Predlog novele Zakona o varstvu okolja mora odpraviti trenutne anomalije
V začetku tedna je potekal strokovni posvet, na katerem so udeleženci iskali rešitve za izboljšanje procesov administrativnih okoljevarstvenih postopkov ter izdajanja ustreznih dovoljenj in soglasij, vezanih na Zakon o varstvu okolja. Dolgotrajni postopki pridobivanja okoljskih soglasij in dovoljenj, posledično pa tudi (integralnih) gradbenih dovoljenj – tako javnim kot zasebnim investitorjem – namreč povzročajo zamude pri izvedbi investicijskih projektov. Dogodek z naslovom »Zakaj prihaja do velikih težav pri izvedbah presoj vplivov na okolje in izdajanju integralnih gradbenih dovoljenj pri gradbenih investicijah?« je organizirala GZS – Zbornica gradbeništva in industrije gradbenega materiala.
»Investicije v nove inovativne tehnologije, ki so temelj zelenega prehoda, se začnejo s pridobitvijo dovoljenj. Velikokrat traja več mesecev ali celo let, da pristojni organi izdajo okoljevarstveno soglasje ali dovoljenje za gradnjo, pri čemer ni jamstva, da se gradnja sploh lahko začne,« je opozorila generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Vesna Nahtigal in dodala, da je pri večjih investicijah končna izdaja dovoljenj običajno sestavljena iz več stopenj, pri čemer se isti posegi tehtajo večkrat, zainteresirana javnost pa lahko v postopek vstopa večkrat.
Opozorila je, da kljub zakonsko določenim rokom v praksi ni jasnih časovnih okvirov ter da okoljevarstvena soglasja in dovoljenja v Sloveniji pogosto predstavljajo točko konflikta med javnimi ter gospodarskimi interesi in okoljevarstvenimi cilji. »V primeru pritožb in tožb na izdana soglasja in dovoljenja sodni postopki dodatno podaljšajo izvedbo projektov. Smo daleč od One Stop Shop odločanja, ki ga priporoča EU v uredbi o strateških in kritičnih surovinah in uredbi o tehnologijah neto ničelnih tehnologij,« je ocenila in dodala, da to zmanjšuje konkurenčnost in inovativnost slovenskega gospodarstva, hkrati pa spodbuja vztrajanje pri zastarelih tehnologijah, ki imajo večje vplive na okolje kot posodobljene nove tehnologije zelenega prehoda.
Ministrstvo je zavrnilo večino predlogov GZS
Gospodarska zbornica Slovenije je pripravila več kot 60 predlogov in pripomb v zvezi z vsebino novele zakona o varstvu okolja in jih v začetku avgusta posredovala Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo s prošnjo, da se jih v čim večji meri upošteva. Ministrstvo je po besedah predstavnikov GZS večino predlogov zavrnilo. Vesna Nahtigal je opomnila, da je treba pripraviti zakon o varstvu okolja, ki bo odpravil vse anomalije, ki trenutno vplivajo na nerazumno dolge postopke pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj in soglasij.
Minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer je na posvetu poudaril, da je ministrstvo z dopolnitvami Zakona o varstvu okolja (ZVO-3) ter z vlaganjem v digitalizacijo postopkov že naredilo prve korake k učinkovitejšim in hitrejšim postopkom. »Imamo skupen cilj: postopke pridobivanja okoljskih dovoljenj moramo pohitriti in narediti bolj predvidljive. Hitrost vsekakor da – a ne na račun kakovosti in varstva okolja. To lahko dosežemo le skupaj, ko vsak od nas prispeva svoj del in skupaj gradimo učinkovitejši sistem,« je dodal.
Državni sekretar na Ministrstvu za naravne vire in prostor Miran Gajšek je dejal, da smo danes na točki preloma, ko združujemo razvojne potrebe po prostoru in varovanje okolja, pri čemer pa morajo postopki postati bolj predvidljivi, hitrejši in enostavnejši. Dodal je, da so zadnje mesece na Ministrstvu za naravne vire in prostor skupaj z Ministrstvom za okolje, podnebje in energijo ter vlado naredili pomembne korake v to smer. Sprejeti sta bili noveli Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3C) in Gradbenega zakona (GZ-1B), v pripravi pa je tudi novela Zakona o varovanju okolja (ZVO-3A).
