Pozornemu opazovalcu so letošnje vstajniško-prvomajske šarade jasen znak, da slovenske levice z delom in delavstvom ne povezuje popolnoma nič

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek
vir foto: Pixabay
Na slovenskem smo vsako leto priča isti zgodbi. Po krščanski veliki noči smo priča še komunističnemu ''velikemu'' tednu, ki traja od 27. aprila do 2. maja. Letos je epidemija sicer znova okrnila tradicionalna kresovanja, prvomajske budnice in grmeče nagovore zaščitnikov delovnega ljudstva. A vendarle, razlika s preteklimi leti je očitna. 


Tradicija preteklih let je bil predvsem vsakoletni nagovor ljubljanskega župana, ki se je iz Rožnika kot neoliberalni kapitalist in pristaš Foruma 21 razglašal za zaveznika delavstva, kar je velik del Slovencev že dalj časa jemal kot žalitev zdravega razuma. Obenem je dolgoletna praksa prvomajskih praznikov bilo praznovanje ter veseljačenje z dela prostim drugim majem, ki nas je navezoval na neke druge čase in nas postavljal v eksotično družbo Srbov, Črnogorcev in Ukrajincev. 


Letošnji začetek nekakšnega socialističnega pet- oz. šestdnevja pa je bil vendarle še posebej revolucionarno navdahnjen. Ponekod po državi so tudi na plakate postavili bolj borbeno ikonografijo stisnjenih pesti. Na nek način nas to sedaj postavlja bližje tradiciji zahodne Evrope, čeprav prvomajskega divjanja po ulicah, kot smo ga tudi letos videli v Parizu ali Berlinu, pri nas (še) nimamo.  


Posnetek komentarja Rajka Podgorška je na voljo na koncu prispevka.




V tujini številni na klasični levici, celo samooklicani socialisti, počasi že spoznavajo, da delavstvo od moderne rasno in spolno obsedene levice ne bo imelo nič.

Bodimo iskreni, na letošnje dokončno revolucionarno prebujenje je pred leti že namigoval ''tovariš'' Kordiš, ko je grmel o bajonetih. Obenem pa je na vso zlaganost nekakšne slovenske levičarske delavske predestinacije lepo pokazala celoletna anti-vladna histerija, ki je iz prvih vrst ni vodilo delavstvo, ampak privilegirana, hedonistična in prav nič delavska ljubljanska kulturniška in nevladniška avantgarda. 

A preden nadaljujemo, je potrebno jasno izpostaviti, da v osnovi s praznikom 1. maja, ki izvira iz spomina na krvave delavske demonstracije v Chicagu leta 1886, ni nič narobe. Pomen spomina na pravice, izhajajoče iz dela, pomen pravičnega plačila za opravljeno delo, pomen opozarjanja na ravnotežje med delom in družinskim življenjem; s tem se lahko poistovetimo in to lahko praznujemo vsi. Prazniku lahko s cerkvenim praznikom Sv. Jožefa Delavca dodamo prepotrebno duhovno komponento, ob brstenju in začetku pomladi se lahko znova spominjamo na vse opravljeno delo preteklega leta v službi, doma in v družini. Vse skupaj prav lepo zaokroži slovenska simbolika rdečega nageljna in postavljanja mlajev, pa tudi prvomajska godba na pihala je navsezadnje lahko lepa budnica. 
Slovenski delavni razred v levih politikih in mislecih nima opore.

Problem je v tem, ker komunistično-socialistična simbolika stisnjenih pesti, rdeče zvezde, srpa in kladiva, začinjena z OF-ovskimi in revolucionarnimi parolami, s takšnim odnosom do dela nima ničesar skupnega. Spominja kvečjemu na pomanjkanje in prazne police ter čase prav tako praznih političnih obljub partijskih veljakov in sindikalnih partijskih zaupnikov. 

