Poslanka Levice izprašuje vest "levičarjem življenjskega sloga"

Levica, ki se je nekoč zavzemala za revne in izkoriščane, se danes izgublja v zahtevah privilegiranih manjšin, ugotavlja nemška zvezna poslanka in nekdanja vodja Levice v Bundestagu Sahra Wagenknecht, ki je veliko prahu dvignila s svojo novo knjigo Samopravičniki s podnaslovom Moj protiprogram – za zdravo pamet in solidarnost.

Čeprav se je izjemno priljubljena političarka nemške Levice in glavna kandidatka za kanclerski položaj v Severnem Porenju Vestfaliji z vsebino knjige tako jasno postavila proti politiki stranke, da so se nekateri njeni člani od nje distancirali, sama pravi, da ne gre za obračun z nemško Levico.

Skrbi jo, da se levica ne ukvarja več s socialnimi problemi in ne zagovarja delavcev, prejemnikov nizkih plač, revnih in klasičnega srednjega in nižjega sloja, ampak je zašla. Namesto s socialnimi problemi se tako ukvarja z »bizarnimi manjšinami«, ki jih je vsak dan več, vodi identitetno politiko, ki zanima privilegirane ter zagovarja politiko prepovedi razmišljanja in spreminjanja jezika.

Tako Wagenknechtova v svoji knjigi razvija program, s katerim bi po njenih besedah leva politika lahko pridobila večino. Zagovarja tradicionalno levico, ki je po njenih besedah danes označena kot staromodna in nazadnjaška. Gre za levico, ki bi se zavzemala za večjo pravičnost in socialno varnost, za revne in tiste, ki delajo v težkih okoliščinah, so izkoriščani in se niso rodili v bogatih družinah.

Izpostavlja še problem znižanja plač nemškemu delavskemu prebivalstvu, ki ga sama pripisuje migracijski politiki države. Nekdanja evropska poslanka je tudi podpornica nacionalne države.

Izpostavlja tudi, da pogreša racionalno razpravo o rešitvah problemov, pri kateri ne bi bili tisti, ki se z nečem ne strinjajo, takoj označeni kot nacisti, rasisti ali slabi ljudje. Je tudi nasprotnica kulture črtanja (angl. cancel culture) – porivanja drugače mislečih v geto tišine, tudi na družabnih omrežjih.

Nova levica daleč od malega človeka

Sodobni levičarji skoraj niso začutili eksistencialnih strahov družbe, zato so se od njih oddaljili in postali »levica življenjskega sloga«, kot jo imenuje sama. Gre za levico, ki se ne ukvarja več z družbenimi in politično-ekonomskimi problemi, ampak z vprašanji življenjskega sloga, potrošniških navad in moralnih stališč, s simboliko in jezikom, iskanjem besed, ki se jim je treba izogibati in njihovim nadomeščanjem z novimi besednimi oblikami, ki »nimajo veliko z nemškim jezikom«. Iščejo tudi knjige, filme in osebnosti, ki jih je po njihovem mnenju potrebno prepovedati, ker so po njihovi oceni rasistični ali seksistični.

Levičarji življenjskega sloga so tudi ljudje, ki namesto tradicije, skupnosti, uspešnosti, skrbnosti in truda cenijo samouresničitev in avtonomijo. Najbolj jih po mnenju  Wagenknechtove poosebljajo zelene stranke, a je levičarstvo življenjskega sloga trend tudi v socialdemokratskih, socialističnih in drugih levih strankah.

Običajni levičar življenjskega sloga po njenih besedah živi v velikem mestu ali vsaj v elegantnem univerzitetnem mestu, študira in ima univerzitetno izobrazbo, dobro znanje tujih jezikov in se zavzema za post-rastno ekonomijo ter je pozoren na uživanje biološke prehrane.

Grozni se mu zdijo ljudje, ki jedo poceni diskontno meso, vozijo avtomobile na dizel in z nizkocenovnimi letali letijo na Majorko. Kar pa ne pomeni, da tudi sam ne vozi avtomobila ali ne leti. Z izjemo korona časa uživa na potovanjih in običajno leti še posebej daleč, ker sta mobilnost in svetovljanstvo del njegove DNK. Pri tem gre tudi za potovanja za spoznavanje drugih kultur, obiske še zadnjih divjih orangutanov ali približevanje samemu sebi v Ajurveda hotelu, piše avtorica, ki v takšnem življenjskem slogu samem po sebi ne vidi težave.

Jo pa vidi v tem, da ti isti ljudje sebe in svoj svetovni nazor poveličujejo, se imajo za moralno nadrejene in se vidijo kot utelešenje naprednosti in odgovornosti, na strani dobrega, pravilnega in razuma. Hkrati pa na svet tistih ljudi, ki nikoli niso mogli obiskovati univerze, živijo v okolici majhnih mest in morajo preštevati denar, gledajo zviška, z aroganco in pomanjkanjem sočutja. Tem ljudem nato ti, ki jim v življenju ni manjkalo nič, pridigajo o odrekanju, še zapiše poslanka Levice.

Lahko "levičarje življenjskega sloga" najdemo tudi v Sloveniji? O tem pa v naslednjem prispevku, ki bo na Domovini objavljen v prihodnjih dneh.