Prepričanost in prepričevanje – posebej v izrednih razmerah

Ljudje se praviloma ne odločajo svobodno, avtonomno in na temelju najboljšega argumenta. Predvsem ne v kriznih/izrednih razmerah, kot smo jim priča v teh časih.

To velja tudi za tiste, ki se zatekajo k nerazumnim pretiravanjem: bodisi tako, da se vedejo, kot da ne bi obstajala nikakršna prežeča nevarnost in se ob tem obnašajo celo porogljivo, provokativno in nagajivo bodisi tako, da se na prežečo nevarnost odzivajo s pretiranim strahom, tudi paniko, prežanjem na početja drugih ljudi, nerazumnimi ravnanji (z masko se sami sprehajajo po gozdu, ipd.), poseganjem v njihovo zasebnost (druge ljudi fotografirajo ali snemajo), ovajanjem, povzročanjem škode ipd. In se zgodi, da človek postane človeku nadzornik, volk, ovaduh, nemara kar sovražnik …

Na plano z vso silo plane puritanstvo, okrepi se razmišljanje v smislu »mi in oni«, »naši in vaši«, »moje in tvoje«… Vse tisto, kar je značilno za družbeno antipolitiko, se pokaže in izrazi v še večji meri, kot to velja sicer. Namesto vljudne, konstruktivne in prizanesljive razprave, dobrosrčnega »pogovarjanja«, se okrepi jeza, sovražna nastrojenost, čustva se razvnemajo in jezikovno nasilje lahko hitro preraste v fizično obračunavanje. Upati gre, da se to ne bo zgodilo. In treba se je truditi, da do tega ne pride.

Nekje, ne spomnim se točno, kje in kdaj, sem že pisal o tem. Po številnih raziskavah, opazovanjih in eksperimentih so se psihologi prepričali (o tem pa je na voljo veliko literature), da je zaradi lastnosti delovanja človeških možganov mogoče ljudi hitro zapeljati, jih malo preslepiti, naplahtati, predvsem pa jih je mogoče narediti za nemisleče, pomanjkljivo obveščene, zaletave in nepremišljene osebe. Potem jih je mogoče –in lažje- dolgoročno imeti za nevedneže, nespametne ljudi, ki niso zmožni pristnega mišljenja, analitične refleksije in premišljenih ravnanj.

Na razmišljanje ljudi je mogoče vplivati hitro in enostavno, če so za to izpolnjeni določeni pogoji. Ljudje so skoraj nebogljeni pred psihologijo množice, v kateri se tako ali drugače, posredno ali neposredno, znajdejo – in jih zapelje in nekam popelje »čredni nagon.« Zlahka verjamejo osupljivim neumnostim in manipulacijam.

Prepogosto tudi zato, ker verjamejo, da večina drugih ljudi verjame nekomu ali nečemu. Ob začetku pandemije je prof. Žižek lepo pojasnil "nakupovalno mrzlico": tudi ljudje, ki jih ne zadane nakupovalna panika, verjamejo, da je ta zadela večino drugih ljudi, zato se tudi sami odpravijo po enormnih nakupih in kopičijo zaloge…

Neumnost in nepremišljenost ljudi se lahko stopnjuje do točke, ko se krčevito oklepajo tudi največjih, najbolj surovih, najbolj neverjetnih in prozorno očitnih laži (ki zanje pomenijo resničnost). To točko lahko celo presežejo in povsem izgubijo zmožnost, da bi sploh lahko zaznavali probleme, laži, manipulacije in pretiravanja, ali pa vsaj nepopolne informacije in popačene kontekste, kot take (prim. Cialdini Robert B.: Vplivanje, UMco, 2015).

Za vsak premik pri svojih navadah, ki bi jih radi spremenili, se moramo ljudje krčevito, odločno in vztrajno boriti. Še težja se zdi naloga s prepričanji, z njihovo granitno neprebojnostjo.

