Revščina v Sloveniji narašča: pod pragom že 276.000 ljudi, leto 2025 pa ne kaže preobrata

Uradni podatki SURS potrjujejo rast tveganja revščine. Najbolj ranljivi niso le brezposelni, ampak tudi upokojenci, invalidi in vedno pogosteje tudi družine z otroki. Predvsem zaradi draginje, stanovanjske krize in stroškov, ki jih ni mogoče zmanjšati.

Najbolj ranljivi niso le brezposelni, ampak upokojenci, invalidi in vedno pogosteje tudi družine z otroki.

Uradni podatki Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) kažejo jasno in neprijetno sliko: leta 2024 je stopnja tveganja revščine znašala 13,2 %, pod pragom pa je živelo približno 276.000 prebivalcev Slovenije. V praksi to pomeni, da se je revščina ponovno utrdila kot pomembna družbena realnost, ki vse manj zadeva le skupine na robu in vse bolj posega tudi v gospodinjstva, ki so bila še nedavno stabilna.

Petletni trend: revščina se povečuje (SURS)

Tabela pokaže dve pomembni dejstvi. Prvič: v petih letih je pod prag revščine zdrsnilo približno 18.000 ljudi več kot leta 2020. Drugič: največje poslabšanje se je zgodilo v zadnjem obdobju, ko so gospodinjstva najbolj občutila draginjo. Skok med letoma 2023 in 2024 je pomemben družbeni signal.

Relativna revščina: definicija, ki pokaže razslojevanje

To je pomembno tudi zaradi političnih interpretacij: relativna revščina se ne »izniči« z lepimi besedami. Če se gospodarski kazalniki izboljšujejo, revščina pa kljub temu raste, to pomeni, da se družba razslojuje in da del prebivalstva sistematično zaostaja.

Revščina je posledica slabih odločitev

Slovenska politika ima pri revščini vedno pripravljen isti izgovor: statistika je relativna, prag revščine je pač neka definicija, socialna država blaži razmere ...

Res je, SURS revščino meri relativno – prag je postavljen pri 60 % ekvivalentnega razpoložljivega dohodka (po socialnih transferjih). A ravno zato so podatki še bolj zaskrbljujoči: če se standard družbe dviga, spodnji del pa tone, to prinaša razslojevanje in pomeni sistemski zdrs.

Ko ima država s polnim javnim aparatom in visokimi davki skoraj 300 tisoč ljudi pod pragom revščine, to ni več »kazalnik«, ampak kaže na neučinkovitost države. 

Prelom v času draginje: 2023–2024

Najbolj povedna je dinamika. Revščina ni rasla počasi in linearno. Največji skok se je zgodil prav v obdobju draginje. Leta 2024 je bilo revnih že 276.000, torej več kot leto prej, in več kot pred petimi leti. Takšna dinamika sovpada z obdobjem, ko so ljudje najmočneje občutili višje stroške hrane, energije in bivanja.

Pri teh stroških ni realnega manevrskega prostora: gospodinjstva lahko prihranke režejo pri dopustu, oblekah, elektroniki. Ne morejo pa prenehati jesti, ogrevati stanovanja ali plačevati položnic. Ravno zato draginja v praksi deluje kot najbolj neposreden mehanizem širjenja revščine.

Draginja kot tiha oblika kazni: najprej udari revne, potem zruši srednji razred

Inflacija ni »tehnična motnja«. Za premožnejše je nadloga. Za revnejše je poguba. Pri nižjih dohodkih gre večina denarja za osnovne potrebe (hrano, energijo, najemnino). Ko se to podraži, ljudje nimajo več manevrskega prostora. Ne morejo »prihraniti« pri ogrevanju, pri hrani, pri položnicah. Zato revščina ni naključje – revščina je posledica razmer, kjer stroški življenja rastejo hitreje kot dohodki.

In tu je dodatna težava: tudi ko se plače nominalno dvigujejo, realno pogosto ne dohajajo stroškov. Zato vedno več ljudi živi v stanju stalne negotovosti, ko tudi okvarjen avto ali ena bolezen pomeni finančni zdrs.

Stanovanjska kriza: sistemski motor revščine

Največja rana Slovenije danes ni več brezposelnost, temveč stanovanja. Najemnine rastejo, kreditni pogoji so težki, trg je zaprt, ponudbe primanjkuje. Država pa se obnaša kot da se bo problem rešil sam od sebe. Ne bo.

Če gospodinjstvu najemnina ali kredit vzame tretjino, štirideset odstotkov ali polovico prihodkov, potem ni treba veliko: ena podražitev, en padec dohodka – in revščina postane realnost. Stanovanjska politika je zato danes najbolj neposreden socialni ukrep. Kdor tega ne razume, ne ve kaj dela ali pa se dela, da ne ve.

Upokojenci: fiksni dohodki v času rasti stroškov

Upokojenci so med najbolj izpostavljenimi skupinami. Ne zaradi »navad« ali »odločitev«, ampak zato, ker je pokojnina pogosto omejen in fiksni dohodek, inflacija pa najhitreje udari prav v osnovne izdatke.

