Prof. dr. Pavel Poredoš: V našem zakonu je kalkulacija, da je pomoč pri samomoru bistveno cenejša kot pa dolgotrajna oskrba

Intervju: prof. dr. Pavel Poredoš, kardiolog in specialist za žilne bolezni

Ohranjanje življenja je smiselno z aparaturami, dokler obstaja upanje za preživetje oziroma podaljšanje kakovostnega življenja, če pa ni več nobenega izhoda in bolnik trpi, se lahko tudi glede na temeljne etične standarde ukinjajo postopki, s katerimi se brezupno podaljšuje trpljenje. – V svoji več kot 40-letni karieri sem bil zraven številnih smrti in niti enkrat samkrat nisem doživel, da bi me kdo prosil, da mu dam smrtonosno injekcijo, da bi končal to trpljenje. – Velika večina slovenskih zdravnikov, upam si reči 90 odstotkov, nasprotuje sodelovanju pri teh postopkih in bo uveljavljala ugovor vesti.

Začniva pri odnosu, ki ga imate v etični komisiji do tega zakona, čeprav ni sestavljena samo iz zdravnikov, ampak tudi sociologov in drugih strokovnjakov. Enotni ste si, da je ta zakon, ki je bil znova potrjen v državnem zboru, nestrokoven.

Res je, drži, da zdravništvo ni bilo vpeto v pripravo, nastajanje tega zakona, morda posamezni, redki zdravniki, nikakor pa pri tem niso sodelovale zdravniške institucije, združenja. Kar je nenavadno, saj gre za neko dejavnost, ki naj bi jo primarno opravljali zdravniki, ki so vpeti v vse faze tega postopka, in vendarle nismo bili vprašani, kaj menimo o tem. Poleg tega pa se s tem nekako krni avtonomija našega poslanstva. Avtonomija poslanstva je v tem, da je zdravnik tisti, ki mora ravnati neodvisno. V tem primeru, pri izvajanju evtanazije ali zdaj samo usmrtitve, kot po novem imenujejo ta zakon, pa naj bi zdravnik igral neko vlogo, izvajal zdravstveno storitev po tej definiciji. Tudi v primeru, ko gre za asistenco pri samousmrtitvi. Skratka, vsiljeno nam je bilo nekaj, kar je v popolnem nasprotju s poslanstvom zdravnika, ki temelji ne samo na strokovnih, ampak tudi na etičnih načelih, ki veljajo tisočletja.

Vsiljeno nam je bilo nekaj, kar je v popolnem nasprotju s poslanstvom zdravnika, ki temelji ne samo na strokovnih, ampak tudi na etičnih načelih, ki veljajo tisočletja.

Lahko pa boste zdravniki, ne glede na zakon, izbrali ugovor vesti …

Lahko uveljavimo ugovor vesti, to je res, ampak da so a priori naložili neko zadevo zdravništvu – ne glede na to, da se bodo za to verjetno odločali le posamezniki – je v nasprotju s tem, kar naj bi zdravnik počel, to pa je ohranjanje življenja in skrb za bolnikovo zdravje.

Ohranjanje življenja za vsako ceno?

Ja, do naravne smrti. Tukaj moramo ločiti nekaj. Večkrat nam očitajo, da tudi zdravniki še sedaj izvajamo tako imenovano pasivno evtanazijo. Vendar tega ni, tudi mednarodne institucije, ki se ukvarjajo z etiko, ne priznavajo tega, da bi šlo za pasivno evtanazijo. Gre za dajanje zdravil s tako imenovanim dvojnim učinkom v terminalni fazi, če gre za hudo trpljenje. Recimo, veliki odmerki analgetikov, protibolečinskih zdravil lahko do neke mere tudi včasih upočasnijo, skrajšajo dihanje. Vendar v tem primeru ni primarni cilj skrajševanje življenja, temveč gre za lajšanje trpljenja, za lajšanje bolečin in drugih težav. Če se pa substance vbrizgajo z namenom, da se nasilno prekine življenje, je pa to seveda povsem druga zgodba.