A tudi samooklicana avantgarda delavskega razreda je v Sloveniji skrajno neposrečena. Že tako so nosilci letošnjega revolucionarnega ''delavskega'' prebujenja skupaj z delavsko problematiko v neokusno mineštro zmešali iz Amerike uvožene pripravke t.i. 'Woke' ideologije. Žal si slovenski delavci od kritičnega odpiranja rasnih, spolnih in migrantskih tematik ne morejo obetati višjih plač. A pri nas so očitno glavni nosilci boja za višje plače in boljša delovna mesta glavna sindikalistka sindikata Mladi Plus Tea Jarc, ki je pred časom upor vodila iz Sejšelov, gledališki režiser Jaša Jenull, ki je pred leti izvajal javni performans v spodnjicah, s katerim je želel povzročiti padec druge vlade Janeza Janše, ter Anis Ličina, obsojen zaradi preprodaje drog in tihotapljenja migrantov, ki je trenutno (še) v zaporu v Celovcu. Vodstva ''delavske'' stranke Levica z zaslombo v volilni bazi iz bogatih ljubljanskih četrti na tem mestu ni potrebno omenjati.  

V tujini številni na klasični levici, celo samooklicani socialisti, počasi že spoznavajo, da delavstvo od moderne rasno in spolno obsedene levice ne bo imelo nič. Nasprotno, tam kjer vsi deležniki v socialnem dialogu, od sindikatov, vlade ter podjetnikov iščejo rešitve, ki krepijo zasebni sektor, gospodarstvo in produktivnost, lahko delavci dosežejo otipljive rezultate, ki jih lahko začutijo v odebeljenih denarnicah. Tako je npr. nemški proizvajalec avtomobilov Porsche kljub težkim razmeram lani in letos delavce osrečil z bogatimi bonusi v višini 9.700 in 7.800 evrov.    

Tudi v Sloveniji imamo konkretne pozitivne primere delavskega lastništva podjetij, kot je npr. Domel. A ti primeri zahtevajo odgovorno delo v pogojih tržnega gospodarstva, stalno iskanje izboljšav in doseganje zadostne produktivnosti ter dodane vrednosti na tržišču. A kaj, ko ima slovenska salonska levica polna usta ekspropriacije in nacionalizacije, s tem, da bi najraje stegovala svoje prste po lastnini, ki so jo inovativni posamezniki ustvarili iz nič, kot smo videli pred časom na primeru Boscarolovega Pipistrela ter podjetja Akrapovič. 

Slovenski delavski razred v levih politikih in mislecih nima opore. Intelektualci kot je dr. Jože Mencinger, so se že pred časom kompromitirali z brezpogojno podporo, t.i. 'rdečim direktorjem', ki so največja slovenska podjetja pognali na kant. Stranka SD s Tanjo Fajon na čelu, ki ravno v teh dneh znova opozarja na velike stiske delavcev ter ironično pametuje, da ''1. maj ni praznik, če ni dela'', je velikemu delu paradržavnih podjetij držala štango. Kmete in obrtnike pa slovenska levica očitno ne vodi pod 'postavko' delovnega ljudstva. 

Velika napaka bi bila, če bi se pomladne in na oblast ne-abonirane stranke od poudarjanja delavskih praznikov distancirale. Kot je lepo zapisal dr. Žiga Turk, praznik dela ni praznik prerazporejanja rezultatov dela. Medtem ko tranzicijska levica enkrat letno vihti pesti in vzklika parole, lahko desnica ponudi dolgoročno, večletno vizijo. Osredotoči naj se na konkretne politike, ki bodo dolgoročno koristile slovenskim delavcem: od privabljanja tujih in domačih investicij in odpiranja novih delovnih mest, do spodbujanja tehnološkega razvoja in prestrukturiranja gospodarstva, do ureditve spodbudnega in preglednega davčnega okolja ter izkoreninjenja korupcije. 

Slovensko delavstvo si zasluži pravo razvojno vizijo. Zasluži si več od jugo-nostalgičnega socialističnega filozofiranja. In v nasprotju z moderno slovensko levico se moramo pravi demokrati osredotočiti na program. Nič pa ni narobe, če tudi sami praznujemo praznik dela, z nageljnom v gumbnici in z mlajem v slovenskih narodnih barvah, pa tudi duhovnikov naj na ta dan ne bo sram narediti kakšne pridige s poudarkom na bogati tradiciji katoliškega socialnega nauka. Naslednje leto torej recimo odločen ne revolucionarni navlaki in hkrati 'Živel 1. maj!' 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

andrej hoivik
Andrej Hoivik: »Glas proti na referendumu bo tudi glas proti tej aroganci Golobove vlade«
  • 27. 03. 2025
Golobovo vlado ponovno čaka interpelacija
  • 25. 02. 2025
Ko Levica ne ve, kaj dela levica
  • 09. 04. 2025