Skupaj prinašajo bolj usklajene, krajše in preglednejše postopke. V tem letu bodo sprejeli tudi potrebne podzakonske akte, ki bodo omogočili standardizacijo smernic in jasnejša izhodišča za pripravljavce dokumentacije. »Nadaljujemo digitalizacijo in povezovanje evidenc – sistem e-Graditev mora postati orodje, ki poenostavi delo, ne dodatna ovira,« je poudaril. Po njegovih besedah si ne moremo več privoščiti, da bi bili postopki nejasni in nepredvidljivi – zato je ključna usklajenost med ustanovami, ki bo zagotovila red, preglednost in odgovornost. »Danes ne razpravljamo več o tem, ali potrebujemo spremembe, ampak kako jih bomo uresničili,« je napovedal.
Ali smo sposobni presekati gordijski vozel zapletov?
Na okrogli mizi z naslovom »Ali smo sposobni presekati gordijski vozel zapletov, s katerimi se srečujemo v postopkih izdaje OVS, IGD in drugih OVD?« so svoja stališča v pogovoru z direktorjem GZS – Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala Gregorjem Fickom predstavili strokovnjaki iz vrst investitorjev, odločevalcev in konzultantov.
Postopki za pridobivanje dovoljenj vse daljši
Antonija Božič Cerar (GZS – Služba za okolje, podnebje in energijo) je poudarila, da anketa GZS med podjetji potrjuje, da so postopki za pridobivanje dovoljenj vse daljši. Samo desetina anketiranih podjetij ima pozitivne izkušnje s pridobivanjem integralnega gradbenega dovoljenja. Pri presojah vplivov na okolje se vsa podjetja poslužujejo zunanjih svetovalcev, projektantskih podjetij in lastnih strokovnjakov.
Težavo predstavljajo stalno spreminjanje zakonodaje ter dolgotrajni postopki. Zato v času do pridobitve gradbenega dovoljenja tehnologija pogosto že zastara. Podjetja se prilagajajo, za uspešen zeleni prehod pa je nujna tudi inovativna podpora države. Namesto zaporednih bi morali uvajati vzporedne postopke. Opozorila je še na pomanjkanje sodne prakse.
Marko Brezigar (2TDK) je spregovoril o stanju na projektu drugega tira in izzivih, s katerimi se pri izvajanju projekta srečujejo. Izpostavil je problem plazu v dolini Glinščice, kjer je bil zaradi okoljevarstvenih zahtev prvotni projekt nasipa zamenjan z viaduktom. Posledice so se zgodile eno leto po izgradnji, ko je prišlo do prvih pomikov viadukta. Sanacija bo draga in tehnično zelo zahtevna. Pri tem se postavlja vprašanje, ali lahko z birokratskimi odločitvami, kot je bila zamenjava nasipa z viaduktom, res premagamo naravne pogoje, ki jih je treba upoštevati pri gradnji.
Največje izzive predstavljajo vprašanja sodne prakse; strokovnjake se vključuje prepozno
Ana Grabnar Crnčec (Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji) je izpostavila, da največje izzive predstavljajo vprašanja sodne prakse v Sloveniji in EU. Kot težavo je navedla, da lahko širša javnost v postopku sodeluje brez konkretizacije udeležbe samo s priglasitvijo interesa, kar podaljšuje postopke. Institut predhodne informacije se z novim zakonom ukinja, kar pomeni še večjo potrebo po ozaveščenosti vseh vpletenih in doslednem izvajanju dodatnih stopenj postopka. Meni, da se po drugi strani določeni instituti premalo uporabljajo; nujno je, da se ohranijo in dosledno izvajajo, saj le dober predhodni pregled (ang. screening) zagotovi hitrejši in učinkovitejši postopek.
