni je bila napaka generirana s strani partijskega vodstva. Treba je vedeti, da so v odboru sedeli tudi tisti, ki so bili bližje partiji kot pa demokraciji. Ti so poskrbeli za mnenje znotraj odbora, da je treba ostati civilnodružbeno gibanje.« Po njegovem prepričanju bodo vse laži nekoč presežene. »Resnica o teh dogodkih nas bo osvobodila,« je še povedal.

Slovenski kmet je korenina slovenstva

Na Metelkovi ulici, kjer so bili zaprti Janša, Tasič in Borštner, je spregovorila Mojca Škrinjar. Stavbo so hoteli po osamosvojitvi porušiti, a se to ni zgodilo, tako da je danes tam hostel, ki je ohranil sobe kot celice. Stavbo je MOL želela prodati, a se zaradi nasprotovanja tudi to ni uresničilo.

Naslednja točka je bila Unionska dvorana, kjer je nastala prva demokratična stranka Slovenska kmečka zveza, o čemer je spregovoril Aleš Primc. »Kmetje so prvi začutili, da je nastopil čas, ko se lahko začnemo pogovarjati o večstrankarski demokraciji in samostojni Sloveniji. Začelo se je vrenje,« je dejal. Zbor se je zgodil 12. maja 1988. »Ni bilo mišljeno, da se bo razvilo tako, kot se je. To je bil kmečki upor, na katerem so želeli predstaviti zahteve kmečkega stanu. Zbor je imel naslov 'Ali mora kmet res samo ubogati?'. Dogodka se je udeležilo 1.500 ljudi, dvorana jih sprejme morda 800.« Shod so za prelomnega prepoznali tudi mnogi izobraženci. Med njimi je bil dr. Anton Trstenjak, ki je imel po Primčevih besedah močan govor, saj je povedal, da je »slovenski kmet korenina slovenstva«.

Enkraten dogodek slovenske zgodovine

Pohod za domovino se je končal na Trgu Jožeta Pučnika, kot so navzoči poimenovali Trg republike. Sledilo je petje druge in sedme kitice Zdravljice pod vodstvom opernega pevca Marka Finka, nato pa še govor predsednika osamosvojitvene vlade Lojzeta Peterleta. »Ob osamosvojitvi smo končali – vsaj mislili smo tako – čas koncepta sovražnika, ki je drag komunizmu. To pomeni, da delaš boljšo družbo tako, da nekatere odstraniš, izločiš, likvidiraš,« je povedal in nadaljeval: »To, kar se je na tem trgu zgodilo 26. junija 1991, je enkraten dogodek slovenske zgodovine.«

Spomnil je na ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, kar je Golobova vlada storila leta 2023. »Pri takih razlikah je težko živeti skupaj. Ne ostane nam drugo, kot da najdemo pot v višjo kakovost slovenske medsebojnosti, se spomnimo, da je 90 odstotkov ljudi glasovalo za samostojnost, da smo brez glasu proti sprejeli zakon o plebiscitu. Osamosvojitev s svojimi vrednotami in načeli ostaja tisto, iz česar lahko živimo.« Nadaljeval je z besedami, da se moramo s ponosom spominjati, kaj smo dosegli skupaj, in sklenil: »Dokler bo v nas domoljubje, bo živela naša država. Stopimo skupaj za tisto, kar nas bo krepilo, ne pa delilo.«