Populist Golob ne vidi lastnega populizma

Foto: Borut Živulovič/BOBO

V luči prihajajočih evropskih volitev je predsednik vlade in predsednik Gibanja Svoboda takole ocenil situacijo in dal usmeritev: »Danes na marsikaterem področju začnemo šepati. To bi morala biti naša motivacija za okrepitev naših prizadevanj, ne pa razlog za umik in prepustitev vodenja nacionalnim populistom.« 

No, zdaj ne gre več, kot pri prejšnjih volitvah, za fašiste in »janšiste«. Lustracija je bila uspešna, ključne institucije so očiščene »janšistov«, temeljna volilna obljuba je izpolnjena. Orban na Madžarskem in Fico na Slovaškem zelenita od zavisti. Zdaj je pred nami nov cilj. Za rešitev vseh težav, za izhod iz globoke polikrize, v katero smo se pogreznili v zadnjih dveh letih, je ključen spopad z nacionalnim populizmom. 

Populizem – avtoritarizem

Seveda ima premier Golob zelo prav, ko v populizmu, naj bo nacionalni ali socialni, vidi nekaj slabega. Populizmi nikoli niso prinesli nič dobrega. Dali so zagon izključevanju, avtoritarizmu, krčenju svobode in človekovih pravic. In, kot pravi Jan-Werner Müller, nesporna avtoriteta preučevanja tega fenomena: ko populisti prevzamejo oblast, ustvarijo avtoritarno državo, ki izključi vse, ki jih ne šteje kot del pravih, »naših« ljudi. Za njihovo na videz demokratično retoriko je nevaren antidemokratičen impulz.  

Dva stereotipa

Za populizem veljata dva stereotipa. Prvi, da je populizem samo desni, in drugi, da je nedemokratičen, izključujoč, nevaren. Prvi je zmoten, drugi ne. Najprej, populizem ni ideologija in nima barve. Je taktika in metoda politike, bodisi desne bodisi leve, za pridobivanja ljudske podpore, metoda, ki temelji na bližnjicah in poenostavitvah, predvsem pa na angažiranju čustev razrvanih in nezadovoljnih ljudskih mas. Populisti sebe ponujajo kot edine legitimne predstavnike homogenega ljudstva, kot »pars pro toto« (del za celoto). To jim daje posebno razsežnost v primerjavi z drugimi politiki, ki se vidijo le kot predstavnike svojih volivcev, kot del pluralne družbe.  

Populizem in antipluralizem sta zato siamska dvojčka. Populizem ima še drugo pomembno karakterno potezo, skupno vsem njegovim različicam. To je antielitizem. Udarne besede, enoznačni slogani in skovanke z močnim čustvenim nabojem, ki sprožajo prav tak odziv ljudstva, so močno orožje političnega boja za oblast. Populist obljublja tisto, kar si ljudstvo želi – in želi si seveda tisto, za kar meni, da je prikrajšano, še posebej, če mu je aktualna oblast to odvzela ali omejila, kot je bilo, spomnimo se, s kovidnimi ukrepi, ko naj bi prejšnja koalicija ljudstvu kratila svobodo ter njegov »napredni« del, ko je razgrajal in povzročal škodo, spravljala v red. 

Levi populizem

Kaj so elementi levega populizma, imenovanega tudi socialni populizem? Ko gre za Slovenijo, so glas ljudstva, čiščenje nenaših (»janšistov«), antielitizem (kot je npr. hujskanje zoper zdravnike, uspešne podjetnike, lastnike denacionaliziranega premoženja, Rimokatoliško cerkev), nestrpnost do zasebne lastnine, zamera do lastnikov nepremičnin, stremljenje po močni vsenadzorujoči državi ali, kot temu pravi Müller, kolonizaciji države, masovni klientelizem in zato tudi odklanjanje vsega zasebnega – od šolstva preko zdravstva do podjetništva, demoniziranje neoliberalizma, tržnih zakonitosti in vsega, kar se izmika nadzoru države. 

