Simpozij Temna in težka dediščina

Še prav nobena revolucija ni dosegla deklariranih ciljev in to velja tudi za njeno komunistično različico. Kljub temu pa razkol, ki temelji na njej, v slovenskem narodu dobiva usodne razsežnosti. Prizadevanja levičarskih oblasti za prikrivanje resnice o medvojnih in povojnih pomorih se krepijo, temna dediščina komunizma pa vpliva tudi na ekonomsko politiko in splošno blagostanje v državi, so opozorili sogovorniki na simpoziju v organizaciji Slovenske matice in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Celodnevni simpozij Temna in težka dediščina je s pozdravnim nagovorom odprla literarna zgodovinarka in teoretičarka dr. Urška Perenič, sicer tudi soorganizatorka srečanja. Kot je pojasnila, so v naslovu vzpostavili razliko med izrazoma. S pojmom »teman« merijo predvsem na duhovno in psihično nasilje, medtem ko s pojmom »težak« skušajo zaobjeti tako fizično nasilje kot materialno uničenje in ekonomsko nasilje.

»Nekoč smo se naučili, da če sončeva svetloba naleti na oviro, nastane senca.« Srečanje bi lahko razumeli kot svojevrstno premagovanje teh senc, da bi lahko spet videli sonce, je povedala Pereničeva, sicer osebna prijateljica velikana slovenske književnosti, pokojnega Borisa Pahorja, ki se je kljub ustrahovanju, izničevanju njegovega dostojanstva odločno zoperstavil vsem trem totalitarizmom. Njene misli o tržaškem pisatelju objavljamo tudi v intervjuju v pričujoči številki Domovine.

Skrivaštvo, laž, dvoličnost in puškino kopito

Eno teh senc je iz zgodovinske perspektive osvetlil prodekan za znanstvenoraziskovalno delo in doktorski študij na Filozofski fakulteti dr. Sašo Jerše. Gre za revolucijo. Ta beseda je nekoč označevala sveto, odrešujočo stvar in nadvse pravično dejanje, je povedal. Danes je to »beseda za najgrozovitejše«. Preučevanje zgodovine revolucij pa nam po njegovih besedah pokaže, da še prav nobena ni dosegla svojih deklariranih ciljev in da je bila uresničitev revolucije vsakič razočaranje.

Na Slovenskem se je komunistična revolucija skoraj pol stoletja grozovito, brutalno igrala oblast. »Igrala se je oblast z vzdrževanjem izrednega stanja in izredno stanje je imelo štiri vogale: skrivaštvo, laž, dvoličnost in puškino kopito,« je pojasnil. Vse to je naša temna dediščina, ki pa nam je lahko navdih za upor zoper igro oblasti, ki je postavljena na te štiri vogale. »Lahko nam je navdih za upor zoper vsako despotijo,« je pojasnil.

Vojna jih je zanimala

Podrobnosti dela te grozovite igre z oblastjo je na primeru medvojnih in povojnih pomorov ponazoril zgodovinar dr. Jože Možina. Da je bila vojna izkoriščena za revolucijo, dokazuje že to, da komunisti v drugi svetovni vojni niso videli toliko strahu kot večinski del prebivalstva, ampak bolj priložnost. »Na nek perverzen način,« je pojasnil.

Zanimivo je denimo stališče Edvarda Kardelja na partijskem posvetu na Dubravi pri Zagrebu oktobra 1940, ko je dejal, da jih vojna »na nek način zanima«, da bi sodelovali pri obrambi domovine, a le če bo ta boj »napreden, to je, če bo v interesu revolucije in Sovjetske zveze«.

Boj proti okupatorju je bil po Hitlerjevi izdaji Stalina sicer razglašen, a bojeviti komunisti se že takrat v večji meri kot okupatorja lotijo tradicionalnega tabora, elite, pravi dr. Možina. Ko gre za medvojne pomore v Ljubljanski pokrajini, kjer se je slovenski razkol skotil, pa podatki jasno dokazujejo, da konec leta 1941 in v začetku 1942 največ civilnega prebivalstva ne pomori okupator, pač pa domača komunistična gverila.

Dr. Jože Možina: Boj proti okupatorju je bil po Hitlerjevi izdaji Stalina sicer razglašen, a bojeviti komunisti se že takrat v večji meri kot okupatorja lotijo tradicionalnega tabora, elite.

Ubijanje kot politični akt

Krvavo klanje slovenskega civilnega prebivalstva se prekine z italijansko ofenzivo julija 1942, ko komunistično nasilje nadomesti italijansko. »Govorimo lahko o prekletem letu 1942, ko se dejansko nedvoumno zgodi slovenski razkol,« je povedal dr. Možina. Takrat so bili slovenski komunisti ohrabreni s prvimi vestmi o ustavitvi nemške ofenzive proti Sovjetski zvezi in prevladovalo je prepričanje, da bo vojne hitro konec, da bodo Sovjeti stvar rešili v nekaj mesecih. »Zato takrat izbruhne to revolucionarno nasilje,« je pojasnil.