Stara navada železna srajca

Že z vzpostavljenimi navadami se ljudje zelo težko spoprimemo (prim. Duhigg Charles: Moč navade, UMco, 2015). Če nam jih že uspe vsaj deloma zamenjati z drugimi, novimi navadami, pa nam jih skoraj ne uspe za vselej spremeniti ali celo povsem pregnati iz našega bitja. Za vsak premik pri svojih navadah, ki bi jih radi spremenili, se moramo ljudje krčevito, odločno in vztrajno boriti. Še težja se zdi naloga s prepričanji, z njihovo granitno neprebojnostjo. Dlje kot obstajajo, bolj kot so zakoreninjena, bolj so nedotakljiva.

Zato za nadomeščanje navad in spreminjanje prepričanj ne zadošča, če se človeku predstavijo nova dejstva, ta utemeljijo s prepričljivimi dokazi, razkrijejo polresnice, laži ipd. Prav nasprotno, prepogosto se potem človek še bolj oprime svojih prepričanj. Počuti se namreč ogroženega, doživlja stres, zato v obrambni drži išče beg in kritje tam, kjer – zmotno in v nasprotju s pristnimi lastnimi interesi – misli, da ju lahko najde hitro in enostavno: v zmoti, v napačnem prepričanju, celo v laži, v tem smislu pa v samoprevari.

Človeku tisto, kar mu je po občutenju znano in domače, blizu in razumljivo, kjer se počuti varno udomačenega, vzbuja ugodje, nemara radost, hrani t.im. »hormon sreče« – viša raven dopamina. Pa četudi vse to temelji na nevednosti, nepremišljenosti in celo lažeh (prim. Le Bon Gustave: Psihologija množic, UMco, 2016).

Zanimivo je, da glede tega ni večje razlike med manj in bolj poučenimi ljudmi (izogibam se izraza »izobraženimi«, ker vednost, formalna izobrazba in izobraženost niso sopomenke). Slednji se prav zaradi izogibanja nelagodju, morebitnemu občutku sramu, stresu ob povečanem miselnem naporu in težavnosti priznavanja napak močno oklepajo svojih zmot.

Neomajnost zmot

Kot predstavnik pravniškega in učiteljskega poklica lahko povem, da je enako težko in skoraj do konca in v celoti nemogoče prepričati uradnice/uradnike in sodnice/sodnike, da se zelo motijo, kadar se zelo motijo (prim. Graeber David: Utopija pravil, Beletrina, 2017). Ali pa, da popolnoma napačno razlagajo pravo in da ga povsem narobe uporabljajo pri odločanju. Bolj se motijo pri tem, večje napake storijo, bolj nemogoče jih je prepričati in bolj neomajna je njihova zmožnost, da bi jih priznali. Človek si postavi vprašanje, kje velika zmota in zgrešena prepričanja enostavno pomenijo pomanjkanje pameti in intelekta (prim. Bauman Zygmund: Postmoderna etika, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016)? Iskanje odgovora na to vprašanje se zdi kot brezkončno potovanje.

A vseeno se je treba še naprej za to truditi; prepričevati in se truditi priti do odličnih razlogov za prepričanje. Pri politikih, uradnikih, pri pravnikih in pri ljudeh na splošno. Ob tem pa vztrajati pri poudarku: če in ko je nekaj treba spremeniti, se morajo za spremembe truditi tisti, ki se tega zavedajo, na način, ki jim je na voljo. Butanje z glavo v zid ob prepričevanju prepričanih in zadovoljitev z olajšanjem, da so enako prepričani že prepričano v enako, je nesmiselno, neproduktivno početje, ko in če gre samo še za to. Nekakšna skrajnost nesvobode.

Daniel Gilbert v knjigi Spotikanja o sreči (Lisac & Lisac, 2013), zlahka berljivi, ob siceršnji strokovni prepričljivosti in inteligentnemu jeziku, odlično opiše in pojasni miselni proces ljudi: prepričevanih, prepričanih, glede prepričanj in zaradi prepričanj.

V čas, ki sledi pandemiji in izrednemu stanju, bodo ljudje vstopili s svojimi prepričanji. Ta prepričanja bodo zelo pomembna.