Bernarda Jurič (VGP Drava Ptuj, Inženirska zbornica Slovenije) je opozorila na prepozno vključevanje strokovnjakov za okolje v postopek pridobivanja okoljevarstvenih soglasij in gradbenih dovoljenj. Tudi projektna dokumentacija je pogosto preslabo pripravljena. Presoja vplivov na okolje zahteva podatke, ki jih gradbena dokumentacija v fazi DGD (dokumentacije za gradbeno dovoljenje) še ne vsebuje, kar ob nasprotujočih interesih deležnikov vodi v dolgotrajne postopke.
Vsebine varstva okolja bi po njenem mnenju morale biti vključene že v začetnih stopnjah. Potrebnega je več izobraževanja tako na upravnih enotah kot pri projektantih in odločevalcih. Ravnotežje med varovanjem okolja in razvojem je porušeno, premalo se trži in predstavlja potencial že izvedenih dobrih praks, nadzor nad izvajanjem in kasneje spremljanjem omilitvenih ukrepov pa je nezadosten.
Sandi Rutar (MNVP) je prepričan, da bo sicer projekt e-Graditev imel določene »porodne krče«, a bo omogočil velike poenostavitve. Svetoval je, da velike investicije od začetka do konca vodi ista oseba. Strinja se z ugotovitvami, da je potrebno stalno izobraževanje vseh deležnikov, ki sodelujejo v postopkih pridobivanja OVD in GD. Prav tako pa bo treba poskrbeti za kadre, ki šele prihajajo v sistem.
Posebno sodišče za okoljske zadeve?
Slovenija je svojo zakonodajo o mejnih vrednostih hrupa uskladila z evropskim pravnim redom že pred več kot desetletjem. Leta 2017 je vlada spremenila uredbo, vendar se od tedaj pravni okvir sooča z izzivi. Čeprav se mejne vrednosti hrupa niso spreminjale in so bila v sanacijo vložena znatna sredstva, nekateri pojmi ostajajo nedorečeni. Popravek uredbe je v pripravi, a sodna praksa ustvarja dodatno negotovost. Upravno sodišče je v letu 2023 odločilo, da uredba ni skladna z zakonom in ustavo, kar odpira vrata vsem stranskim udeležencem, da sprožijo upravne spore.
»To nas potiska v stanje pravne praznine, kjer bi ob sledenju tovrstni sodbi udeleženci ostali brez vsakršnega pravnega varstva,« je ocenil Boštjan Peršak (EPI SPEKTRUM). Opozoril je tudi na bojazen, da bi lahko na podlagi upravnega sodišča, ki je julija 2025 razveljavilo gradbeno dovoljenje za gradnjo južnega dela tretje razvojne osi, do podobnih sodnih odločitev prišlo tudi v primeru drugih investicijskih projektov, ki so v izvedbi ali pred njenim začetkom. Težava je tudi v projektih, ki so vezana na črpanje sredstev EU.
Po besedah Matije Urankarja (Odvetniška pisarna Senica & partnerji) v odvetniški pisarni zastopajo bodisi primere, »ko je že vse zavoženo«, bodisi take, ko se investitorji že vnaprej strateško odločijo, da nastopijo z odvetnikom. Ponovno je poudaril, da je treba razmisliti o zamisli posebnega sodišča, ki bi bilo po vzoru oddelka za gospodarske zadeve okrožnega sodišča specializirano za okoljske zadeve.
Margita Žaberl (GIGA-R) pa je povedala, da vidi smisel izobraževanj na področju okoljevarstvenih dovoljenj v izmenjavi dobrih praks, dogovoru o smernicah in strokovnih podlagah, ki jih je treba upoštevati. Poudarila je tudi potrebo po ustanovitvi posebnega izobraževalnega procesa, ki bi se ukvarjal z vsemi deležniki v postopkih izdaje okoljevarstvenih in gradbenih dovoljenj.
