Pretresljiva izpoved Italijanke Sofije ali kako so Slovenci prišli do otroških možganov z virusom Zika
Pred časom je Slovence navdušil velik uspeh naših znanstvenikov, ki so prvi dokazali povezavo med virusom Zika in mikrocefalijo.
A za velikim znanstvenim odkritjem se skriva pretresljiva osebna zgodba mlade Italijanke Sofije, ki je v 32. tednu v Ljubljano prišla na umetno prekinitev nosečnosti, kakršna je v njeni državi zakonsko prepovedana.
»Moral bi se roditi na praznik Brezmadežne v Veroni. A ni imel časa, virus Zika je bil hitrejši,« pripoveduje 26-letna Sofia za časopis La Repubblica. Je ena izmed žrtev trenutno najbolj znanega virusa, ki pretresa že skoraj ves svet, predvsem pa Južno Ameriko.
Sofia se je leta 2012 preselila v brazilsko mesto Natal, kjer je študirala biologijo s ciljem postati strokovnjakinja s področja medicinske botanike. V deželi sambe se je zaljubila, poročila ter marca letos ugotovila, da je noseča.
Nosečnost je potekala povsem običajno, dokler ni nekega dne na rokah in stopalih opazila večje število mehurčkov. Dobila je visoko vročino, in ker je bila v tretjem mesecu nosečnosti, se je bolezni ustrašila.
Ginekologinja v Natalu jo je pomirila, da je verjetno le novi virus Zika in da bo po nekaj dneh takšnega stanja vse v redu. Takrat namreč medicinska stroka še ni poznala povezave med tem virusom in mikrocefalijo - hudo boleznijo, zaradi katere se otrok rodi z manjšo glavo in možganskimi poškodbami. Po nekaj dneh se je bolezen res umirila in na videz ni pustila nobenih posledic.
Ultrazvok je pokazal, da bosta z možem dobila sina, in zato sta ga že kar poimenovala Peter. Ginekologi na pregledih niso opazili ničesar nenavadnega. Govorili so o dobrem razvoju ploda.
Ker je želela roditi blizu svojega doma, pri Gardskem jezeru v Italiji, je prišla v domovino, kjer ji je ginekologinja ob pregledu v petem mesecu nosečnosti vprašala, ali je prepričana, da je bil otrok spočet marca. Bil je namreč premajhen za svojo starost. Odredila ji je dvajset dni preiskav in jo nato z napotnico o tvegani nosečnosti poslala v bolnišnico v Veroni.
Tam so ob pregledih ugotovili, da ima Peter možganske poškodbe. »Njegovi možgani so bili polni cist. Bilo je, kot da bi mu hrošč pojedel tkivo. Pojasnili so mi, da ne bo mogel videti, slišati in ne govoriti,« je povedala Sofia.
Tolažili so jo s tem, da je še mlada, in da ima možnost v prihodnosti imeti še več otrok. Naredili so vse analize za različne tropske viruse, a so bili vsi negativni.
»Spomnila sem se besed brazilske ginekologinje in sem ponavljala, da je v Braziliji razširjen virus Zika. Povedali so mi, da o tem ni nikakršne medicinske literature, in da o tem virusu še niso slišali govoriti.«
Na vprašanje, kaj so zdravniki takrat naredili, Sofia odgovarja: »Nič niso naredili, pustili so me samo. Spraševala sem se, če bo otrok le vegetativno živel, če sploh ima možnosti za življenje. Dali so mi razumeti, da je najbolje, če splavim. Takrat sem bila v sedmem mesecu.«
V Italiji zaradi zakonodaje splav tako pozno v nosečnosti ni mogoč, a neformalno, na skrivaj, so ji ponudili listek z drugo rešitvijo: »Na njem je bil naslov UKC Ljubljana, v Sloveniji. Zraven je pisalo, da tam tak splav lahko naredim.«
In tako je prišla v oskrbo zdravnikov ljubljanskega Kliničnega centra.
»Nisem vedela, kaj naj storim. Ko sem prišla v Ljubljano, so 12. oktobra zame ustanovili posebno komisijo. A obenem so ugotovili, da se Peter v tem času ne premika več.«
15. oktobra so opravili porod, a Petrovo srce ni več bilo, navaja La Republica.
Sofia je večino otrokovega tkiva donirala za raziskave, kakšen mesec kasneje so jo poklicali z rezultati avtopsije.
V možganih so prvič v Evropi našli virus Zika. Ta primer je bil objavljen v medicinski reviji New England Journal of Medicine z naslovom: Zika virus povezan z mikrocefalijo.
A za velikim znanstvenim odkritjem se skriva pretresljiva osebna zgodba mlade Italijanke Sofije, ki je v 32. tednu v Ljubljano prišla na umetno prekinitev nosečnosti, kakršna je v njeni državi zakonsko prepovedana.
