Predsednik Pahor kot glas vpijočega v puščavi slovenske levice

Borut Pahor. Predsednik, ki se je v obeh svojih mandatih do sedaj najbolj približal temu, kar naj bi Predsednik Republike Slovenije bil: predsednik vseh Slovencev, združevalna oseba, neposredno izvoljena izmed celotnega naroda. Predsednik, ki so ga v svetopisemski maniri zidarji slovenske levice zavrgli, ko jim ta ni več ustrezal in je nato namesto še enega propadlega politika postal vogelni kamen sprave in pomiritve v slovenskem političnem prostoru. To se je znova pokazalo ob zgodovinsko–prelomnih dogodkih v Trstu.



Borut Pahor je vedno bil nekaj posebnega na slovenski levici. Kleni Primorec, ki je otroštvo in mlada leta preživel v ''rdeči'' oazi Nove Gorice ter Šempetra pri Gorici, ki sta nekakšno nasprotje celotni Vipavski dolini, ki še dandanes velja za narodno in versko-katoliško duhovno središče primorskih Slovencev.

Kljub izrecno levemu vrednotnemu družinskemu ozadju ter vključitvi v partijo v rani mladosti, je Pahor že v osemdesetih in devetdesetih pokazal, da v resnici po srcu nikoli ni bil komunist. Njegova zgodnja politična leta vključujejo jasne demokratične in pluralne napore v devetdesetih ter odmevno pobudo, ko je kot Predsednik Državnega zbora leta 2000 zagovarjal javno komemoracijo ob smrti očeta slovenske države, Jožeta Pučnika, ki ji številni trdorokci slovenske levice (že) takrat niso bili naklonjeni.

Kljub izrecno levemu vrednotnemu družinskemu ozadju ter vključitvi v partijo v rani mladosti, je Pahor že v osemdesetih in devetdesetih pokazal, da v resnici po srcu nikoli ni bil komunist.

Po zmagi leta 2008 kot prvi anti-Janša, a hkrati ne kot povsem novi obraz, je z naivnostjo sprejel igro slovenske tranzicijske levice, ki mu je nato uničila vlado in ga osmešila (prejel je oznako 'Barbika'). A Pahor je trmasto vztrajal, se vrnil v prvo ligo slovenske politike, postal prvi slovenski politik, ki je zasedal vse najpomembnejše politične pozicije v državi (Predsednik državnega zbora, Predsednik vlade RS in Predsednik države), in v zadnjih osmih letih naredil vrsto zgodovinskih prebojev na področju sprave med Slovenci ter s sosednjimi državami.

Pahor je postal vse to, česar številni na levici niso bili in še vedno niso zmožni. Pahor zavestno dela poteze, ki jih kot politika nista bila zmožna narediti niti Spomenka Hribar niti še en ustanovni oče države, France Bučar. Nedvomno sta omenjena predhodnika bila velika politika, Bučar si nedvomno zasluži naziv državnika. Imela sta vest, a zdi se, da ima Borut Pahor poleg vesti še nekaj: pogum, da svoji vesti in temu kar instinktivno čuti, da je prav, tudi sledi. Ne glede na ceno. France Bučar je resda napisal knjižno delo "Prehod čez rdeče morje", a političnega poguma soočiti se z lastnimi dvomi in pritiski soborcev ni imel. O Spomenkinem 'ustavljanju desnice', pa ni vredno izgubljati besed …

Pahor izdajalec. Česa? Komunizma in revolucije?

V teh dneh smo lahko videli plejado levih političnih in mnenjskih voditeljev, ki so v stilu Pavlovega refleksa objestno in agresivno napadli predsednika države kot izdajalca. Ta ista oseba je bila odlična za vodenje prve anti-Janša vlade, sedaj pa bi ga številni najraje utopili v žlici vode. Takoj za Janezom Janšo seveda; se razume, da ima trenutni predsednik vlade tukaj prednost.

Pahorjev ne samo politični temveč tudi osebni dosežek je v tem, da je začel združevati potencial v narodu, prisluhnil velikemu delu narodnega telesa, ki je bil do sedaj zapostavljen ter začel s popravo vojnih in povojnih krivic s politiko, ''Vsaka žrtev si zasluži dostojen grob''. Zato je žalostno, da so njegove poteze, ki so izraz temeljne drže človečnosti in pravičnosti, ki bi ju moral imeti vsak politik, naletele na tako velik in agresiven odpor.

Pahor ni postal veren katolik. Čeprav zelo ceni DEMOS, ne uporablja striktnega političnega izrazoslovja slovenske pomladi. Navsezadnje še vedno hodi na komemoracijo tragedije v Dražgoše, tako da svoje izvorno bolj leve volilne baze ni dokončno zapustil. To Pahor ni. Lahko pa rečemo, da je človek z veliko začetnico.

Tisti, ki Pahorja napadajo, posredno priznavajo, da po prepričanju nikoli niso bili socialdemokrati, ampak so v srcu še vedno zvesti Revoluciji.

Borut Pahor se je preprosto nehal pretvarjati pred slovensko Tovarišijo in Strici ter postal to, kar je po prepričanju vedno bil: moderen socialdemokrat, idejno mnogo bližje Jožetu Pučniku kot bi marsikdo želel priznati. Tisti, ki ga napadajo, posredno priznavajo, da po prepričanju nikoli niso bili socialdemokrati, ampak so v srcu še vedno zvesti Revoluciji. Med njimi so številni Pahorjevi strankarski sopotniki, ki so se nekoč pragmatično sončili v Pahorjevem zavetrju, sedaj pa škripajo z zobmi.

V zadnjih tednih se je zopet pokazalo, da je slovenska leva sredina na žalost še vedno ujetnik mitov polpreteklega režima, ki hromijo njen demokratični potencial ter na drugi strani ohranjajo interese nekega privilegiranega gospodarsko-političnega razreda iz polpreteklih časov. Vsakršno Pahorjevo ''soliranje'' je zato za rdečo buržoazijo preveč.

Proti Pahorju se ne dvigujejo le kripto-komunistični trdorokci; napadajo ga številni bolj oportunitetno levo usmerjeni somišljeniki, ki ne premorejo poguma izstopiti iz slovenskega ideološkega balončka. Od levih političnih ljubljencev, slovenskih estradnikov, do novinarjev RTV Slo in progresivnih mnenjskih voditeljev, vsi se bojijo za svojo materialno dobrobit in podstat. Zato igrajo igro, ki so jim jo vsilili voditelji avantgarde. O imenih tukaj ne bi, a vsem je skupno to, da po navodilu tatov slovenskega para-gospodarstva ter Globoke države, vpijejo ''Primite tatu!''

Kako do novih Pahorjev

Kaj je torej v tem trenutku storiti demokratično čutečemu pomladniku? Ali naj obupuje in že vnaprej trepeta pred neizbežnim tj. koncem mandata prvega vseslovenskega predsednika Boruta Pahorja? Seveda ne. Marsikomu je v zadnjega pol leta, ob surovih izpadih trdega orto-levega dela slovenskega političnega telesa in nemajhnega števila sodržavljanov mogoče zaledenela kri v žilah. Številnim ljudem so ob izbruhih sovraštva klecnila kolena. A to je ključna napaka: post-komunistična levica namreč tako besni, ker se boji, da bi utegnila izgubiti boj za politično sredino, do katere se čuti upravičena.

Slovenski demokratični tabor se lahko okrepi le preko strogega pluralizma. V tem bo ponudil jasno alternativo zadušljivemu enoumju trdega levega bloka. Kjer levi blok vpije ''Izdajalec!'', odgovorimo z ''Dobrodošel med nami!'', kjer levi blok vpije ''Zgodovina je naša!'', nastopimo z ''Iščimo Resnico v vsej njeni celoti skupaj!'', kjer aktivisti vpijejo ''Uničimo kapitalizem!'', podajmo poziv ''Vse inovativne ideje so dobrodošle!'', kjer prenapeteži vpijejo ''Vsi proti!'', se odzovimo z ''Kdor ni proti nam, je z nami!''. Takšen nastop seveda takoj ne bi vzel vetra iz jader trde levice. Bi pa krepko premešal razmerja, pomagal ustaviti pohod oportunistov na politično sredino ter omogočil, da se preseje zrnje od plev ter v slovenski politiki najdemo nove sogovornike.

Vse to seveda ne pomeni niti, da bomo v Sloveniji dobili t.i. ''žlahtno konservativno stranko'' niti, da bomo v politiki naenkrat dobili cel kup tipično katoliško-konservativno čutečih somišljenikov, ki nam bodo v vsem enaki. Pomeni pa, da bomo lahko izgradili širši demokratični lok, ki je potreben, da Slovenija zadiha s polnimi pljuči. In navsezadnje, bomo morda ugotovili, da smo si z novimi sogovorniki bistveno bolj podobni, kot smo si mislili.

Prepričan sem, da imamo še številne Borute Pahorje v naši sredi, le možnosti nimajo biti slišani. Jim jo bomo dali?