Postavljanje na glavo zaradi božiča. Oziroma Božiča

V decembru se je pojavila peticija za pisanje Božiča z veliko začetnico, zbrani podpisi pa bodo vloženi na SAZU s pobudo za spremembo pravopisa in SSKJ. Več o peticiji si preberite v intervjuju s prvopodpisnico pobude Polono Naglič na 24kul in v kritičnem odgovoru predstojnika inštituta za slovenski jezik, dr. Kozme Ahačiča v Družini.

Dobro je, da se o tem začenja govoriti

Priznam, sam na to niti pomislil nisem, pa bi glede na moj študij skoraj moral. Zato se mi zdi prav, da se o tem govori, meni je že pomagalo. Skladno s tem bom v tem članku – v nasprotju s kakšnim prejšnjim – Božič pisal z veliko, da vidim, kako to gre. Brez peticije se na to ne bi spomnil: učiteljica v osnovni šoli in profesorica na škofijski gimnaziji – obe izjemni pedagoginji in odlični osebi – sta pred leti očitno celo meni uspeli vbiti v glavo nekaj veljavnega pravopisa, za kar bi jima bilo treba dati posebno priznanje.

In s tem smo pri pravopisu, ki je glede praznikov in velikih začetnic jasen, pa naj nam bo to prav ali ne: prazniki se pišejo z malo začetnico, razen, če vsebujejo lastna imena. O tem si več preberite v prispevku dr. Ahačiča.

Z izbiro velike začetnice nekaj povemo

Velika začetnica pa je vendarle pomembna zadeva. Čeprav dr. Ahačič v zgoraj omenjenem komentarju trdi, da začenjamo Slovenci »dobivati občutek, da je pisanje z veliko začetnico povezano s pomenom, ki ga pripisujemo določenemu pojmu«, in da temu po njegovem ni tako, si ne morem pomagati, da se ne bi tudi sam strinjal, da z veliko začetnico poudarjenim besedam po mojem pripada tudi poudarjen, poseben pomen.

Na primer, tudi mene moti, da se v medijih – vsaj tistih katoliških, širše pa sploh – bolj ne pazi na pridevnik »Božji«. Tukaj namreč pravopis sreča verska čustva. Ko tipkam ali pišem, mi glava samodejno razvršča božji/Božji, ker je to osebna lastnost Boga: »Jezus je Božji sin, ki me bo – Bog daj – objel po tem, ko me bodo položili na njivo božjo«. Ali pa primer Cerkve: »vsa Cerkev po cerkvah moli za Svetega Očeta«. Skratka, velika začetnica pomeni veliko razliko.

Glede šole in točkovanja

Pravopis je torej jasen, verska čustva pa (vsaj pri nekaterih) tudi. Čeprav meni to ni padlo na pamet, povsem razumem in podpiram tiste, ki Božič pišejo z veliko začetnico in želijo s tem nekaj povedati. Za to pa ni posluha v nekaterih naših šolah. Tako smo spremljali žgočo debato na račun Aleša Primca in njegove hčerke, ki da je pri testu zgubila točko na račun pisanja Božiča z veliko začetnico.

Če odštejem žaljive neo-leninistične komentatorje njegovega tvita, pa me je ta šolska epizoda rahlo nasmejala. Spomnil sem se na prigodo svetega arškega župnika, ki je dal iz skrbi za večno življenje veroučencev posekati vse jablane, ker so otroci rabutali (kradli?) jabolka. Šele pozneje mu je namreč kapnilo, da bi namesto velike škode, ki jo je povzročil s posekom, lahko enostavno izobesil tablico z napisom »s teh jablan je vsem otrokom dovoljeno jesti«. Pa bi ne bilo več prestopka!

Ob pisanju naslednjega eseja v šoli naj torej nadobudna učenka po vzoru svetega župnika zraven besede Božič ob robu besedila pojasni, da se povsem zaveda, da pravopis narekuje pisanje Božiča z malo, vendar želi poudariti čustveni naboj te besede, in zato piše z veliko. Ali pa obratno: naj napiše z malo, in ob strani pojasni, da bi najraje pisala z veliko. Takšne sprotne opombe je kakšna bolj (svobo)domiselna učiteljica v šoli (prav tako kot napake) ovekovečila s svojim imenitnim rdečim kemikom, vendar s smejkotom in ne z odštevanjem točk.

Čim manj postavljanja na glavo na eni in na drugi strani. Ostane samo še bistveno vprašanje: mar se preko takšne peticije ljudem približa krščanstvo in božično sporočilo?

Morda nekoliko manj zategnjenosti na vseh straneh

Zgledujmo se tudi po drugih narodih, ki niso vedno tako zategnjeni. Ko sem pred kratkim v nekem italijanskem tekstu pisal o tridentinskem koncilu, sem nekajkrat zapisal pridevnik »tridentino« in drugič »Tridentino«. Italijani imajo drugačna pravila, zato mentor, Italijan, ob popravljanju sploh ni kompliciral, temveč je z velikimi rdečimi črkami naveličano pripisal: »odloči se že enkrat in potem piši vse enako!«

V zadnjem času se opazi tudi pisanje o Katoličanih, Sveti Evharistiji in svetem Krstu. Vse mogoče kombinacije, ki mene ne motijo, prihajajo od tistih, za katere se ve, da slovnico poznajo bolje od večine drugih, pa so se iz močnih in (kar se mene tiče) veljavnih razlogov odločili, da bodo tem besedam z veliko začetnico dodajali poseben pomen, ki jim tudi pritiče. In to je to: pravopis je najmanjši skupni imenovalec, ki nas ne ovira pri izražanju naše vere. Načini se najdejo in pravopis nas pri tem celo podpira.

Poteza je, kot vedno, na kristjanih

Skratka, zadeva je na kristjanih, kot vedno, ker nas nič in nihče ne ovira, da bi nam pomembne besede pisali z veliko začetnico. Ali, kot je odgovorila gospa na forumu nekomu, ki se je usajal nad Božičem z veliko začetnico: »Jaz bom Božič in Velika noč še naprej pisala z veliko začetnico. Ti pa se zaradi mene lahko na glavo postaviš«.

Torej čim manj postavljanja na glavo na eni in na drugi strani. Ostane samo še bistveno vprašanje: mar se preko takšne peticije ljudem približa krščanstvo in božično sporočilo? Naj bo božič ali Božič, predvsem se bojim tega, da od kristjanov večkrat slišim »vesele praznike« kot karkoli v zvezi z Božičem. Manjka nam torej bistvo, in slovnica tega ne bo rešila.