[Prejeli smo] Zakaj je TIGR nenadomestljiv zgled še danes, oziroma je vedno bolj pomemben prav danes

Te dni mineva 20 let od prve državne proslave v čast in spomin TIGR-a, ki je bila 27. aprila 2005 v času prve Janševe vlade. Takrat sem, ker je dogodek prenašala RTV SLO, prvič slišal za TIGR in njegov pomen. Njegov govor še danes drži, dodati mu je treba le dogodke, ki so sledili.  Zato pojdimo po vrsti:  

• TIGR je primer pluralnosti v odporu in če bi TIGR vodil odpor in boj, bi ne bilo slovenskega razkola!
• TIGR se ni umazal s krvjo svojih rojakov, življenje lastnih ljudi mu je bilo sveto. Ob načrtovanem atentatu na Mussolinija v Kobaridu se  je zaradi zaščite otrok odpovedal načrtu (kar je popisano v knjigi Krik mačehe, Boruta Rutarja). 
• TIGR poštene in resnicoljubne ljudi združuje, TIGR jih ne razdvaja. Pred leti je bila huda polemika zardi napisa na Sabotinu – (Naš TIGR – namesto naš TITO) in mnogi Primorci so se opredelili za TIGR!
• Režimsko društvo – Tigr Primorske, ne opravlja naloge veličini  in velikosti TIGRA primerno, saj ga skuša skrčiti na lokalni nivo – občinski okvir, čeprav je TIGR nacionalno pomemben, kajti kot prvi upornik fašizmu je TIGR evropski fenomen in edinstven pojav upora malega naroda v Evropi. 
• Resnico o izdajstvu TIGRA s strani boljševiškega vojvode – šefa komunistov v Ribnici, Filipa Gašperja Tekavca, je pred več kot desetletjem razkril njegov sin Bruno Tekavec, v Pričevalcih pri Jožetu Možini: takrat je povedal: »Ovadba Tigrovcev je bila spisana na naši mizi v kuhinji, v 2 izvodih – v slovenskem in italijanskem jeziku – in oče jo je z motorja ob polnoči odvrgel pred policijsko postajo Ribnica«. To je kasneje takrat sicer dveletnemu Brunotu pripovedovala njegova mati.
• Današnji »zgodovinarji« Svobode pa za potrebe svojega nepismenega šefa – predsednika vlade Roberta Goloba, skušajo izdajstvo pripisati »kolaboraciji«? Neverjetno: Cankar bi se zgrozil in kamen bi se zjokal ob tem konstruktu! Zanikanje, izmišljotine in pripisovanje zločinov nekomu tretjemu, največkrat pa nasprotniku, je vsem znana praksa komunizma. 
• Na drugem kraju, na Cerju na Krasu, se dogaja onečaščenje spomina – spomenik imenovan »Braniteljem slovenske zemlje«, so onečastili z nazivom »Spomenik miru«. In spomenik žal ne služi namenu, zaradi katerega je bil postavljen. Nič bolje pa ni z odnosom do soške fronte, v kateri je poveljeval znameniti avstrijski general in feldmaršal Svetozar Borojević - Bojna, za katerega vsekakor danes smemo reči: če ne bi bilo soške fronte, bi danes potekala meja Slovenije z Italijo na reki Savi in ne na reki Soči. In znamenita slovenska kokoš bi bila v zemljepisnem pogledu oskubljena in seveda manjša kot je danes.
• Zavedajoč se tega so spomin na Svetozarja Borojevića postavili domačini, Kraševci sami – kamnit Borojevićev prestol, ki pa osamljen stoji slab kilometer nižje stran, na jugovzhodnem Cerju – in skrit sameva v gozdu.
• Ob tem pa na žalost še danes SLO levica vsako leto Slovencem vsiljuje nov praznik priključitve – ne vrnitve Primorske, matični domovini. Zakon o tem so sprejeli lani na silo s preglasovanjem v DZ, po skrajšanem postopku. Težko je najti ustrezen komentar na tako ravnanje. Ivan Cankar bi verjetno rekel: »Hlapci, za hlapce rojeni za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje – ker je hrbet upognjen, biča vajen in željan«. 
• Ne moremo pa tudi mimo splošne ugotovitve, da je državniški odnos do lastne zgodovine na čelu s sedanjim predsednikom vlade Robertom Golobom katastrofalno upadel ali pa ga sploh ni, predvsem pa se je zreduciral na folkloro, zapravljanje denarja in kulinariko.
• Tukaj leti tudi velika opomba in pripomba na letošnjo EPK – Gorizia Nova gorica EPK – evropska prestolnica kulture. Gre za velik projekt, ki bi moral zajeti veliko vsebine in izkazati širino in odprtost, vendar se namesto tega dogaja ravno nasprotno.
• A seznam ignorance vladajočih do narodovega spomina se s tem ne konča. V okviru EPK – evropske prestolnice kulture smo kot društvo predlagali skupno slovensko italijansko izdajo knjige o znamenitem duhovniku, narodnem buditelju in politiku Virgilu Ščeku, katere odličen prevod že imamo pod naslovom »Ho amato a mia agente«. Kot nalašč za EPK.
• Naslednje, na kar želim opozoriti, je popolno nezanimanje novinarjev in širše javnosti tudi za druge pomembne osebnosti in dogodke naše zgodovine. Letos namreč mineva 175 let od rojstva in 105 let od smrti znamenitega slovenskega škofa mednarodnih razsežnosti – dr. Antona Mahniča, doma iz župnije Štanjel in škofa na otoku Krk.
• Pri tem ni nepomembno poudariti, da je bil škof dr. Anton Mahnič zvest in vesten dedič Leona trinajstega, predhodnika sedanjega papeža in vsebine okrožnice nove stvari – Rerum novarum.
• Na državni proslavi pa smo žal iz ust predsednika vlade Roberta Goloba slišali njegovo novo interpretacijo in nov »dosežek resnice in demokracije«: vsega je kriv desni populizem in kolaboracija. Kolaboracija, namesto priznanja lastnega izdajstva, tako postaja nepogrešljiv refren obupno izpraznjene sedanje slovenske oblasti.
• Zgodbo o izdajstvu na Mali gori je pred desetletjem izpričal Bruno Tekavec, sin komunističnega vojvode, ki je potem za nagrado svojega izdajstva postal komandant ribniške čete, Tigrovci pa so se razšli, ker niso hoteli priseči Stalinu. Zato opozarjam na knjigo primorskega publicista Milana Gregoriča Tigr se vrača iz pregnanstva, ki je konkreten opomnik o tem, kako je potekalo izobčenje TIGR-a iz narodovega spomina. Zato je potrebno storiti korake v nasprotno smer.