Prej ste rekli: do naravne smrti, zagovorniki tega zakona pa pravijo, da ste zdravniki ohranjali z dosežki medicine te ljudi pri življenju tudi s kemijo. Če jih ne bi ohranjali pri življenju, bi že prej naravno umrli.

Tukaj moram seveda postaviti meje. Ohranjanje življenja je smiselno tudi z aparaturami, dokler obstaja upanje za preživetje oziroma podaljšanje kakovostnega življenja. Če pa ni več nobenega izhoda in bolnik trpi, potem se lahko tudi glede na temeljne etične standarde ukinjajo, umaknejo določeni postopki, s katerimi se brezupno podaljšuje trpljenje.

Ampak pomoč pri prostovoljnem končanju življenja je nekaj popolnoma drugega. Naj pojasnim dva terminusa: prva je evtanazija, to, kar je bil prvoten predlog tega zakona, ki opredeljuje vlogo zdravnika ali pa pač nekega medicinca v tem smislu, da aktivno vnese neko smrtonosno substanco pacientu. Največkrat v obliki injekcije, infuzije, kakorkoli že. Po zadnji noveli, ki je bila zdaj sprejeta, ko so zakon preimenovali v zakon o samousmrtitvi, pomoči pri samomoru, pa v bistvu ostaja vloga zdravnika še vedno bolj ali manj nespremenjena. Zdravnik namreč sodeluje prav v vseh fazah tega postopka. Prvič je zdravnik tisti, ki oceni, da gre za neko terminalno, neozdravljivo bolezen. Zdravnik potem pripravi vlogo za komisijo, ki to vlogo sprejme. Zdravniki sodelujejo, naj bi sodelovali v teh komisijah. Psihiatri ocenijo psihično stanje bolnika. Zdravnik predpiše to substanco, smrtonosno substanco, s katero se konča življenje. Zdravnik mora poskrbeti, da se ta substanca dostavi na kraj, kjer se bo to izvedlo, in je zraven pri usmrtitvi, nadzoruje, ali je bolnik dejansko zaužil to substanco. Gre samo za to, da mu substance ne da v usta, ampak jo bolnik vzame sam. V primeru, ko pa gre za dajanje smrtonosne substance v obliki infuzije, sestra ali zdravnik nastavita infuzijo, vse pripravita, bolnik je samo tisti, ki odpre ta ventilček, da ta smrtonosna substanca steče v njegov teritorij. Vloga zdravnika je tukaj praktično enaka, kot je bila v prvotnem predlogu, ki so ga imenovali evtanazija. Zdravnik je torej aktiven v vseh postopkih tega dogajanja.

Vloga zdravnika je praktično enaka, kot je bila v prvotnem predlogu, ki so ga imenovali evtanazija. Zdravnik je torej aktiven v vseh postopkih tega dogajanja.

Pravite: pomoč pri samomoru; te dikcije v zakonu ni, gre za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Zdravniki to imenujete tako, kar v resnici je?

Ja, seveda, gre za pomoč oziroma sodelovanje pri aktivni prekinitvi življenja. Ne gre za klasičen samomor, gre za asistiran umor.

Komisija je tista, ki odloči, ali se lahko konča življenje.

Seveda, jasno. To mora biti vse naprej preverjeno, potrjeno s strani posebnih komisij, ki se jih imenuje in v katerih so tudi zdravniki.

Zdravniki ste torej enotni v nasprotovanju pri sodelovanju v tovrstnih postopkih.

Da, upam si trditi, da velika večina slovenskih zdravnikov, upam si reči, da najmanj 90 odstotkov, nasprotuje sodelovanju pri teh postopkih, bodisi asistenci pri samomoru ali evtanaziji. In s tem sledimo tudi mednarodnim določilom oziroma standardom, ki jih je vzpostavila Svetovna zdravniška organizacija, ki je – mislim, da leta 2017 – sprejela izjavo v zvezi z evtanazijo. Ta izjava pravi, da zdravniki odklanjamo evtanazijo in da je sodelovanje pri evtanaziji oziroma nasilni prekinitvi življenja zdravnika nevredno dejanje. To je pomembna institucija, samo to bi še dodal. Gre namreč za 115 držav, ki so članice Svetovne zdravniške organizacije (tudi Slovensko zdravniško društvo), v kateri je več kot 10 milijonov zdravnikov, ki so enotno sprejeli to deklaracijo.