Generator takšne oblike revolucije pa je bil Edvard Kardelj. V enem od dokumentov, ki ga je leta 1942 poslal Zdenki Kidrič, je Kardelj namreč navajal navodila o metodologiji likvidacij, ki so temeljila na »najugodnejšem političnem momentu«. »Ubijanje ni bilo samo sebi namen, ampak je bilo politični akt,« je pojasnil dr. Možina, ki je podrobneje opisal tudi pokol nad celotno romsko populacijo pri nas.

Po vsakem razkritju protiukrep oblasti

Politične povode, zakaj niti Romi niti vsaj 3.450 žrtev iz Macesnove gorice še vedno niso dostojno pokopani, je v svojem prispevku pojasnjeval zgodovinar dr. Mitja Ferenc. Sprehodil se je skozi desetletja njihovih prizadevanj za raziskovanje medvojnih in povojnih morišč po državi in opozarjal, kako so oblastniki vsakič, ko je javnost izvedela za šokantna razkritja, denimo Hudo jamo in Macesnovo gorico, poskrbeli, da je njihovo delo zastalo.

»Po vsakem večjem odkritju, ki pretrese slovensko in mednarodno javnost, trčimo ob nerazumevanje dveh temeljnih civilizacijskih pravic – pravice do spomina in pravice do pokopa,« je pojasnil. Posebej je izpostavil Macesnovo gorico, kjer se je ekshumacija žrtev začela 2019 in končala tri leta pozneje. »Takšnega odkritja v svetu ne najdemo,« je povedal in spomnil, kakšno nelagodje in preusmerjanje pozornosti je to povzročilo pri pristojnih državnih organih.

Zavračanje pokopa žrtev revolucije, nezainteresiranost in nerazumevanje izvršne oblasti pa je po njegovih besedah »akutno zlasti od leta 2023«. »Seveda je bila med vladajočimi političnimi akterji prepoznana moralna zadrega,« je dejal. Dokaz tega pa je tudi parlamentarno dogajanje junija letos, ko so koalicijski poslanci preglasovali sklepe, ki so izhajali iz ženevskih konvencij in temeljnih civilizacijskih norm.

»Koalicijski poslanci so bili proti, da se pokopljejo Romi in žrtve iz Macesnove gorice. Koalicijski poslanci so bili proti, da se ugotovijo imena pomorjenih Romov. Koalicijski poslanci so bili proti, da se tem žrtvam, pomorjenim po vojni, izdajo mrliški listi. Koalicijski poslanci so bili proti, da se pripravijo zakonske podlage za DNK-analizo pomorjenih,« je navedel dr. Ferenc.

»Si predstavljate, da bi naši politiki, ki izkazujejo sočutje in naklonjenost do mater srebreniških žrtev, te uboge žene prepričevali, da mrliški listi zanje niso potrebni, da tudi DNK-identifikacije ne potrebujejo? Bi si upali reči, da nasprotujejo pokopu na centralnem pokopališču v Potočarah?« je vprašal dr. Ferenc. A na domačem pragu je drugače: »Nobene empatije za sorodnike pomorjenih v Sloveniji ni zaznati,« je dodal.

Dr. Mitja Ferenc: »Si predstavljate, da bi naši politiki, ki izkazujejo sočutje in naklonjenost do mater srebreniških žrtev, te uboge žene prepričevali, da mrliški listi zanje niso potrebni, da tudi DNK-identifikacije ne potrebujejo?«

»Endlösung« na Slovenskem

Romi pa niso bili edina manjšina, ki je v času druge svetovne vojne utrpela nepredstavljiv pokol. Na predvojnem jugoslovanskem ozemlju današnje Slovenije je leta 1939 živelo 820 oseb judovske vere, od tega približno dve tretjini v Prekmurju. Kot je na simpoziju pojasnil zgodovinar dr. Renato Podbersič, smemo domnevati, da je bilo njihovo število precej višje od uradnih številk, morda celo do 2.000.

Nekateri Judje pri nas so že pred začetkom vojne začutili, da se približuje nevarnost nemške okupacije, a izselili so se lahko le tisti, ki so jim to dopuščale finančne razmere in urejeni potni dokumenti. V Ljubljani, ki jo je v okupaciji zasedla italijanska vojska, naj bi tako ostalo 50 Judov, ki pa so jih italijanske okupacijske oblasti novembra 1941 internirale v različne kraje severne Italije in posamezna zbirna taborišča.

Po besedah dr. Podbersiča je med drugo svetovno vojno umrlo okoli 580 Judov z območja današnje Slovenije. Povečini so bili umorjeni v taborišču Auschwitz. Nasploh je judovstvo pri nas med vojno doživelo »strašen udarec«. Slovenija se namreč uvršča med tiste dežele, kjer je bil »Endlösung« oziroma »dokončna rešitev« zelo »uspešna«. Pobitih je bilo več kot 85 odstotkov Judov.

