Pokojni čakajo, da se jih usmilijo zanikovalci resnice

Vir: Jože Jagrič, NSZ
POSLUŠAJ ČLANEK

 

298 slovenskih duhovnikov iz 27 dekanij iz vseh slovenskih škofij je podpisalo poziv vladi, ki je bil prvič javnosti predstavljen na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu 1. junija letos. »Žalosti nas dejstvo, da se od lanske slovesnosti ni zgodilo nič, da bi 3.450 pobitih, stlačenih v zabojnike in deponiranih na komunali v Kočevju, dočakalo krščanski pokop,« so zapisali v apelu vladi in poudarili, da gre za v nebo vpijočo sramoto za državo Slovenijo.

Komisija vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč je večkrat obravnavala vprašanja, ki so predmet tega poziva - v predlogu programa komisije za leto 2024, ki je bil medresorno usklajen in poslan na vlado februarja 2024, je komisija predlagala, da se ekshumirani posmrtni ostanki iz prikritih morišč in grobišč ter drugi ekshumirani posmrtni ostanki žrtev vojne, revolucije in povojnega nasilja iz drugih grobišč in grobov pokopljejo v Ljubljani. Pojasnili so, da bo komisija z organizacijami, ki zastopajo žrtve in zainteresirano civilno družbo, pripravila izhodišča in organizirala razprave o možni obliki in lokaciji pokopnega prostora s spomenikom.

»Ker se na naša javna vprašanja in pobude ne vlada ne predsednica republike ne odzivata, lahko sklepamo, da obstaja politična moč, ki je s svojim sporočilom blokirala sprejem programa komisije za leto 2024 in vsakršen dialog o njem,« je opozoril vodja Komisije vlade Republike Slovenije za vprašanja prikritih grobišč Jože Dežman. Povedal je, da komisija pripravlja program za leto 2025 in v njem vključuje tudi posvet o dotičnih vprašanjih in obveznostih Slovenije po mednarodni konvenciji o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji in v luči poročila posebnega poročevalca OZN o zunajsodnih eksekucijah oziroma pravicah umorjenih. »Poziv slovenskih duhovnikov je dragoceno izhodišče za ponovno vzpostavitev dialoga o temeljni človekovi pravici do groba in spomina. Komisija bo na seji 12. novembra 2024 razpravljala o njem,« je poudaril in tudi navedel, da je možnost za dostojno začasno hrambo posmrtnih ostankov, umorjenih v Jami pod Macesnovo gorico, v kostnici na pokopališču Lipica v Škofji Loki.

Apel vladi, Kočevski Rog, 1. junij 2024

Zbrani smo na spominski slovesnosti za preštevilne žrtve povojnih pobojev. Žalosti nas dejstvo, da se od lanske slovesnosti ni zgodilo nič, da bi 3.450 pobitih, stlačenih v zabojnike in deponiranih na komunali v Kočevju, dočakalo krščanski pokop. Razstava o izkopu je sicer pomenljiva in razkriva grozote tega bratomora. Upamo, da bo obiskala še čim več krajev po Sloveniji. Toda čakanje kosti v zabojnikih, odmaknjenih od dostopa svojcem in duhovnikom, je v nebo vpijoča sramota za državo Slovenijo in vse nas. Ko so bile kosti še v jami, je bilo tam znamenje križa in vsaj občasno kakšna sveča ter molitev obiskovalca. Sedaj so pa pokojni zaprti za garažnimi vrati komunalnega podjetja in čakajo, da se jih usmilijo zanikovalci resnice. Verjamemo, da se Komisija vlade za vprašanja prikritih grobišč, Nova Slovenska zaveza ter ostale skupine iskreno trudijo za dokončen pokop v Ljubljani na Žalah. Vendar zaradi znanih ovir to traja predolgo in bo žal še trajalo. Mrliča pa je treba pokopati v najkrajšem možnem času.

Zato predlagamo in prosimo, da Vlada Republike Slovenije omogoči javnosti na začasni lokaciji fizičen dostop do ostankov pokojnih, še zlasti svojcem in duhovnikom. Predvsem se naj ob naše pokojne postavi križ, ki govori o njihovi veri, in viden napis z osnovnimi podatki. Na vidnem mestu naj bo pojasnilo, zakaj še niso pokopani.

 Svetopisemski očak Tobija je v smrtni nevarnosti v jetništvu pokopaval mrtve rojake, ki jih je oblast prepovedala pokopati. Mi smo nekako otopeli od ignorance in prezira, ki ju do žrtev revolucije izražajo  nesočutni ljudje. Kako moremo mirno čakati, da bodo popustili? Verujoči se z mrliči ne moremo podajati v političen boj, ampak pričakujemo za njih pieteten pogreb v blagoslovljeno zemljo.  Do tedaj želimo imeti prost dostop do posmrtnih ostankov pobitih, da ob njih lahko molimo in jim izrazimo spoštovanje.

