Prikrito legalizirana evtanazija za slovensko kulturno dediščino

Vir: Shutterstock
V uredništvo smo prejeli strnjene pripombe na osnutek Zakona za varstvo kulturne dediščine-2. Objavljamo ga v celoti. Tekst je povzetek obsežne analize, ki jo je pripravila skupina študentov individualnega doktorskega študija na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pod vodstvom mentoric Jelke Pirkovič in Verene Perko ter ob sodelovanju Jane Puhar, Boruta Rovšnika, Matjaža Komana, Karle Oder in drugih.

Ministrstvo za kulturo je poslalo tik pred novim letom v javno obravnavo osnutek ZVKD-2. Zakon je krovni državni dokument, ki bo v naslednjem obdobju določal osnovne pogoje varstva kulturne dediščine v Sloveniji. Zakon mora načeloma zagotavljati pogoje za bolj učinkovito varstvo dediščine in olajšati delovanje ustanov. Kulturne in dediščinske ustanove mora povezati, pospešiti sektorsko sodelovanje in predvsem poskrbeti za vključevanje javnosti. Ob tem je upravičeno pričakovati, da so avtorji izhajali iz teoretičnih stališč in upoštevali mednarodne in evropske varstvene standarde ter veljavno slovensko zakonodajo. Le na ta način bi bilo moč storiti korak naprej in z novim ZVKD-2 pripomoči k bolj povezani, demokratični družbi. Toda kritično branje osnutka razkriva zaskrbljujočo mizernost osnutka in predvsem katastrofalno ignoranco odgovornih.  

Pa pojdimo k stvari! Že na splošno lahko rečemo, da je predlog pripravljen pravno pomanjkljivo in strokovno površno, z velikimi nedosledki in v nasprotovanju med členi. Je brez konkordance z ZVKD-1, kar (namenoma?) močno otežuje primerjavo in krni preglednost. Avtorji niso poskrbeli za končni pregled in vsebinsko jasnost, ni terminološkega poenotenja. Osuplja napačna raba temeljnih strokovnih terminov (tako npr. mešajo izraza vrednota, ki ima etično konotacijo in vrednost, ki ima tržni pomen). Zmedo vnaša izpuščanje in nepotrebno mešanje ustaljenih izrazov, npr. varstvo in varovanje.  Alarmantna je ignoranca strokovnih pojmov, kot so muzealnost, muzalizacija, muzealija in komunikacija. Ključni dediščinski besedi kot sta narodna identiteta in javnost pa sta v osnutku ZVKD-2 postali pravi pastorki. Temeljni dediščinski dokument ju v vsej svoji kvantitetni impozantnosti omenja le po enkrat! Vse to več kot očitno kaže, da sestavljavci očitno ne poznajo ali pa ne razumejo mednarodnih listin in evropskih direktiv ter drugih pravnih aktov. Žal pa jim je tuja tudi sodobna heritološka in muzeološka teorija z demokratičnimi koncepti sodobnega dediščinjenja. ZVKD-2 ogroža obstoječe in uveljavljeno varstvo dediščine, posebej tiste, ohranjene v izvornem prostoru, v zasebnih zbirkah, domovih in običajih ljudi, ki jih osnutek popolnoma izključuje in ovira že vzpostavljena sodelovanja. (Se še spominjate, tovariši?)

Avtorji niso poskrbeli za končni pregled in vsebinsko jasnost, ni terminološkega poenotenja. 

Nižanje standardov raziskav

Skrajno škodljiva je tudi razveljavitev Pravilnika o arheoloških raziskavah in Pravilnika o iskanju arheoloških ostalin in uporabi tehničnih sredstev za te namene. ZVKD-2 neposredno omogoča nižanje standardov arheoloških raziskav in standarde varstva arheološke dediščine. Namesto da bi ZVKD-2 vzpodbujal v vključevanju javnosti, odpiral stroko in znanja širil v vsakdanje življenje, namesto da bi vzpodbujal, da družba doživlja dediščino kot edinstveno kakovost življenjskega okolja, avtoritarno prepoveduje, zapoveduje, ločuje in odreja v duhu presežene komunistične preteklosti. S tem na nepojmljivo destruktiven in skrajno nespoštljiv način posega v desetletja prizadevanj stroke na področju raziskav in varovanja arheološke dediščine.