Starejši imajo pogosto tudi dodatne stroške: zdravila, zdravstvene storitve, prevozi, oskrba. Zato se finančni pritisk ne ustavi pri vprašanju, ali si lahko privoščijo več, ampak pogosto pri vprašanju, ali si lahko privoščijo osnovno.

Invalidi: višji stroški in manj možnosti za prilagajanje dohodka

Invalidi so prav tako v položaju, ko se tveganje revščine hitro poveča. Poleg omejene možnosti dodatnega zaslužka imajo pogosto tudi povečane življenjske stroške: medicinske pripomočke, rehabilitacijo, prilagoditve bivališča, posebne prevoze. To ni luksuz, ampak osnovna potreba – in ravno tu sistem pogosto pokaže svoje omejitve.

Družine z otroki: revščina se seli tja, kjer bi morala biti najmanj dopustna

Vse resnejši znak zadnjih let je večja ranljivost družin z otroki. Stroški hrane, oblačil, šole, prevoza, aktivnosti, obšolskih programov in pogosto še varstva so visoki in stalni. Družina lahko ima oba starša zaposlena, pa jo kombinacija draginje in visokih stroškov bivanja kljub temu potisne v trajno negotovost.

Ko se revščina začne širiti med družine z otroki, postane problem še posebej resen: posledice niso le finančne, temveč tudi razvojne – revščina se prenese na priložnosti otrok, na dostop do dejavnosti, zdravja, izobraževanja in kakovosti življenja.

Revščina v vsakdanjem življenju

Revščina običajno ne pride kot en sam dogodek, temveč kot niz »majhnih odpovedi«. Upokojenec najprej zmanjša ogrevanje, nato kupuje cenejšo hrano, nato začne odlašati s plačilom računa. Družina z otroki najprej ukine dejavnost, nato prestavi nakup oblačil, nato začne izpuščati stroške, ki bi morali biti samoumevni.

Na tej točki ne gre več za slabe navade ali neodgovornost, ampak za dejstvo, da dohodki pri delu prebivalstva ne dohajajo osnovnih življenjskih stroškov.

2025: revščina se uradno meri z zamikom, toda realnost kaže rast

Tu pridemo do pomembnega dodatka, ki ga v javnosti pogosto spregledamo. SURS bo podatke o stopnji tveganja revščine za leto 2025 objavil z zamikom, ker temeljijo na dohodkovnih in anketnih podatkih (EU-SILC). To je razumljivo z metodološkega vidika – vendar zamik ne pomeni, da je leto 2025 »neznanka« ali da lahko vmes preprosto domnevamo izboljšanje.

Čeprav primerljivih uradnih podatkov za leto 2025 še ni, socialna slika na terenu ne kaže preobrata. Jeseni 2025 so pri Rdečem križu Slovenije opozorili na sezonski porast prošenj za pomoč pri plačilu stroškov ogrevanja in osnovnih računov ter izpostavili, da se med najbolj prizadetimi pojavljajo upokojenci, enostarševske družine in revni zaposleni. Podobno sporočilo prihaja iz Slovenske karitas, kjer v svojih poročilih navajajo, da se je število prosilcev za pomoč v lokalnih okoljih v zadnjih letih skoraj podvojilo. Takšna opozorila so pomembna prav zato, ker kažejo, da stiska ni omejena na majhno skupino ljudi, temveč se širi in postaja trajnejša.

V takšnih razmerah je težko zagovarjati tezo, da je leto 2025 prineslo izboljšanje. Če je bilo leta 2024 pod pragom tveganja revščine 276.000 ljudi, potem leto 2025 po vseh praktičnih znakih ni prineslo preobrata, temveč nadaljevanje pritiska: več socialnih stisk, več prošenj za pomoč, večja obremenitev humanitarnih organizacij in vztrajno občutje gospodinjstev, da se stroški osnovnih življenjskih potrebščin ne znižujejo dovolj hitro oziroma da se življenje kljub umirjanju inflacije ni »normaliziralo«.

In tu je bistvena razlika med statistiko in realnostjo. Država se lahko sklicuje na metodološke zamike uradnih kazalnikov, a gospodinjstva zamikov ne poznajo: položnice prihajajo vsak mesec. To pomeni, da so socialne posledice draginje in stanovanjske krize prisotne zdaj – in ne šele takrat, ko bodo objavljeni uradni kazalniki.

Slovenija normalizira revščino in 2025 kaže, da bomo še plačali ceno

Podatek 276.000 ni številka. Je množica. Je dokaz, da država ne opravlja svoje osnovne naloge, da omogoči, da človek, ki dela in živi normalno, ni potisnjen v revščino zaradi draginje, stanovanjskega zloma in neučinkovitih ukrepov.

Revščina v Sloveniji ni več obrobni pojav. Postaja del nove normalnosti. In če se trend, ki ga kaže leto 2025, potrdi tudi v uradnih podatkih, bo to pomenilo samo eno, da smo se kot družba sprijaznili s tem, da vedno več ljudi preprosto ne sme več živeti dostojno.

Revščina običajno ne pride kot en sam dogodek, temveč kot niz »majhnih odpovedi«.