Simčičevo stoletje: veliki pisatelj pozna formulo preživetja slovenstva

Zorko Simčič vstopa v svoje 100. leto življenja. 19. novembra praznuje svoj 99. rojstni dan. Simčiča mnogi njegovi prijatelji in znanci nagovarjajo z izrazom "večni mladenič". In to že vsaj 30 let. Verjetno je to zaradi njegove živahnosti, hitre hoje, natančnega analiziranja aktualnega političnega in družbenega dogajanja, pa tudi pronicljivega pisanja.

Tri begunstva, en povratek

Je sin staršev, beguncev pred fašizmom iz Brd v Maribor. Je begunec pred nacizmom iz Maribora v Ljubljano leta 1941. Je, samo štiri leta kasneje, begunec pred komunizmom iz Ljubljane v Italijo in nato v Buenos Aires. Je povratnik, saj se je po osamosvojitvi Slovenije, ko zaradi padca komunizma ni bilo več nobene nevarnosti za drugače misleče, preselil pod rodne Alpe. Tri begunstva in en povratek v "samo" 99 letih.

Simčič zato govori o treh Slovenijah. V vseh treh je tudi sam živel - v Mariboru, v zamejskem Trstu in v izseljenstvu v Buenos Airesu. V vseh treh Slovenijah, matični, zamejski in izseljenski, določeni ljudje živijo ZA slovenstvo, drugi pa OD slovenstva, ugotavlja pisatelj, dramatik, filozof in publicist Zorko Simčič. Kot Primorec, Mariborčan, Ljubljančan in argentinski Slovenec natančno in z ljubeznijo (ali optimizmom) vedno podrobno analizira stanje v slovenski družbi.

Simčič poudarja, da je asimilacija vsake narodne manjšine slaba tako za osebnost asimiliranca in njegove družine, kot tudi za - večinski narod.

Asimilacija škodi vsem

Eden od petstotih izseljencev, ki so se po osamosvojitvi vrnili preko morja, velikokrat preseneča. Njegova najbolj zanimiva teza se navezuje prav na narod in narodno zavest. Poudarja, da je asimilacija vsake narodne manjšine slaba tako za osebnost asimiliranca in njegove družine, kot tudi za - večinski narod. Veliki večin

ski narodi so se zato, vsaj ponekod, v zadnjih letih začeli drugače obnašati do priseljencev. Simčič opiše sprehod z nacionalistično usmerjenim argentinskim častnikom, ko je bil s svojo triletnico govoril slovensko in se mu je zato opravičil. Oficir pa mu je odvrnil: »Če vi, potem ko skozi stoletja pripadate svojemu narodu in jeziku, tega ne spoštujete, kako naj mi pričakujemo, da ne bo to dekletce po dvajsetih letih življenja tu - zatajilo nas«.



Simčič zavrača ameriški talilni lonec, saj ta že dolgo ne deluje več. Izkazal se je za slabega. Med argumenti za spreminjanje politike ZDA do priseljencev v spodbujanje ohranjanja nacionalnih korenin, navaja vojno v Vietnamu. Gre za prvo vojno v ameriški zgodovini, ki so jo ZDA izgubile, med razlogi pa je tudi to, da so med rekruti bili številni asimilirani priseljenci.

Iz asimilirancev ne nastajajo samo ljudje brez vrednot, ampak tudi šovinisti, ki postanejo agresivni do svojih lastnih sorodnikov. Prav med renegati najdemo številne nacionaliste in vojne zločince – Karadžića, Hitlerja in Napoleona. Že pred stoletji so Srbi spoznali, da je poturica »gori od Turka«, se skozi zgodovino sprehaja Simčič. Asimiliranci namreč jemljejo najslabše lastnosti iz obeh narodov, pojasnjuje Simčič.

Posebej v izseljenstvu slovenstvo brez krščanstva, pravi Simčič »traja kvečjemu eno generacijo, največ dve«

Dva temelja preživetja naroda, pa tudi vsake manjšine

Simčič kaže še en vidik. Slovenstvo je tesno povezano s krščanstvom. To vedno znova ponavlja. Eno brez drugega ne gre. Posebej v izseljenstvu namreč slovenstvo brez krščanstva, pravi Simčič »traja kvečjemu eno generacijo, največ dve«. Krščanstvo namreč ohranja naravne in nadnaravne vrednote v svetu, kjer so »vse vrednote – ne le narodnost in krščanstvo – zavračane in zavržene«. Mladim se danes kot vrednoti prikazujeta samo uživanje in denar, je Simčič povedal že leta 1976.

Da ima prav, dokazuje tudi slovenska argentinska skupnost, ki kljub izselitvi ni izumrla. Njeno število je danes celo višje kot leta 1947! Nobeni drugi manjšini tega ni uspelo. Z izjemo judovske, ki je tudi skozi 2.000 let v izseljenstvu ohranjala sebe z ohranjanjem svoje judovske narodne in verske zavesti.

Zahvala in želja

Ob častitljivem jubileju Zorka Simčiča mu na predvečer rojstnega dne kličemo vse dobro in mnoga leta. Z zahvalo za njegov bogat in izjemen umetniški in intelektualni opus. Z željo, da bi se tudi mi navzeli njegovega sporočila sprejemanja drugačnosti in sprejemanja sebe. Za naših 99 let in za 99 let naših potomcev.