Male neumnosti velikega socializma (1/12): Če nimaš dobrega avta, nisi pravi fant

Naslednjih dvanajst tednov boste lahko sledili malim neumnostim velikega socializma. Brez slabe vesti bi ta naslov lahko obrnili v Velike neumnosti malega socializma. Od leta 2003 ste jih lahko podrobneje prebirali v moji knjižici z naslovom Male neumnosti. Zdaj jih boste lahko brali v povsem novi preobleki, namenjene pa so predvsem jugonostalgikom in podobnim zanesenjakom.

Ob tem boste lahko sami ugotovili, koliko je resnice v tem, da smo nekdaj živeli bistveno bolje ter da sta bila jugoslovanski komunizem in socializem nekaj nadpovprečno izjemnega. Vsem ponosnim naslednikom komunizma pa priporočam, da tega ne berejo, kajti lahko se jim zgodi, da na lepem spregledajo. A ker so dokaj trdovratni, večje bojazni za to ni.

Sto na uro

Prvi primer se bo vrtel okoli avtomobilov. V času moje mladosti – torej pred šestdesetimi leti – so ga imeli le vodilni komunisti in tisti pogumni fantje in možje, ki so kot zdomci delali v Nemčiji. Uradno so oblastniki za slednje zaničevalno govorili, da se prodajajo okupatorju. V vsakdanjem življenju je bilo to videti tako, da je Slovenec delal za star avto v Nemčiji poldrugo leto, potem pa se je za praznike pripeljal domov, se bahaško vozil naokrog, nanj pa so se dekleta lepila kot muhe na med.

Sam imam prelepe spomine na dan, ko sem se prvič peljal z avtom. To je bilo tedaj, ko sem šel k birmi. Birmo mi je sicer vezal stari oče, a tista ruska ura, ki mi jo je podaril za birmo, mi ni veliko pomenila. Pa ne zato, ker je delovala le dober teden, pač pa zato, ker je bil v birmanskem paketu tudi tetin mož, ki je več let delal v Nemčiji. Domov se je vrnil s čudovitim BMW-jem. Malce postaranim, a BMW-jem. Ker smo bili v šoli tedaj nemško učeči, smo vedeli, da to pomeni Bayerische Motor Werke. Zvenelo je kot nebesa, zgornji del.

»Če bo lepo vreme, te bo stric potegnil vse do Grosupljega.« Tedaj je bila ravno udarniško zgrajena cesta bratstva in enotnosti od Zagreba do Ljubljane. Pravi čudež gospodarstva. Bila je namreč v celoti asfaltirana. Po njej se je dalo peljati tudi vesoljskih sto na uro. Stric je držal besedo in res me je posadil kar na prvi sedež, potem pa iz komendske fare naravnost po prašnem makadamu v Ljubljano, od tam pa po čudovitem napredku socializma naravnost po cesti bratstva in enotnosti. Seveda jo je odprl sam maršal Tito v generalski uniformi. Ob tem je pohvalil delavski razred, pokadil cigaro ali dve, nato pa se z novo limuzino in svežo ljubico odpeljal nazaj v svoj zemeljski raj v Beograd.

Jaz pa sem se presrečen trdo oprijel prednjega sedeža. Pri petdesetih na uro se mi je zdelo, da sem v raketi. Pri šestdesetih smo se že odlepili od tal. Pri sedemdesetih poleteli. Pri osemdesetih smo bili že nad oblaki. Pri devetdesetih pa v mojih sanjah.

»Saj bi pritisnil plin do kraja, pa je cesta bolj slabo asfaltirana!« se je opravičeval stric. »Več kot sto na uro verjetno ne bo šlo.«

V šoli sem potem še več tednov razlagal, da smo se na cesti bratstva in enotnosti peljali vse do Zagreba, pa čeprav je stric obrnil že pri Višnji Gori. Končna hitrost pa je bila 102 kilometra na uro. Malce sem med seboj zmešal številke in sošolcem razložil, da sva dosegla astronomsko hitrost 120 kilometrov na uro.

»Sicer pa jo stričev BMW v Nemčiji stisne tudi 140.«

Vsi sošolci so me gledali, kot bi prišel na dopust z Marsa z raketo.

Pri petdesetih na uro se mi je zdelo, da sem v raketi. Pri šestdesetih smo se že odlepili od tal. Pri sedemdesetih poleteli. Pri osemdesetih smo bili že nad oblaki. Pri devetdesetih pa v mojih sanjah.

Moj prvi avto

Brž ko je fant prišel do prve plače, je začel varčevati za avto. Treba si je bilo prikrajšati pri hrani in drugih nepotrebnih izdatkih, v ospredju je bilo pač vozilo. Pri vseh dekletih je nekdaj veljalo:

»Če nimaš dobrega avta, nisi pravi fant.«

Moj prvi avto je bil fiat 750, imenovan fičo oziroma slovensko ljubkovalno fičko, iz srbske tovarne Crvena zastava. Že ime pove, da je šlo za komunistično tovarno. Nastala je tako, da so v italijanskem FIAT-u (Fabbrica Italiana Automobili Torino) vrgli ven stare stroje, mi, Jugoslovani, pa smo bili tako vneti za avtomobilizem, da smo jih kupili in začeli izdelovati tako rekoč svoj model. Na srečo so v isti tovarni za eno najmočnejših armad v Evropi izdelovali tudi orožje. Fičko niti ni bil tako drag, kot bi bil lahko.

Moj prvi fičko je bil poseben tudi zato, ker je šel pred menoj skozi sedem drugih rok. Tako ni bilo nenavadno, da se mi je večkrat popolnoma skujal, da je bil samo pogojno v voznem stanju ter da sem moral na njem napraviti generalno. Ničkolikokrat se je zgodilo, da sem ubogega nesrečneža pustil ob cesti, potem pa jo peš mahnil domov. Na poti sem vedno prehitel dva, tri, štiri podobne lastnike avtomobilov. Zlobneži so celo natolcevali, da ima vsak fičko tudi pomemben rezervni del – pištolo. Da se pač ustreliš, če slučajno nad njim obupaš.

Mnogo pozneje sem imel čast, da smo novinarji obiskali Crveno zastavo. Dopoldne smo šli skozi proizvodne prostore, in čeprav so delavci vedeli, da bodo na ogled prišli novinarji iz cele Jugoslavije, smo naleteli na prav družabno proizvodnjo. Sedem delavcev je bralo Sportske novosti, trikrat po dva so igrali šah, več četvork je metalo karte … Po ogledu mi je bilo jasno, da so fički še zelo poceni in da je prava sreča, da sploh kdo pride na koncu s tekočega traku na plan.

Čakajoč na stoenko

Danes je polovica oglasov namenjena prodaji avtomobilov. Če vzamete malo boljši model, pa dobite zraven še zimske gume, izlet na Kanarske otoke ali celo dekle, ki vam bo zastonj čistila limuzino v celotnem sedemletnem garancijskem roku.

V lepih starih časih pa je bilo precej bolj družabno. Navadno je eden od najbolje informiranih partijcev prišel v službo z najbolj udarno novico. Pomislili boste, da je bila to novica, ki je govorila o temperaturi v tedanjem glavnem mestu Beograd – minus ena. V minusu je bil seveda skrit Tito. Pa ni šlo za to, saj smo Tita vsi ljubili, tako kot so nam narekovali šola in mediji. Torej je šlo za podobno stanje kot danes na depolitizirani nacionalni postaji. A tedaj je šlo za še pomembnejšo stvar:

»Jutri bodo na Celovški v Slovenija avtu vpisovali za nove stoenke.« Šlo je za pravi veliki družinski avto z imenom Zastava 101, prav tako iz Crvene zastave.

Pametni so si zvečer na pločniku pred prodajalno postavili šotore. Ker smo tisti čas delovali v sistemu NNP (nič nas ne sme presenetiti), smo s seboj kot pravi taborniki vzeli tudi odeje, hrano za tri dni in dve plastenki. Eno za pitje, eno za odvajanje.

Manj poučeni so se zvečer preprosto, brez bojne opreme, postavili v vrsto in v stoječem položaju počakali na jutranjo uro. Kadar se je dalo vpisati za vrsto za avtomobil pozimi, se je pač zgodilo, da so nekaterim mehkužnežem pomrznili prsti, eden, seveda je bil nepartijec, pa je celo zmrznil. A ker je bil socializem družbeni red, prijazen ljudem, časopisi o tem niso poročali. O tem se je samo šepetalo. Kdor pa je spregovoril na glas, ga je pač doletel dopust na Golem otoku.

Za vpis v čakalno vrsto za svojo prvo stoenko sem čakal sedem ur. Bil sem 99. Bil sem pač srečen človek, ker so tedaj sprejeli sto naročil. Naročil sem modro stoenko s štirimi vrati, z lige zici (ležečimi sedeži). Modra barva mi je namreč od nekdaj zelo všeč. Za več oseb se pač spodobi, da ima avto štiri vrata, takšni sedeži pa so pomembni za fanta, ki se z avtom poda na osvajanje deklet.

Dobil sem krvavo zeleno barvo z dvojimi vrati, brez lige zicev. Ker pa je avto prispel po dobrem letu, sem se vmes že poročil in takšnih zicev nisem več potreboval. A bil sem presrečen. Celo tako, da sem maršalu poslal telegram s šestimi besedami. HVALA TI, TOVARIŠ TITO, ZA AVTO. Odgovoril mi sicer ni, na televiziji pa sem videl njegov smejoči obraz. Čutil sem, da je takih telegramov tisto leto prejel vsaj še tisoč. Presrečen sem bil tudi, ko sem v časopisu prebral, da je Crvena zastava poslovala z visokim dobičkom. Tam doli na jugu so pač garali, garali ...

Naročil sem modro stoenko s štirimi vrati, z lige zici (ležečimi sedeži). Dobil sem krvavo zeleno barvo z dvojimi vrati, brez lige zicev.

(D233: 52-53)