Devetdeset odstotkov zdravnikov se s tem ne strinja. Ali to pomeni, da bi takšen delež zdravnikov tudi ugovarjal?

Mislim, da. Glejte, to je zdaj ocena, če tako pravim, ampak kot poznam razmere v našem zdravstvu, tudi v zdravniških organizacijah, lahko rečem, da velika večina zdravnikov odklanja to in ne bo sodelovala v morebitnih postopkih.

To pomeni več dela za tistih preostalih deset odstotkov …

Recimo. Zakaj se posamezni zdravniki odločajo za to? To je seveda vprašanje odnosa do življenja, vrednot in tako dalje. Ponekod na Zahodu pa je to biznis, žal je to dobro plačan posel.

Slišal sem pripovedovati zdravnike, ki zakon podpirajo, kako so jih pacienti prosili, naj jih odrešijo trpljenja …

Moram reči, da take izkušnje nimam. V svoji več kot 40-letni karieri sem bil zraven številnih smrti, ljudje so umirali in v vsem tem dolgem času zdravnikovanja nisem niti enkrat samkrat doživel, da bi me kdo prosil: Dajte mi zdaj smrtonosno injekcijo, da bom končal to trpljenje. Ko je bilo hudo, je večkrat kdo izrazil željo, naj mu pomagamo in tako naprej. Ampak pravim, takrat, na koncu, pa se večina bori še za tiste zadnje trenutke in hoče preživeti še kakšno noč, kakšen dan. Vidite, zakon so pisali ljudje, od katerih večina najbrž nikoli ni bila zraven umirajočega človeka, ki ne poznajo dogajanja okrog umiranja. In če kdo, bi zdravniki lahko bili tisti, ki bi, če že sprejmemo nek zakon, lahko povedali, kaj se dogaja in koliko bolnikov si dejansko želi nasilne prekinitve življenja.

Verjetno je tisto, kar odloča v tistih zadnjih trenutkih, tudi bližina svojcev, če jih imajo, mar ne? Da bi z njimi ostali še vsaj kakšen dan …

Tako je. En primer je, ki sem ga večkrat javno omenjal. Bil je bolnik srednjih let, težek srčni bolnik, ki je nekaj dni umiral. Bil sem dežuren, stanje se je slabšalo iz ure v uro in me je tako prosil v zadnjih močeh: Prosim, pomagajte mi, da dočakam jutro, ker bi rad videl še svojo hčerko.

To so zgodbe, ki so popolno nasprotje temu, kar širijo tisti, ki so večinsko predlagali ta zakon.

Zakaj pa se je po vašem mnenju v državah, kjer so podoben zakon uvedli, število starejših, ki so želeli umreti, povečalo?

Mislim, da je več razlogov. Prvič je zadaj propaganda. Veliko pri tem naredijo mediji. Drugo pa je, da se je odnos do življenja spremenil, življenje ni več nedotakljivo. Tretjič so tukaj ekonomski razlogi. Če pogledate, kako se kalkulira, koliko stane nasilna prekinitev življenja proti dolgotrajni oskrbi, ki stane toliko in toliko na mesec, na leto. Mimogrede, v predlogu oziroma v našem zakonu je ta kalkulacija narejena in ugotavljajo, da je seveda samousmrtitev, pomoč pri samomoru, bistveno cenejša kot pa dolgotrajna oskrba. Finančna kalkulacija je bila narejena. Potem tudi s tega vidika, ne da bi forsirali, ampak v nekaterih državah na nek način to spodbujajo. Žal tudi nekateri zdravniki spodbujajo starejše bolnike, da naj na ta način končajo življenje. Tudi bolniki sami se večkrat počutijo nekako breme družbe, češ, da ne bom obremenjeval zdaj svoje cele družine, itak nisem več ekonomsko koristen. Vlada neko splošno vzdušje v družbi, da starejši niso nič vredni. In potem prosijo za evtanazijo. Več dejavnikov je, ki preprosto prisilijo tudi bolnika, da se sam tako odloči.

