Razprava o splavu bi morala temeljiti na zaščiti najšibkejših, spoštovanju medicinskih dejstev ter legitimnosti odločanja o življenju in smrti

Če smo pred nekaj tedni samo predvidevali, da naj bi si novi ameriški predsednik prizadeval za uzakonitev sodbe vrhovnega sodišča Roe vs. Wade, je to kmalu postalo povsem jasno in očitno.

22. januarja, ob 48. obletnici te odločitve vrhovnega sodišča ZDA, je namreč nova administracija izdala izjavo, v kateri so zadnja štiri leta označena kot polna neizprosnih napadov na »reproduktivno zdravje«. Osrednja napoved pa je ta, da si bo sedanja administracija prizadevala za »kodifikacijo Roe vs. Wade«, oziroma njeno zakonsko uveljavitev. Gre sicer za dokaj cinično izbiro datuma, ker od leta 1974 v Washingtonu vsako leto isto odločitev sodišča obeležuje tudi March for life, pohod za življenje. Od nove administracije so udeleženci letos dobili uradno napoved uzakonjenja pravice do splava.

Roe vs. Wade

Razsodba Roe vs. Wade je tako pomembna zato, ker je z njo vrhovno sodišče razveljavilo vse zakone posameznih zveznih držav proti splavu in tako to prakso legaliziralo po vsej državi. Potem ko je Norma McCorvey leta 1969 tretjič zanosila in želela opraviti splav, ji je to preprečila takratna zakonodaja v Teksasu, kjer je bil splav prepovedan razen za redke izjeme, na primer posilstvo. Zaradi te prepovedi je vložila tožbo proti svojemu okrožju oziroma proti tamkajšnjemu tožilcu Henryju Wadu, zaradi zaščite njene zasebnosti pa je v tožbi nastopala pod psevdonimom »Jane Roe«, od tod tudi ime ene najbolj slavnih zadev ameriškega vrhovnega sodišča, pred katerim je po nekaj letih njena pritožba pristala. V tem času je McCorveyjeva sicer rodila.



Zgodovina tega primera je pomembna, ker se v zadevah splava še vedno pogovarjamo s podobnimi izrazi in enakimi argumenti. Vrhovno sodišče je namreč odločilo, da gre v teh primerih za »pravico do zasebnosti«, ki ščiti pravico nosečnice do izbire o njenem telesu, ali bo splavila ali ne.

V Sloveniji je bila »pravica do splava« sicer zagotovljena v istem času, legalizirana je bila namreč leta 1977 in omogočena do desetega tedna nosečnosti.

Codifying Roe vs. Wade

In kaj pravzaprav »kodifikacija«, uzakonitev te razsodbe pomeni? Predsednik Biden ta izraz pogosto uporablja, verjetno pa se nanaša na prizadevanje za senatno potrditev zakona o splavu, imenovanega Women’s Health Protection Act, »Zakon o zaščiti zdravja žensk«. In smo spet pri tem, da se sodobna zakonodaja terminološko nanaša prav na zgornjo razsodbo, ki je utemeljena na »pravici do zasebnosti« in »pravici do razpolaganja z lastnim telesom«. Gre pa za to, da bi se namesto na razsodbo vrhovnega sodišča (ki bi se lahko kdaj tudi obrnila oziroma spremenila) sedaj uvedlo splošen zakon, ki bi uzakonil zakonsko pravico do splava ter odstranil vse akte zveznih držav, ki določajo njegove omejitve in različno določajo pogoje za njegovo izvedbo (na primer prepoved poznih splavov ter zahtevo po obveščanju staršev mladoletnikov, ki iščejo splav).

Zadeva Mississippi

Medtem pa se čaka, če bo vrhovno sodišče v obravnavo vzelo primer, neposredno povezan s temi temami: Dobbs v. Jackson Women’s Health Organization. V tej zadevi gre za tožbo države (njen predstavnik je dr. Thomas E. Dobbs) proti Women’s Health Organization, edini ustanovi v državi Mississippi, ki opravlja splave. Zvezno sodišče je namreč razveljavilo zvezni zakon, ki je zdravnikom prepovedal splav po petnajstih tednih nosečnosti, razen v nujnih primerih ali v primerih prirojenih napak na zarodkih.

V tej zadevi se zopet lepo vidi, da je morala tudi država Mississippi, če je hotela utemeljiti določene omejitve pri opravljanju splava, to utemeljiti s pravicami žensk in njihovega zdravja. Eden od glavnih argumentov države je namreč ta, da je prepoved splavov pomemben ukrep za zaščito zdravja žensk, saj je stopnja materinske umrljivosti pri pozno splavih precej višja kot pri splavu, opravljenem prej v nosečnosti. Torej ne samo takrat, ko gre za zagovarjanje pravice do splava, tudi proti je danes treba izhajati iz iste miselne predpostavke, postavljene pred nekaj desetletji. Ko je govora o splavu, v današnjem času vse sloni na »pravici ženske do odločanja«, »pravici do načrtovanja družine«, »pravici do zasebnosti«, … pa tudi v javnosti je zadeva podobna.

Kdo je na prvem mestu, ko začnemo govoriti o splavu, pa če ga država na koncu dovoli ali ne?

Premislek o argumentih, na katerih stoji sedanja zahodna ureditev

Vsi ti primeri jasno kažejo, da bi se bilo treba  začeti resno spraševati o tem, na čem gradijo naša prepričanja, ko gre za splav. Mar je izhajanje iz pravic ženske do zasebnosti, iz pravice države do uzakonjenja takšnih praks, iz pravice zdravnikov, da izvajajo takšne postopke, res pravilno zastavljena argumentacija? Kdo je na prvem mestu, ko začnemo govoriti o splavu, pa če ga država na koncu dovoli ali ne?

Namesto diskurza o pravicah bi bilo treba vztrajati na povsem drugih temah: zaščita najšibkejših; spoštovanje medicinskih dejstev glede neponovljivosti in prisotnosti življenja vse od spočetja; dejstvo, da v zadevah življenja in smrti ne bi smel odločati noben človek (mimogrede, tudi zato je papež Frančišek še dodatno spremenil Katekizem v delu, ki govori o smrtni kazni). Skratka, potrebno je paziti, da ohranjamo objektivnost in se ne zadovoljimo samo z enostranskimi, na le eno stran te zgodbe osredotočenimi argumenti, ki v javnosti prevladujejo v zadnjih desetletjih.

Ko se argumenti postavijo drugače, so tudi bolj objektivni, bolj znanstveni in bolj pravični. Ameriško vrhovno sodišče bo imelo priložnost, da jih pretehta in morda v dosedanjo javno debato vključi tudi nekatere bistvene poudarke, tako etične kot biološke, ki jih zahodne družbe že nekaj desetletij uspešno ignorirajo.