Razumevanje migrantske krize ali ko ljudje verjamejo Facebooku bolj kot osrednjim medijem

Novinar mora ljudem pomagati razumeti situacijo, ne pa ponavljati propagandnih trditev. Novinar mora ljudem pomagati razumeti situacijo, ne pa ponavljati propagandnih trditev.

Ne gre za copy/paste napako, zgornjo trditev legende ruskega novinarstva Yasena Zasurskega je vredno prebrati dvakrat, sploh če ste novinar katere od osrednjih slovenskih medijskih hiš.

Kdor izmed njih zgornjega stavka ne razume, ga noče razumeti, ali ga v praksi ne udejanja, je zagrešil zločin nad poslanstvom novinarskega poklica, ki ni v družbenem aktivizmu ali propagandi, ampak v celostnem podajanju informacij in znanja.

Migrantska problematika je še enkrat več razgalila rak rano domačega žurnalizma. A tokrat ne brez posledic.

Podcenjevanje serijsko

Pred nekaj tedni, ko se je pametnejšim začelo svitati, da migrantski tokovi Slovenije ne bodo zaobšli, je v uredništvih osrednjih medijev prišlo do tihega konsenza, da je predsodkov polne Slovence na prehod prebežnikov treba ustrezno miselno pripraviti.

Poslanstvo celovitega podajanja informacij se je umaknilo propagandističnemu dopovedovanju narodu, da k nam bežijo ubogi, revni in prestrašeni begunci, ki potrebujejo naše sočutje in pomoč.

A tokrat se je izkazalo, da ljudje večinoma razlikujejo ovco od koze, četudi slednjo v medijskem prime time-u stokrat imenuješ  »ovca«, prepričance v nasprotno pa ozmerjaš z nestrpnimi ksenofobi.

Vse to drži, med migranti so mnogi potrebni razumevanja in dobrote, ki ju Slovenci znamo nuditi. A namerno zamolčati preostale vidike zapletene migrantske situacije, ki bi ljudem pomagala celostno doumeti vzroke zanjo in posledice, je izraz globokega podcenjevanja intelekta in humanitarnega čuta bralcev, gledalcev, poslušalcev.

Prepričanje medijskega mainstreama je, da je tovrstno selektivno »ozaveščanje« nerazgledanih Slovencev poslanstvo,  Raison D'être njihovega obstoja.

A mnogi so jih spregledali

Začelo se je s striktnim vztrajanjem pri poimenovanju »begunci« ne glede na resničen status prišlekov z jugovzhoda. Točnejšemu izrazu »migranti« naj bi namreč manjkala konotacija empatije in sočutja.

Vendar se je tokrat izkazalo, da ljudje večinoma razlikujejo ovco od koze, četudi slednjo v medijskem prime time-u stokrat imenuješ  »ovca«, prepričance v nasprotno pa ozmerjaš z nestrpnimi ksenofobi.

Med migranti je seveda mnogo resničnih beguncev, a prav ti so največje žrtve tovrstnega zavajanja.

Osebno izkustvo (in Facebook ter Twitter) odpirajo oči

Glavna spoznanja in vprašanja pa so se Slovencem porodila ob prihodu ubogih, lačnih in raztrganih beguncev na meje naše domovine.

V ustvarjen medijski kontekst nikakor niso mogli umestiti izstopajočih podrobnosti, ki so jih bodisi opazili sami, bodisi o njih brali pričevanja po družabnih omrežjih .

Od kod tem ubogim ljudem najsodobnejši pametni telefoni, moderna oblačila in denar za tako dolgo pot? Zakaj imajo vse to, nimajo pa dokumentov? Od kod védenje, da je Slovenija revna država, v kateri se ne splača prositi za azil?

Kako to, da hrana, ta izraz dobrote gospodinj velikega srca, za lačnimi begunci ostaja nametana povsod: po tleh, razmetanih posteljah in v školjkah kemičnih stranišč?! Kje so objokane družine in otroci, ki so z naslovnic nagovarjali človeška srca? Na ščite slovenskih policistov večinoma pritiskajo postavni mladci kipečih moči in ostrega jezika.

Ko pade zaupanje v tradicionalne medije, ljudje postanejo ranljivi za vse vrste špekulacij, teorij zarot in manipulacij, ki krožijo po družabnih omrežjih.

To so resnična vprašanja, ki zanimajo ljudi, a pretrd oreh za medijske hiše z neomejenimi resursi in novinarskimi ekipami na dvajsetih lokacijah v petih državah. Njihovo poročanje ne seže globlje od posredovanja naučenih osebnih zgodb znotraj konteksta »od kod begunci so in kam odhajajo«.

»Z enostransko ali nepopolno informacijo ljudi razorožiš,« je še ena pametna misel Zasurskega. Ko pade zaupanje v tradicionalne medije, ljudje postanejo ranljivi za vse vrste špekulacij, teorij zarot in manipulacij, ki krožijo po družabnih omrežjih.

Kaj kmalu se zgodi, da bolj verjamejo Facebooku kot najuglednejšim televizijam in časopisom. Prav slednje se je začelo dogajati v Sloveniji.

Ena Tarča s prvo poglobljeno obravnavo migrantske problematike je premalo. In na sporedu več mesecev prepozno.

BIG FOOT MAMA - NE MI LAG'T
(Kaj se dogaja?)

Resnica je ena, mi vidmo dve
Sedet na dveh stolih se hkrati ne sme
Zato bomo rek'l: ta se prizna
Ki za večino edina velja

NE MI LAG'T
NE MI LAG'T
NE MI LAG'T

Resnica je ena, tko misl'š ti
Zato, ker pr'haja skoz' tvoje oči
Resnica je ena, jest vid'm dve
Čigava je prava, n'kol se ne ve