13. maj državni praznik in pohod po tigrovi poti                                                

• Zato v prvi vrsti ne pozabimo na državni praznik 13. maj, dela prost dan – predlog zakona je že 2 leti v Državnem zboru. Praznik pa je pravzaprav izpolnitev dolga prvega sklica parlamenta iz leta 1990. Zato ponovno predlagamo 13. maj za državni praznik namesto 2. maja, ki ga v EU nima nihče; imajo ga samo nekatere države – ostanki nekdanje Jugoslavije!
• Nadalje, predlagamo Tigrovski pohod pod naslovom »po Tigrovih poteh« – tradicionalno planinsko pešpot iz vasi Struge in Dobrepolja prek Sv. Ane do spomenika in kapelice na Mali gori nad Ribnico in v obratni smeri iz Ribnice v Dobrepolje. TIGR-ov spomin naj postane tradicija, kajti če obstoja pohod po Medvedovi poti, bi lahko imeli planinski pohod ali celo kolesarski izlet po Tigrovi poti. Upam, da to slišita Ribniški in Dobrepoljski župan. Celoten kompleks, na katerem danes tukaj stojimo, pa naj se odkupi in postane državna last, TIGR ne more biti občinski, TIGR je vseslovenski in celo evropski. In seveda naj se dokončno razišče izdajstvo, zaradi katerega je bila napadena Tigrovska trojka.

Resnici o izdajstvu bo treba priti do dna!

Verjamem, da je v fašističnih arhivih v Rimu vse dokumentirano in popisano. Zato je resnično nujno demantirati najnovejšo uradno laž o kolaboraciji pri izdajstvu tigrove trojke s strani nekega vaškega Krjavlja in, kot rečeno po novem, celo kolaboracije. Ta točka je zelo važna, kajti če vojaški poveljnik TIGRA Danilo Zelen ne bi padel, bi bila zgodovina upora in poteka 2. sv. vojne na Slovenskem bistveno drugačna, predvsem pa bistveno manj krvava in mnogo bolj uspešna.

Zato je v iskanju resnice nujno dobiti vpogled tudi v drugo stran – v policijske italijanske arhive. Pričevanje je torej treba nadgraditi z dokumentarno preiskavo o usodnem 13. maju 1941. Gre za dogodek, ki je spremenil zgodovino in je v Rimskih arhivih gotovo arhiviran.

S tem zaključujem svoj letošnji prispevek k proslavi in spominu na Tigrovsko trojko, katere pomen bi novodobni »ponosni nasledniki komunizma« hoteli izničiti. 

Naj pa vendarle zaključim v stilu kulture in ponovim – delajmo, molimo in zahtevajmo – kot je zapisal France Prešeren in je zapisano tudi v novi Majniški deklaraciji, ki bo javno objavljena 30. maja 2025 in bo dana v ljudsko podpisovanje, podobno kot se je to zgodilo 30. maja 1917, v obliki deklaracijskega gibanja.     

Da rojak prost bo vsak, ne vrag  le sosed bo mejak,

in

De oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last!

Ljubljana 30. veliki traven 2025

Ljubljana, 13. 5. 2025, Vili Kovačič, državljan K., predsednik društva Slovenski Tigr 13. maj.  

Pripis:

Zahvaljujem se g. Janezu Janši, da je bil govornik tudi tokrat, tako kot pred 20. leti. Njegovemu podmladku v stranki pa prepuščam, da nadaljuje delo, ki smo ga s težavo brez vsake pomoči in priznanja statusa javnega interesa do zdaj opravljali v dveh društvih. Nadalje se zahvaljujem za nastope zvestim pevcem iz Ambrusa, Cirilu Papežu, Cirilu Globočniku in g. župniku oziroma duhovnikom, tako današnjemu odličnemu pridigarju gospodu Antonu Berčanu kot vsem dosedanjim, ki so vodili sv. maše doslej, hvala pa tudi lastnikom parcel iz Ljubljane, na katerih zdaj stojimo. Poskus, da se sv. maša na Mali gori ukine, ni uspel. To bi bil greh nad Tigrovci, kajti vsi – razen enega, izpričanega komunista Pinka Tomažiča, so bili verni katoličani! 

In za zaključek še beseda o kolaboraciji, ki jo je sinoči na državni proslavi brezskrbno in obupno lahkotno uporabil predsednik vlade dr. Robert Golob.

Res je, v Sloveniji obstoja kolaboracija – vendar ne v zvezi s Tigrom. Gre za  kolaboracijo balkanskih mafijskih poslov predsednika vlade Roberta Goloba (Gen-i) – z Zoranom Jankovićem in le tega z Aleksandrom Vučićem ter srbsko - rusko energetsko mafijo, ki danes hoče obvladati Slovenijo celo s pomočjo Putina in celo zavojevati celotno Evropo! To ni samo kolaboracija, ampak sovražnost in izdajstvo svetovnih razsežnosti. Žal fašizem danes prihaja in je že tu, ne kot populizem z desne strani, ampak z vladne strani – iz vladne palače na Gregorčičevi v Ljubljani. 

Sicer pa je treba dodati, da je bila letošnja spominska slovesnost – proslava skupaj s sveto mašo zelo dobro obiskana – udeležilo se je je približno 300 ljudi, od tega tudi pri sv. maši približno 200. Ribniški župnik, dekan gospod Anton Berčan, pa je imel zelo zanimivo in navdihujočo pridigo. Tudi to dokazuje, da se TIGR počasi vrača iz pregnanstva.