»Moral bi se roditi na praznik Brezmadežne v Veroni. A ni imel časa, virus Zika je bil hitrejši,« pripoveduje 26-letna Sofia za časopis La Repubblica. Je ena izmed žrtev trenutno najbolj znanega virusa, ki pretresa že skoraj ves svet, predvsem pa Južno Ameriko.
Sofia se je leta 2012 preselila v brazilsko mesto Natal, kjer je študirala biologijo s ciljem postati strokovnjakinja s področja medicinske botanike. V deželi sambe se je zaljubila, poročila ter marca letos ugotovila, da je noseča.
Od na videz nenevarne bolezni do mikrocefalije
Nosečnost je potekala povsem običajno, dokler ni nekega dne na rokah in stopalih opazila večje število mehurčkov. Dobila je visoko vročino, in ker je bila v tretjem mesecu nosečnosti, se je bolezni ustrašila.
Ginekologinja v Natalu jo je pomirila, da je verjetno le novi virus Zika in da bo po nekaj dneh takšnega stanja vse v redu. Takrat namreč medicinska stroka še ni poznala povezave med tem virusom in mikrocefalijo - hudo boleznijo, zaradi katere se otrok rodi z manjšo glavo in možganskimi poškodbami. Po nekaj dneh se je bolezen res umirila in na videz ni pustila nobenih posledic.
Ultrazvok je pokazal, da bosta z možem dobila sina, in zato sta ga že kar poimenovala Peter. Ginekologi na pregledih niso opazili ničesar nenavadnega. Govorili so o dobrem razvoju ploda.
Ker je želela roditi blizu svojega doma, pri Gardskem jezeru v Italiji, je prišla v domovino, kjer ji je ginekologinja ob pregledu v petem mesecu nosečnosti vprašala, ali je prepričana, da je bil otrok spočet marca. Bil je namreč premajhen za svojo starost. Odredila ji je dvajset dni preiskav in jo nato z napotnico o tvegani nosečnosti poslala v bolnišnico v Veroni.
Tam so ob pregledih ugotovili, da ima Peter možganske poškodbe. »Njegovi možgani so bili polni cist. Bilo je, kot da bi mu hrošč pojedel tkivo. Pojasnili so mi, da ne bo mogel videti, slišati in ne govoriti,« je povedala Sofia.
Tolažili so jo s tem, da je še mlada, in da ima možnost v prihodnosti imeti še več otrok. Naredili so vse analize za različne tropske viruse, a so bili vsi negativni.
»Spomnila sem se besed brazilske ginekologinje in sem ponavljala, da je v Braziliji razširjen virus Zika. Povedali so mi, da o tem ni nikakršne medicinske literature, in da o tem virusu še niso slišali govoriti.«
V Italiji je nezakonito, pojdi splavit v Slovenijo
Na vprašanje, kaj so zdravniki takrat naredili, Sofia odgovarja: »Nič niso naredili, pustili so me samo. Spraševala sem se, če bo otrok le vegetativno živel, če sploh ima možnosti za življenje. Dali so mi razumeti, da je najbolje, če splavim. Takrat sem bila v sedmem mesecu.«
V Italiji zaradi zakonodaje splav tako pozno v nosečnosti ni mogoč, a neformalno, na skrivaj, so ji ponudili listek z drugo rešitvijo: »Na njem je bil naslov UKC Ljubljana, v Sloveniji. Zraven je pisalo, da tam tak splav lahko naredim.«
In tako je prišla v oskrbo zdravnikov ljubljanskega Kliničnega centra.
»Nisem vedela, kaj naj storim. Ko sem prišla v Ljubljano, so 12. oktobra zame ustanovili posebno komisijo. A obenem so ugotovili, da se Peter v tem času ne premika več.«
15. oktobra so opravili porod, a Petrovo srce ni več bilo, navaja La Republica.
Sofia je večino otrokovega tkiva donirala za raziskave, kakšen mesec kasneje so jo poklicali z rezultati avtopsije.
V možganih so prvič v Evropi našli virus Zika. Ta primer je bil objavljen v medicinski reviji New England Journal of Medicine z naslovom: Zika virus povezan z mikrocefalijo.
Kako je s pravico do splava v Italiji in Sloveniji?
Zakon 194 iz leta 1978 v Italiji omogoča, da ženska lahko prekine nosečnost v prvih 90 dneh v primerih, ko bi nadaljevanje nosečnosti, poroda ali materinstva vključevale resno nevarnost za materino fizično ali duševno zdravje.