Kaj pa pritisk svojcev na te bolnike? O tem se zdaj piše in govori že kar na glas.

Žal, povsod ti odnosi niso idealni. Da bi se svojci maksimalno potrudili, da živijo ti starejši čim bolj kakovostno življenje, tudi takrat, ko odhajajo. Nekateri svojci seveda čakajo, komaj čakajo na to, da se to življenje konča.

Ste to videli kot zdravnik v svoji dolgoletni praksi?

Tega sicer ne morem reči, ampak statistike drugod kažejo, recimo v Kanadi, na Nizozemskem, da se število teh usmrtitev, evtanazij, karkoli že, povečuje. Preden gredo mladi na dopust, se hočejo znebiti tega bremena in potem na nek način vplivajo tudi na te uboge in trpeče. Življenje je včasih takšno. Tudi pred prazniki, pred novim letom, predvsem pa pred dopusti se dogajajo te zadeve.

Kako bi takšen zakon sploh lahko bil sprejet v dogovoru s stroko?

Težko, ker je zakon kot tak seveda uperjen proti avtonomiji zdravnika. Kot sem dejal, je zdravnik dejansko ključna oseba pri celotnem procesu. Morda bi del zdravnikov zagovarjal neke vrste prost pristop. Nikakor pa si ne predstavljam, da bi šla ta zadeva skozi v tej obliki, če bi sodelovali zdravniki. Mislim, da je bil to eden temeljih razlogov, da se politika ni povezala in sodelovala z zdravništvom, ker so se bali tega, da bodo zdravniki a priori minirali predlog zakona. V tem je problem.

V Kanadi so na primer zdravniki na začetku sodelovali pri pripravi tistega zakona, ki je bil zelo restriktiven, ampak potem, ko so se začeli ti standardi rahljati, ko so se indikacije razširile na vse mogoče skupine, so se zdravniki umaknili, ker so videli, da to nikamor ne vodi. V Kanadi, na Nizozemskem so se ti zakoni namreč zrahljali. Ponavljam, prvotno je bila evtanazija namenjena zgolj terminalno bolnim, ki niso imeli več nobene perspektive preživetja. Zdaj pa so se indikacije razširile na psihiatrične bolnike, celo na otroke in zdaj se govori o tem, da naj bi otroci do 17. leta imeli možnost, da se sami odločajo o svojem življenju.

Ponekod v tujini je bila prvotno evtanazija namenjena zgolj terminalno bolnim, ki niso imeli več nobene perspektive preživetja. Zdaj pa so se indikacije razširile na psihiatrične bolnike, celo na otroke.

Pravite, da se s tem zakonom odpira prostor za številne zlorabe. Na kakšen način?

Praksa, izkušnje v številnih državah, kjer je evtanazija uvedena, kažejo na to, da se širijo indikacije, čeprav je bil zakon prvotno tako restriktivno zastavljen. Drugič: pojavljajo se primeri, v nekaterih državah tudi statistike v preteklih letih kažejo, da do ena tretjina bolnikov, ki jih usmrtijo, ne da aktivnega soglasja, ampak to soglasje podpišejo svojci. Skratka, mimo volje ali pa bolniki praktično sploh niso povprašani. To je en način zlorabe. Drugi način zlorabe je uporaba organov za transplantacijo. Pri evtanaziji teh bolnikov gre za posameznike, ko vsi organi niso prizadeti. Če ima nekdo raka na pljučih, še ni rečeno, da njegovo srce ni še uporabno, funkcionalno. Potem se vzamejo ti organi za transplantacijo, da se reši drugega bolnika. To se naredi na zelo grob način. Najprej bolnika anestezirajo, torej ga ne umorijo, ampak anestezirajo in mu vzamejo na primer srce, ledvico. Na ta način je že bila izvršena usmrtitev z odvzemom nekega vitalnega organa. In tukaj je še en problem, ki je tudi ekonomsko zanimiv, posebej v nekaterih državah, kjer to ni dobro regulirano. Tam se namreč ti človeški organi prodajajo, kar je seveda zločin.

(D211: 32-35)