 Duhovniki Dekanij Črnomelj in Kočevje ter številni drugi slovenski duhovniki, kakor sledi iz podpisov

(Vir: Jože Jagrič, NSZ)

 

Tabu Macesnove gorice

Iz brezna pod Macesnovo gorico so v letu 2022 izkopali posmrtne ostanke več kot tri tisoč žrtev vojnega zločina iz prvih dni junija 1945 - izkop je potekal v več fazah, od leta 2019. Macesnova gorica je najverjetnejše morišče in grobišče Slovencev, ki so jih pripeljali iz koncentracijskega taborišča v Šentvidu. Z detektorskim pregledom več hektarjev zemljišča okoli Macesnove gorice so odkrili 477 predmetov na 241 lokacijah in potrdili pot, po kateri so žrtve vodili do brezna. Da bi zakrili sledi zločina, so razstrelili celoten obod brezna - prvo miniranje je bilo po besedah zgodovinarja Jožeta Dežmana že med samo morijo. Izkopavanje pri Macesnovi gorici je vodil arheolog Luka Rozman, ki je povedal, da so žrtve pripeljali na rob brezna, od tam pa so jih med streljanjem pahnili 16 metrov globoko. Okoli 40 žrtev je padec preživelo, vendar se niso uspeli rešiti iz brezna – ven so prišli le redki, o čemer govorijo tudi njihova pričevanja.

Miniranje je opisal Milan Zajec, ki mu je uspelo pobegniti iz brezna: »Približno čez eno uro je bila zelo močna eksplozija, ogromne skale so zgrmele v jamo na umirajoče.« Prvi detonaciji jih je sledilo še več. »Ko so končali razstreljevanje, so nametali v jamo živega apna in plina, da nismo videli niti pol metra pred sabo,« je še opisal.

Novi val skrivanja prikritih morišč in grobišč je bil po Dežmanovih besedah v petdesetih letih in tudi kasneje. Sredi petdesetih let so pod Macesnovo gorico pognali v zrak blizu tri tisoč kubičnih metrov skalovja. »Skrivnost Macesnove gorice je z drugimi tabuji titoizma režim branil do konca,« je zapisal Dežman. Kraj je ostal prikrit tudi ob prvih spravnih slovesnostih, ki so potekale v začetku 90. let, pa čeprav so bili takrat nekateri storilci še živi in bi lokacijo lahko razkrili.

Dežman: kulturo in civilizacijo narekuje naš odnos do mrtvih

Dežman in ostali si že vsa leta prizadevajo, da bi za vse najdene žrtve v Sloveniji našli skupno mesto pokopa. Za ljubljanske Žale se mestne oblasti izgovarjajo, da ni prostora – a spomnimo, Zoran Janković je že večkrat poudaril, da dokler bo v Ljubljani on župan, tam ne bo domobranskih spomenikov ali grobov. Gre torej za ideološko delitev mrtvih in ne za pomanjkanje prostora. Podobna saga se je odvijala po odkritju povojnega grobišča Barbara rov v Hudi Jami. Posmrtne ostanke vseh žrtev so pokopali na območju Spominskega parka Dobrava pri Mariboru, a šele po dolgih osmih letih. Dežman je takrat dejal, da je vse to dogajanje v slovenski družbi pripeljalo do nekega večinskega konsenza o pravici do groba, a je ob tem dodal, da po njegovem zgodba s tem še ni zaključena.

(dr. Jože Dežman, avtor razstave in filma)

 

Ministrstvo zavrnilo finančno podporo

Letos spomladi je bila v Zavodu sv. Stanislava na ogled razstava 3.450 umorjenih – Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin. Trilogijo je februarja uvedla peticija o pravici do pokopa in spoštljivega spomina na žrtve povojnih komunističnih pobojev v Sloveniji, v angleški verziji je gostovala tudi v Evropskem parlamentu. Razstavama je sledil dokumentarni film 3.450, bratomor v Jami pod Macesnovo gorico. Ministrstvo za kulturo je na podlagi mnenja strokovne komisije za področje premične dediščine odločilo, da razstave zaradi domnevne »nedodelanosti« ne bo podprlo iz sredstev državnega proračuna. A je strokovna ekipa pod Dežmanovo taktirko razstavo kljub preprekam odprla, in sicer z besedami: »Od aprila do septembra 2022 so arheologi v breznu pod Macesnovo gorico izkopali posmrtne ostanke 3.450 moških, umorjenih od 2. do 10. junija 1945.«

Zaradi razdrobljenosti kosti povsem natančno štetje žrtev sicer ni bilo možno, vendar jih po vsej verjetnosti ni bilo več kot 3.500. Več kot 1.750 žrtev je bilo starih nad 24 let, več kot 800 jih je bilo starih med 20 in 23 let in več kot 800 manj od dvajset let. Med izkopom je bilo najdenih več kot 10 tisoč predmetov. Večina predmetov je pripadala žrtvam, pa tudi storilcem. »Pričevanje pobeglih iz Jame pod Macesnovo gorico, raziskave od 1990 do 2017, predvsem pa 2019 in 2022 so potrdile, da je bila Jama pod Macesnovo gorico morišče in grobišče slovenskih vojnih ujetnikov. Prizorišče bratomora in z vsemi sredstvi varovani tabu titoizma,« je poudaril Dežman. Maja letos je izšlo tudi 6. poročilo Komisije Vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki nosi naslov 3.450 umorjenih - Bratomor v Jami pod Macesnovo Gorico.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike