[Prejeli smo] Duhovni pogled na posledice asistiranega samomora

O moralno-etičnih vidikih asistiranega samomora je bilo že veliko izrečenega, zato tu ne bi ponavljal dobro argumentiranih razlogov proti, dodal pa bi zelo pomemben duhovni vidik posledic samovoljnega končanja življenja.

Ta pogled bi lahko nagovoril človeka, ki verjame, da življenje duše ni vezano zgolj na dolžino življenja fizičnega telesa, ampak traja večno. Na kakovost življenja v večnosti usodno vpliva način našega tuzemskega življenja. Vse naše dobre in slabe odločitve ter posledično dobra in slaba dejanja prikličejo v naša življenja primerne posledice. Teh pa medsebojno večinoma ne znamo povezati in tako brez moči opazujemo, kako nas bremena bolezni in notranjih stisk lahko vedno bolj težijo.

Vendar ni treba, da je tako. Lahko izberemo svetlo pot. Pomoč nam je dana v jasnih navodilih skrivnosti življenja, razkrita v Božji besedi, desetih zapovedih in dodatnih dveh zapovedih ljubezni. Ignoriranje in kršenje teh za dušo predstavlja strahotno breme, s katerim se mora nujno soočiti v prihodnosti, če ne naredi potrebnega koraka.

Človeku, ki se nagiba k samomoru, sporočam ...

Kar bi rad spregovoril človeku, ki se nagiba k samomoru, je to, da gre razumeti njegov brezup zaradi dolgotrajne notranje stiske in telesnih bolečin vsled težke bolezni. Je pa zmotno verjeti, da se da to razrešiti s samomorom. Telesna bolečina s smrtjo res preneha, vprašanje pa je, ali je človek, čigar bistvo je duša sama, pripravljen na srečanje s svojim Stvarnikom.

K potrebnemu samooblikovanju mu je podarjena neodtujljiva svobodna volja, da razpolaga s svojim življenjem tako, kot ve, zna in želi. Premalo pa se zaveda, da so lahko bolečine, ki jih prestaja duša zaradi neurejenega življenja, onstran mnogo hujše, kot ji jih je v času življenja povzročalo telo.

Nikjer v Božjih delih ni zapisano, da je samomor dovoljen izhod v sili. Življenje nam je bilo podarjeno z ljubeznijo in prav je, da se v ljubezni vrnemo nazaj k Njemu, ki nas je poslal na ta svet, da se izpopolnimo in duhovno obogatimo za večno življenje.

Izguba ljubezni do samega sebe

Samomor ni dejanje ljubezni. Samomor pomeni izgubiti ljubezen celo do samega sebe. Če je tako, kje potem na drugi strani najti to izgubljeno ljubezen? Tu velja rek »kakor drevo pade, tako obleži«. Ali je lahko srečen ta, ki ni ljubljen in ne ljubi? Kjer ni ljubezni, je tema.

Človek bi moral v svojem zrelem zavedanju dosledno preiskati vse svoje življenje in prepoznati vse prestopke in grehe, ki jih je storil. Iskreno bi se moral pokesati in tudi odpustiti ljudem vse, s čimerkoli so ga prizadeli, ter končno prositi Odrešenika, da mu vse grehe odpusti in mu pomaga nositi križ trpljenja do konca, do snidenja z Njim, ko končno preminejo vse bolečine in žalosti, nadomesti pa jih radostno bivanje s svojim Stvarnikom, Odrešenikom.

Nespravljen človek si z zaključnim dejanjem samomora, ki ga je nemogoče vnaprej obžalovati in se zanj kesati, izbere težko pot v večnost, vredno obžalovanja.

Zato se mi zdi pomembno, da človeka ne zaslepimo z lažnim upanjem v gotovo rešitev njegove stiske z asistiranim končanjem življenja. Resnično pomembno je, da ga ljubimo, mu pomagamo, stojimo ob strani, molimo zanj in mu odstiramo pogled v večno življenje.

Miha Kranjec