81-letni Mariborčan ni gledal. Skočil je v Dravo. Kaj pa mi?

Ko je leto in pol star otrok končal v Dravi, je v vodo stopil in otroka rešil 81-letni Mariborčan. Drugi so po njegovih besedah gledali in snemali. To je priložnost za razmislek, kaj bi storili mi.

V petek, 7. avgusta, je leto in pol star otrok padel v reko Dravo. Dogodek se je zgodil na mariborskem Lentu. Tok ga je odnesel mimo ljudi, ki so se zadrževali ob reki. Po pripovedovanju 81-letnega Igorja Irgoliča Furgole so nekateri otroka opazovali in ga snemali z mobilnimi telefoni.

Ko ga je opazil, se je odločil ukrepati in rešiti otroka. Stopil je v reko in mu šel naproti. Njegovo plavanje je bilo oteženo zaradi premočnega toka. Otroka je dosegel in ga prijel. Nato je skušal z otrokom odplavati nazaj do brega. To je bilo fizično zahtevno, saj je moral hkrati obvladovati otroka in tok Drave.

Po njegovem pripovedovanju je otrok v vodi še vedno migal. Prijel ga je in ga začel vleči proti bregu. Ko je z malčkom prišel do brega, so mu pomagali otroka izvleči iz vode. Ob 18.52 je bila o dogodku obveščena policija, na kraj pa sta bila napotena policijska patrulja in ekipa nujne medicinske pomoči. Malček je preživel. Rešitelj je povedal, da je neodzivnosti ljudi vajen – tudi pri prometih nesrečah in podobnih situacijah.

Eni so snemali, on je reševal https://t.co/jqM0Uq7NeV #Planet18

— Planet 18 (@PlanetTV) August 13, 2026

Zakaj v tragediji včasih samo gledamo?

Prva misel ob takšni situaciji je zelo razumna. Kako je mogoče, da človek vidi v vodi nebogljenega otroka in mu ne pomaga? Zaradi junaka je njegova zgodba precej drugačna, saj bi se lahko sicer končala s tragedijo. Vendar psihologija človeka v množici izpostavlja, da je odgovor včasih bolj kompleksen. Pri množici ljudi ne gre nujno za to, da ne bi čutili sočutja in prepoznali nevarnosti. Odgovornost se lahko neopazno prenese z enega človeka na drugega.

Strokovnjaki ta pojav poimenujejo učinek opazovalca. Ko človek zazna, da je prisotnih več ljudi, lahko nezavedno presodi, da bo ukrepal kdo drug. Odgovornost se razprši med posamezniki znotraj skupine. Ob tem posameznik opazuje tudi odzive drugih. Če vsi stojijo pri miru, lahko človek sklepa, da situacija morda ni tako nevarna. Hkrati se lahko boji, da bi se vmešal napačno, se osramotil ali naredil več škode kot koristi.

Posamezniki lahko čakajo na znak drugih, da je nevarnost resnična in da je prav on tisti, ki mora ukrepati. Ko je Irgolič skočil v vodo, so se v reševanje vključili tudi drugi.

Toda na mariborskem Lentu se pojavi še eno vprašanje, ki ga stare psihološke raziskave niso mogle predvideti v današnji obliki. Kaj naredi telefon?

Telefon je posegel na vsa področja našega življenja. Posameznik ni samo opazovalec, ampak tudi snemalec. Situacijo lahko spremlja skozi mobilni telefon. Dogodek lahko shrani, ga posname in kasneje deli. Naš odnos do dogodkov se je s tem spremenil. Telefon lahko v trenutku, ko bi moral biti človek najbolj pozoren na dogajanje pred seboj, postane posrednik med njim in resničnostjo.

To ne pomeni, da je družba postala bolj hladna in čustveno nedostopna. Prav tako nimamo informacije, kdo je na Lentu snemal in ali je pred tem poklical pomoč. Vemo pa, da so telefoni spremenili naš odnos do izrednih dogodkov: nesreča danes ni več samo nekaj, kar vidimo. Je nekaj, kar lahko takoj posnamemo. Zaradi tega se poraja vprašanje, ali smo še sposobni v odločilnem trenutku iz množice stopiti kot posameznik in pomagati v krizi.

Zakaj je skočil prav on?

Zakaj je pomagal prav on in ne kdo drug? Kaj je bilo na njem drugače od skupine?

Irgolič je svoje reševanje opisal brez junaškega patosa. V vodi je zagledal otroka, ki je migal, in avtomatsko skočil. Ni razmišljal, kaj se bo z njim zgodilo in ali je dovolj varno. Videl je človeka v stiski in nagonsko skočil.

Pri prosocialnem vedenju je pomembno, kako človek dojema situacijo, koliko odgovornosti v sebi začuti ter ali verjame, da lahko reši krizo. Ko nevarnost prepozna in je ta jasna, lahko občutek odgovornosti preglasi čakanje na druge.

Pri tem je pomembna tudi empatija. Človek, ki v drugem ne vidi samo neznanca, ampak ranljivo osebo, ki potrebuje pomoč, se lažje odzove. Pri majhnem otroku je ta odziv morda še bolj neposreden. Otrok, ki ga tok nosi po reki, ni abstraktna nevarnost. Je konkreten človek, ki je v nekaj sekundah lahko mrtev.

Toda obstaja še nekaj. Irgolič ni čakal na socialni znak. Ni čakal na potrditev skupine in se tudi ni počutil dolžnega, da bi jo čakal. Morda je prav v tem bistvena razlika: Irgolič se je odzval neodvisno od odziva drugih in razumel, da otrok potrebuje pomoč.

Pri njegovem reševanju in odločitvi so morda pripomogle tudi njegove življenjske izkušnje. Človek, ki ima dolgotrajne življenjske izkušnje, ima lahko tudi drugačen občutek za to, kaj je v življenju pomembno. Pri 81 letih se morda ni vprašal, ali bo njegov odziv videti pogumen. Videl je le otroka, ki potrebuje pomoč.

Otroka so odpeljali na pregled v UKC Maribor. Otrok je bil pri zavesti in nepoškodovan. Dogodek bi se lahko razpletel precej drugače. Med otrokom in tragedijo je stal enainosemdesetletni Igor Irgolič. Župan Maribora Saša Arsenovič mu bo za njegovo dejanje podelil Mestni pečat Maribora. Njegov pogum je za družbo vzor. Vzor, kakšne ljudi je treba prepoznati v družbi. Mestna občina je njegovo dejanje opisala kot izjemno pogumno, požrtvovalno in nesebično.

Ali smo še sposobni prepoznati nevarnost, sočloveka, se odzvati in pomagati?