Epska prevara

V zgodovini samostojne Slovenije nobena stranka ni dosegla tako visoke volilne zmage, kot jo je Gibanje Svoboda. In, ironično, slovenski volivci še nikoli niso bili tako opeharjeni, kot so bili pred dvema letoma. Epska zmaga nekega »ad hoc« gibanja novih obrazov, registriranega kot politična stranka, se je kmalu izkazala za epsko prevaro. Seveda ne volilno. Volitve kot take so bile, verjamem, korektne. Nateg se je zgodil pred tem. Zgodil se je v dve leti trajajoči predvolilni kampanji, ko so bila mobilizirana vsa razpoložljiva sredstva: od pouličnih aktivistov, kolesariata, medijev in aktivov družbenopolitičnih delavcev na RTVS do političnih zavezništev v Bruslju in leve mednarodne novinarske platforme, vpoklicani so bili vsi razpoložljivi komentatorji, medijski strokovnjaki, celo ljudje sumljivega slovesa, da ne rečem drogeraškega podzemlja, ki jih je takrat še ne dovolj depolitizirana TVS vabila pred kamere.  

Poulični politiki in politikanti v preobleki civilne družbe, ki so nosili transparente z napisi »smrt janšizmu«, so dobili besedo. Ne samo to, razglasili so se za ljudstvo, ustanovili ljudsko skupščino, sebi privržene politike kot šolarčke posedli v lesene klopi na Trgu republike in jim v usta polagali enoznačne udarne odgovore na njihova prav tako udarna vprašanja. Ljudsko republiko je preplavila svoboda, ljudstvo je zavladalo ali, kot je takrat obljubil bodoči premier, zakone bo pisala civilna družba, pisalo jih bo ljudstvo samo, in ne pokvarjeni ter od ljudstva odtujeni politiki. In jih je. Vsaj zloglasna novela Zakona o RTVS je rezultat te obljube. In kaj je še rezultat vsega tega? 

Vsesplošno razočaranje

Natanko to, kar imamo. Usihanje blaginje, padanje na lestvici medijske svobode, ekonomske svobode, konkurenčnosti, upadanje industrijske proizvodnje, gospodarske klime, razpad zdravstvenega sistema, prelomljene obljube, laži, neresnice, norčevanje iz davkoplačevalskega denarja, korupcija, ki bije v oči, da ne omenjam zaničljivega odnosa do človekovega dostojanstva, neciviliziran odnos do žrtev komunističnega nasilja, lastne državnosti, ki jo dopisnik depolitizirane RTV iz ZDA označi za umetno tvorbo, ciničen odnos do vladavine prava, neobvladovanje migracijskih tokov, posledična potreba po gradnji novih azilnih domov … Od tod potem vsesplošno ljudsko razočaranje, nezadovoljstvo, jeza, stavke, protesti – kot posledica neizpolnjenih, a tudi izpolnjenih obljub. Kar vse je lahko humus za nek nov populizem. 

Izrečene neresnice, prelomljene obljube, oblastna brezobzirnost, arogantnost, samopašnost in pomanjkanje občutka za temeljne demokratične vrednote in postulate ustavne demokracije so zarezale v že tako ranljivo in bolehno socialno tkivo slovenske družbe. Izpolnila so se pričakovanja teoretikov, da postane oblast, ko jo zasedejo populisti, avtoritarna. Izključuje vse, ki si ji zdijo sumljivi, nenaši, skratka »janšisti«. Zato je Müller populizem poimenoval trajni senčni učinek predstavniške demokracije. Njegov končni cilj je namreč izničenje pluralizma in posledična odprava konfliktov, ki so neločljiv del pluralne družbe. Populizem, ki stremi k odpravi pluralizma ter s tem demokratičnega in pluralnega dialoga, je zato lahko samo nekonflikten, apolitičen, depolitziran. Tako kot je depolitiziarana RTVS in druge državne institucije po izvedeni lustraciji nenaših (»janšistov«).  

Zato ima premier še kako prav, ko svari pred populizmom. Problem je le, ker svojega ne vidi. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

vzgoja, otroci, mobilni telefoni, digitalna tehnologija
Digitalni vrstniki
21. 7. 2024 ob 13:11
Film, Marija Magdalena
Marija Magdalena
21. 7. 2024 ob 9:30