Med četrtim in petim mesecem pa lahko prekine nosečnost samo iz terapevtskih razlogov in ko je bilo ugotovljeno, da nosečnost predstavlja resno tveganje za zdravje ženske ali ima plod anomalije in deformacije, ki predstavljajo resno nevarnost za telesno ali duševno zdravje ženske.
V Italiji, kjer je pri zdravnikih možen ugovor vesti, jih to pravico koristi kar 68%.
V Sloveniji imamo Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki določa kako je s splavom.
Človek ima pravico, da svobodno odloča o rojstvu otrok. Ženski in moškemu morajo biti dostopne vse možnosti, s katerimi se jima v okviru zdravstvenega varstva pomaga uresničiti to pravico, piše v zakonu.
Umetna prekinitev nosečnosti je medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov.
Umetna prekinitev nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, pa se lahko opravi na zahtevo nosečnice le, če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda.
Zakon 194 iz leta 1978 v Italiji omogoča, da ženska lahko prekine nosečnost v prvih 90 dneh v primerih, ko bi nadaljevanje nosečnosti, poroda ali materinstva vključevale resno nevarnost za materino fizično ali duševno zdravje.
Med četrtim in petim mesecem pa lahko prekine nosečnost samo iz terapevtskih razlogov in ko je bilo ugotovljeno, da nosečnost predstavlja resno tveganje za zdravje ženske ali ima plod anomalije in deformacije, ki predstavljajo resno nevarnost za telesno ali duševno zdravje ženske.
V Italiji, kjer je pri zdravnikih možen ugovor vesti, jih to pravico koristi kar 68%.
V Sloveniji imamo Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki določa kako je s splavom.
Človek ima pravico, da svobodno odloča o rojstvu otrok. Ženski in moškemu morajo biti dostopne vse možnosti, s katerimi se jima v okviru zdravstvenega varstva pomaga uresničiti to pravico, piše v zakonu.
Umetna prekinitev nosečnosti je medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov.
Umetna prekinitev nosečnosti, ki traja več kot deset tednov, pa se lahko opravi na zahtevo nosečnice le, če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda.
Zadnje objave
DZ po razpravi glasuje o ministrskih kandidatih
4. 6. 2026 ob 16:55
Država prevzela hiše – kaj pa odgovornost?
4. 6. 2026 ob 16:07
Zdravstveni sistem potrebuje konkretne spremembe
4. 6. 2026 ob 16:03
Zadnje opozorilo Sloveniji
4. 6. 2026 ob 14:15
Pobuda Vseposvojitev: v petek molitev za uspeh beatifikacije
4. 6. 2026 ob 13:16
Nova vladna ekipa: generacijski prelom, a čvrsti in izkušeni
4. 6. 2026 ob 12:00
Obrazi 16. slovenske vlade
4. 6. 2026 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Nova vladna ekipa: generacijski prelom, a čvrsti in izkušeni
4. 6. 2026 ob 12:00
Domovina št. 254: V šolah bi morali iskati potencial
3. 6. 2026 ob 6:10
Domovina 254: V šolah bi morali iskati potencial
3. 6. 2026 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
JUN
04
Kriza demokracije v Sloveniji, da ali ne?
17:30 - 18:30
JUN
04
Matica pod zvezdami
18:00 - 19:00
JUN
05
Outdoor festival Živimo z naravo
10:00 - 18:00
JUN
05
Mučenci med Slovenci – 27
19:00 - 20:00
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 254: V šolah bi morali iskati potencial
3. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 253: Konec Golobove ere
27. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 252: Župan in institucije uničujejo kulturno dediščino
20. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 251: Ujetniki Darsa
13. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 250: Naša odgovornost je ohranjati živ spomin
6. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 249: Dovolili smo, da nam državo vodijo politični aktivisti
29. 4. 2026 ob 6:10
2 komentarja
kzupanc
Žalostna usoda. Veseli pa me, da v bistvu slovenskim strokovnjakom nimamo česa očitati. Celo plod se menda ni več premikal. Takih primerov NE MOREMO ENAČITI s pravico do prostovoljne umetne prekinitve nosečnosti. Bolje, da se je končalo tako kot da bi čakala še naprej. Če je vse napisano res, so Slovenci vseeno dosegli velik, etično nesporen, znanstveni dosežek.
[email protected]
Uboga ženska se je znašla v strašni stiski. Nositi otroka s hudimi možganskim poškodbami, da otrok ne bi videl, slišal, govoril ...ne morem si predstavljati tudi otrokovega življenja, če bi preživel.
Kot razumem, se otrok že 12 oktobra ni več premikal - domnevam, da je bil že takrat mrtev, 15. oktobra je bil sprožen porod.
Mislim, da bo tej mladi nesrečni ženski ta porod pustil posledice, ki jo bodo za vedno zaznamovale.
Življenje res ni pravično!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.