4 komentarjev
Mitja
Kdaj bo Zakon o varstvu okolja dober? Ko bo glede na izvedene posege kot je JEK, pristanišče Koper ali železnico po soški dolini, ali pa rudnik v Velenju, ugotovljeno da poseg kljub, s trenutnega gledišča, mnogim negativnim vplivom, prinaša pozitivne rezultate za skupnost. Odločanje referenta da je na drugem tiru bolj sprejemljiv viadukt od nasipa, je zagotovo igra principa, brez jasnih meril, oziroma so bila ta omejena. Dokaz da je zakon podoben situ kaže že primerjava po interpretaciji pristojnih: Če si pri pravi luknji se skozi spravi C0 brez presoje in je kanal skoraj zdravilen (vsaj za finance), pri napačni luknji pa je edina delujoča cementarna v Sloveniji pravo leglo uničevanja okolja.
APMMB2
Vzrok za neskončno zavlačevanje z okoljevarstvenimi dovoljenje je šarlatanstvo uradnikov, hlastanje za denarjem in oblastniški večvrednostni kompleks.
Zaščita okoloja je že kar dolgo v veljavi, kljub temu pa ni v Sloveniji, pa tudi v Evropi zanesljivih standardov,ki bi določili, kaj se sme in kaj ne. Bolj ali manj je presoja odvisna od uradnika, ki pa ni birokrat, temveč aktivist.
Birokratu daš v roke pravilnik z mejami in številkami in točno ve, kaj sme in kaj ne sme, ter se tako ravna. Če je bolj priden izda odločbo hitereje, čeje len pa nekoliko kasneje.
Aktivist pa presoja po svojih občutkih, pa ščiti nekaj, česar je preko plota v izobilju. Ni nobene objektivnosti. Posegi v prostor niso galerija, kjer bi se izživljali kuratorji, kaj je lepše in kaj ni. Standard mora določati, kaj se sme in kaj ne. Standardov pa ni, kljub temu da ihta varovanja okolja traja že pol stoletja.
Prevaranti so pri presojah našli izdaten vir zaslužka. Zaradi pomanjkanja standardov okoljevarstvene presoje dobesedno pesnijo in uradniki nato prirejajo tekmovanja za izbor. Študij je več, vse so plačane in plačuje jih naročnik, investitor, žrtev presoje. Katera presoja pa bo zmagala se odloča na podoben način, kot pri Evroviziji.. Če je investitor država, ali bogata občina je mogoče skubiti poljubno in polniti žepe navideznih strokovnjakov. Najlepši, bleščeč primer je presoja kolektorja C0 v Ljubljani.
Na koncu pa iamo še birokratski napuh, ko se namesto strokovno, potrjujejo odločbe s pozicije oblasti. V Sloveniji je že tako, da ima oblast vedno prav.
Andrej Muren
Tako imenovano varstvo okolja, ki se v resnici sploh ne izvaja tako, kot bi bilo treba, povzroča veliko gospodarsko škodo, predvsem v industriji in kmetijstvu. To pa sta za nas temeljni gospodarski dejavnosti. Evrokrate v Bruslju, ki težijo z varstvom okolja v stilu Grete Thunberg, pa nekam poslati....
Igor Ferluga
Najbolj absurdno pri okoljevarstvenih presojah in dovoljenjih je to, da je prav pri projektu, kjer bi bilo v vsej zgodovini samostojne drzave najbolj samoumevno, da to nujno potrebno, večkrat z uradnih instanc, od ministrstev, prek ARSO, do sodišč "ugotovljeno", da projekt lahko teče brez okoljevarstvenega dovoljenja. Projekt, ki ogroza z milijoni litrov fekalnih odplak največji naravni bazen prvovrstne pitne vode v drzavi. Ker gazda Jankovič tako hoče.
Joj, smo mi mizerna nacija.
P.s. Sicer pa tema članka ni ravno okoljevarstvena. Prej obratno, kako se izogniti okoljevarstvenih presoj ali jih vsaj pospesiti.
Skoda se mo zdi, da investitorji v Sloveniji tako pogosto ciljajo na prvovrstna kmetijska zemljisca. Ali na naravne in kulturne lepote in dediscino. Pa toliko je v drzavi zemljisc, ki se predhodno degradirana in pogosto zapuščena. Propadla industrija ipd. Zakaj tam ne gradijo in prenavljajo?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.