Celoten ZVKD-2 je prežet z napačnim razumevanjem in neustrezno rabo strokovnih terminov, terminološko nedoslednostjo in nerazumevanjem tudi muzejskih nalog. Naj argumentiramo! Z omejevanjem funkcij muzejev brez pooblastila za opravljanje državne javne službe so kršena načela Okvirne konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (zlasti njen 11., 12. in 13. člen), s čimer je pod vprašaj postavljena demokratičnost družbene ureditve.

Celoten ZVKD-2 je prežet z napačnim razumevanjem in neustrezno rabo strokovnih terminov, terminološko nedoslednostjo in nerazumevanjem tudi muzejskih nalog.

Novosti, ki ne pomenijo izboljšav

ZVKD-2 pa uvaja tudi novosti: Svet za kulturno dediščino pri MK (116. člen /2 odstavek), ki naj bi nadomestilo (?) že obstoječo Službo za premično dediščino. Svet je posvetovalno telo ministra in kot tak ne nosi nobene strokovne odgovornosti za izvajanje nalog, s predvidenim enim (1) samim strokovnim članom pa tudi ni kompetenten in še manj odgovoren za izvajanje konkretnih strokovnih nalog. Podobno je predvideno tudi na področju varstva nepremične dediščine, kjer predlog ZVKD-2 pod krinko »decentralizacije« ukinja Služba za kulturno dediščino pri ZVKDS in institut generalnega konservatorja. Namera predlagatelja po decentralizaciji je na prvi pogled sicer privlačna, vendar bodo takšne rešitve, zaradi odsotnosti srednje strokovne avtoritete, privedle do neenotnosti strokovnih odločitev in s tem tudi do neenotnosti pri uveljavljanju pravic in obveznosti vseh deležnikov varstva. Kako so že rekli stari Latinci? Divide et impera, ali po naše deli (svojim) in vladaj (našim).

ZVKD-2 tudi na novo in po nepotrebnem opredeljuje naloge muzejev glede vpisov muzejskih zbirk in predmetov v register premične dediščine, pri čemer niti malo ne rešuje osnovne neurejenosti muzejske dokumentacije. Nikjer ne določa standardizacije, poenotenja nosilcev in programov, terminologije, metapodatkov, kar je predpogoj tako opevane interoperabilnosti muzejskih podatkovnih zbirk. In seveda tudi prvi pogoj za dostopnost, ki jo imajo sestavljavci nenehoma na jeziku. Usodno zanemarjen je tudi stik muzejev z zalednim, bolje rečeno izvornim dediščinskim prostorom. ZVKD-2 jih v nasprotju s sodobno doktrino potiska za zidove strokovne avtoritarnosti, ki na široko odpira vrata političnemu vmešavanju.

Predlog je nestrokoven

Ob pozornem branju predloženega osnutka ZVKD-2 in primerjanju z veljavnim ZVKD-1, z analizo osnutka zakona v luči mednarodnih in nacionalnih normativnih podlag ter z opiranjem na dediščinsko, heritološko in muzeološko teorijo ter doktrino, lahko zaključimo: Predlog je pripravljen nestrokovno, eklektično in površno brez končnega pregleda in vsebinskega ter terminološkega poenotenja. Vsebina predloga, ki je razdeljena v IVX poglavij in 220. členov, ne prinaša nikakršne poenostavitve, kot predlagatelj zatrjuje v uvodu, prej nasprotno. Zaključimo lahko, da je predlog ZVKD-2, tak kot je, ogroža uveljavljeno varstvo dediščine. Je v neskladju z mednarodnimi akti, javnost potiska v nedemokratičen položaj, zaposlenim strokovnjakom v ustanovah pa prinaša negotovost in jih postavlja v neenakovreden položaj z zaposlenimi v drugih javnih ustanovah.

Predlog ZVKD-2 je pripravljen nestrokovno, eklektično in površno brez končnega pregleda in vsebinskega ter terminološkega poenotenja. 

Pripombe, argumentirane s pomočjo teoretičnih in pravnih ter etičnih stališč, je skupina vložila na portal e-demokracija 31. januarja 2025.

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike