Prazna klop

Spomnim se besed finskega profesorja, ki mi je nekoč dejal: »Če študentov ni na fakulteto, je to dodatno delo zame in zanje, zato naredim vse, da pridejo. Ko so odsotni, si vzamem čas za konzultacije, da nadoknadijo zamujeno.« Te besede so za vedno spremenile moj pogled na odsotnosti učencev – in odgovornost ob tem. 

Prazna klop. Ponovno ga ni v šoli. Sošolce vprašam, ali danes kaj pišejo. Seveda, angleščino, mi povedo. Da se izogiba ocenjevanjem, opazijo sošolci, še preden se zavem sama. 

Škoda, pomislim. Pri matematiki je ravno prišel na »zeleno vejo« in izkazal lep napredek. Zdaj pa je ponovno odsoten. Ko se bo vrnil v šolo, bo težko sledil. Imel bo občutek, da zaostaja, in se ob tem počutil neuspešnega. Sledil bo ponovni umik. Začaran krog. Kako lahko še podprem tega najstnika? 

Več optimizma in odločnosti 

Stopim v stik s starši. Rada bi odkrila, kaj se dogaja. Morda se lahko kaj dogovorimo. Morda jih lahko opolnomočim v izzivih, s katerimi se srečuje sin. Pride mama. Hitro opazim, da je še v večji stiski kot sin. Pripoveduje o svojem slabem zdravju, bolniških odsotnostih, sinovi bolezni. Vse bolj razbiram, da je tudi njej umik edini način obvladovanja situacije. Kljub temu predlagam, da s sinom narediva samopresojo. Povprašam ga glede ciljev za matematiko in narediva načrt. Mama posluša. Prvič po dolgem času se zdi odločena, da bo zraven. Tudi sin z govorilnih ur odide z nekaj več optimizma in odločnosti. 

V šoli se dogovorimo, da fanta podpremo skupaj s svetovalno službo. S kolegico podelim, kar opažam pri njem. Prosim, da se dobi z njim in naredi načrt učenja. Jaz naredim isto pri matematiki. Z učencem se dogovoriva za jutranje konzultacijske ure, da dobi gotovost v svoje znanje in doseže želeno raven. Opazim, da je pri urah bolj nasmejan in sproščen. Odsotnosti se zmanjšajo. Pri pouku ga vključim v skupine, da se poveže s sošolci. Krepim njegovo zaupanje vase in v znanje, ko ga prosim, da snov razloži sošolcu in se občasno pridruži tistim, ki se učijo na zahtevnejši ravni. To si želi. Tudi zmore, a ne sam in ob tolikšni odsotnosti. 

Umik varna strategija 

Ko ima občutek, da ne dosega, se še vedno hitro umakne. Umik je njegova varna strategija. Sošolci mu niso vedno v pomoč – vidim poglede, slišim komentarje. Zato je še toliko pomembnejše, da ga jaz vidim drugače. V celoti. 

Ob tem se spomnim besed finskega profesorja, ki mi je nekoč dejal: »Če študentov ni na fakulteto, je to dodatno delo zame in zanje, zato naredim vse, da pridejo. Ko so odsotni, si vzamem čas za konzultacije, da nadoknadijo zamujeno.« Te besede so za vedno spremenile moj pogled na odsotnosti učencev – in odgovornost ob tem. 

Očitanje pomehkuženosti mladih ali permisivnosti staršev danes nikogar ne pripelje nazaj – niti učencev v šolo, niti učiteljev v poklic, niti staršev v službe. Odsotnost je pogosto le posledica nečesa globljega. In kazni teh razlogov ne odpravljajo. 

Ko sem učencu dala prostor in mu pokazala, da verjamem vanj, se je začel vračati. K pouku, k sebi, k znanju. Verjamem, da je prav to naloga nas, odraslih: da ustvarjamo pogoje, v katerih se lahko mlad človek ponovno najde. 

Očitanje pomehkuženosti mladih ali permisivnosti staršev danes nikogar ne pripelje nazaj – niti učencev v šolo, niti učiteljev v poklic, niti staršev v službe. 

  (D228, 55)