Pretres na trgu sužnjev: za najlepši primerek 222 milijonov evrov!

Trg sužnjev še nikoli v zgodovini ni tako cvetel kot danes. Blago se prodaja za med, za najlepše primerke se tepe svetovna bogataška elita. Dosegajo astronomske vsote; petdeset milijonov evrov po glavi praktično ni več omembe vredno. Kdor da kaj nase, je pripravljen odšteti sto milijonov ali več. Najdražji se je pravkar prodal za 222 milijonov evrov.

Ne gre več za performans, ampak za prestiž – to so tisti, ki si lahko privoščijo najboljše na svetu.

Kljub vsesplošnemu zgražanju nad denarjem, ki se ta čas plačuje za najboljše (ali pa niti ne!) nogometaše na planetu, bi vzporednici s suženjskimi časi vendarle marsikdo oporekal. Navsezadnje vsaj na Zahodu živimo v svobodi in demokraciji, suženjstvo – lastništvo enega človeka nad drugim – pa smo odpravili že zdavnaj.

Če že, o novodobnem suženjstvu govorimo v kontekstu ljudi z dna socialne lestvice; denimo bosanskih delavcev v »lastništvu« slovenskih podjetij, ki v nemogočih razmerah za drobiž garajo po evropskih gradbiščih.

Ibrahim in Neymar

A kaj ima Neymar, velezvezdnik svetovnega nogometa, težak 222 milijonov evrov, skupnega z nekim Ibrahimom, gastarbeiterjem iz Velike Kladuše s 30 evri v žepu?

Pravzaprav res zelo malo. Navsezadnje mu je na razpolago vse; slava, bogastvo, prestiž, najdražji avtomobili, privatna letala, bohotne vile z bazeni, kuharji, vrtnarji, čistilkami, maserkami in kar še gre zraven. Ter seveda najbolj vroče ženske na svetu. Predvsem pa gore denarja – več, kot ga lahko v času svojega življenja porabi največji zapravljivec tega časa.

Neymar ima vse – razen svobode. Svobode, da kadarkoli mirno spije kavo v prijetnem barčku na ulici, se sprehodi po parku, usede na klopco, prebere knjigo ali časopis, krmi golobe. Svobode, da ima dekle, ki si želi biti z njim, ne z njegovo javno podobo, da ima prijatelje, ker si z njim želijo zgolj spiti pivo.

Največje suženjstvo je tisto, zaradi katerega nekdo zapusti najboljši klub, najboljšo ekipo in najboljšega igralca na svetu zgolj, ker bi to rad postal sam. Ne z goli, podajami in zmagami, ampak skozi rekordno odškodnino, ki jo je zanj nekdo pripravljen plačati.

Vse in še svet ...

Ampak verjetno se nekdo z desetinami milijonov na računu z vsemi temi zadevami sploh ne obremenjuje. A to še ne pomeni, da je osvobojen okov. Največje suženjstvo namreč prihaja od znotraj. Suženjstvo, zaradi katerega nekdo zapusti najboljši klub, najboljšo ekipo in najboljšega igralca na svetu zgolj, ker bi to rad postal sam. Ne na igrišču, z goli, podajami, zmagami, ampak skozi rekordno, nesramno visoko odškodnino, ki jo je zanj nekdo pripravljen plačati.

In pri tem so nesramno bogati arabski lastniki Paris Saint-Germaina igrali, (kako znano in preverjeno!) na največje človeške šibkosti: nečimrnost, pohlep, zavist, požrešnost … v krščanstvu imajo pomenljivo nadpomenko: »smrtni grehi«.

Za 222 milijonov so kupili človeka in ga spremenili v tržno znamko. Od zdaj naprej igra po njihovih notah, se oblači, obnaša, govori in počne, kot mu bodo zapovedali.

Prodaja za prgišče evrov

A ta človek je imel vsaj izbiro (čeprav morda le navidezno). Sodobni športni posel gre pri trgovini z ljudmi tako daleč, da mnogi sploh nimajo besede pri tem kdaj in kam bodo prodani.

V NBA košarki vsi, razen peščice največjih zvezdnikov s klavzulo »osebne privolitve«, spijo s spakiranimi kovčki, saj jih klubski lastniki lahko čez noč prodajo tisoče kilometrov stran, v dobesednem pomenu besede.

Ali pa naši nogometaši; mar res mislite, da si prostovoljno izbirajo klube v Moldaviji, Azerbajdžanu, na Kitajskem ali v azijskem delu Rusije, kamor jih za par sto tisočakov prodajajo domači mešetarji?

Šport, nekoč plemenito, zdravo telesno udejstvovanje, je že pred časom postal suženj posla in denarja. In tega zadnja leta, vsaj v Evropi, vse bolj prevzemajo bogati šejki, ruski tajkuni in kitajski industrialci. Astronomske vložke si povrnejo z ožemanjem športnih navdušencev po vsem svetu. Tako tudi ljubitelji športa, zaslepljeni od draži glamurja in prestižnih bitk, postajamo del te globalne sužnjelastniške igre.

Nekaj tistega prvinskega športnega duha pa ostaja zgolj še v vaških ligah. Morda je čas, da sledimo zgledu Prekmurcev in se vrnemo na travnate tribune naših rodnih vasi.