Preživeli so po vojni delili usodo zaplemb in nacionalizacije, podobno kot drugi nekoliko premožnejši prebivalci tedanje Jugoslavije. »Pri tem odvzemu ni bila odločilna nacionalna, verska ali rasna pripadnost, pač pa zgolj razredna,« je pojasnil dr. Podbersič.

Redki preživeli Judje, ki so se vrnili iz koncentracijskih taborišč, so doma našli izropane hiše. Leta 1946 je nato sledila prva, leta 1948 pa še druga nacionalizacija, ki jim je odvzela tovarniške objekte, hotelske stavbe in druge nepremičnine, pa tudi samostojno trgovsko dejavnost. Večina preživelih Judov, predvsem iz Prekmurja, se je izselila v Izrael oziroma drugam po svetu.

Slovenija se uvršča med tiste dežele, kjer je bil »Endlösung« oziroma »dokončna rešitev« zelo »uspešna«. Pobitih je bilo več kot 85 odstotkov Judov.

Prisvojene vile in opeharjeni Judje

Na seznamu dvajsetih vil v Ljubljani, ki jih je zaplenila Mestna zaplembna komisija in jih dala v uporabo takratnim komunističnim veljakom, najdemo tudi vilo družine Ebenspanger (Knafljeva ulica), kjer se je naselil predsednik slovenske vlade Boris Kidrič, vilo Adolfa Mergenthalerja (Zaloška cesta), kjer je bil sedež OZNE za Ljubljano, in vilo družine Pollak (Rožna dolina), kjer sta bili dve sobi rezervirani za ministra Edvarda Kocbeka. Iz pritožb, ki so jih razlaščenci naslavljali na pritožbene organe, je razvidno, da so velikokrat kot razlog za izvzem iz zaplemb navajali prav svoje judovsko poreklo, a največkrat to ni pomagalo, je pojasnil dr. Podbersič.

Nazoren primer sprevržene logike tedanjih revolucionarnih oblasti predstavlja proces proti uspešnemu mariborskemu industrialcu judovskega rodu Marku Rosnerju. Veljal je za poštenega in pri delavcih priljubljenega delodajalca. Nekaj dni pred nemško okupacijo se je izselil iz Maribora, nacisti pa so mu takoj zaplenili lastniške deleže, stanovanje in vrednostne papirje.

Avgusta 1945 so ga novi oblastniki postavili pred vojaško sodišče in ga obsodili na kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo 15 let in na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja, je še navedel dr. Podbersič.

Edina svetloba

Vendar pa ni težava samo druga svetovna vojna, nič manjši ni zaplet zaradi konca obstoja Jugoslavije, je opozoril zgodovinar dr. Stane Granda. Nekaterim zgodovinarjem je nekdanja država namreč predstavljala ideal in trajno politično rešitev za Slovence.

Kljub temu pa zgodovinar ravno idejo samostojne slovenske države vidi kot »edino svetlobo« v časovnem obdobju od razpada Avstro-Ogrske do slovenske države, pa ta v javnem dojemanju praktično sploh ni več vrednota. »Kot da bi padla z neba. Še vedno ne morem prenesti ukinitve muzeja slovenske osamosvojitve. Ugotavljam, da se velik del stroke ni zavzel niti se ni za to zavzela Slovenska akademija znanosti in umetnosti,« je dodal.

Danes tako na revoluciji temelječa razklanost Slovencev verjetno dobiva usodne razsežnosti, je dodal zgodovinar dr. Granda. Če je do nedavnega ločitev duhov pomenila predvsem odnos do polpretekle zgodovine oziroma druge svetovne vojne, je danes ločitev že na celotni fronti slovenske zgodovine.

Prav posebej se je ta razklanost po njegovih besedah pokazala ob letošnji 80-letnici konca druge svetovne vojne, ko »kar naenkrat ni bilo več revolucije, ni bilo več državljanske vojne, ni bilo partizanov, so samo še odporniki«. Razlog za takšno početje pa je prikrivanje medvojnih in povojnih umorov, kar se manifestira v »skrajno necivilizacijskem odporu, da bi tisoči dobili svoj grob, ki jim po vsej človeški morali pripada«.

Krvave roke finančnih inženirjev

Kljub zločinski preteklosti so krvniki in njihovi ideološki nasledniki desetletja dolgo ohranjali tudi ekonomski monopol. »Smo v letu 1951. Narodni heroji, ki so imeli roke krvave do komolcev, naenkrat postanejo finančni inženirji kapitalističnega sistema, ki je v Jugoslaviji aktivno preganjan, podjetniki pa zaprti,« je pristavil ekonomist dr. Rado Pezdir, sicer avtor knjige Vzporedni mehanizem globoke države.

Ta boleča dediščina še danes determinira prihodnost, saj se danes »vračamo k ekonomskim politikam, ki niso normalne«. Država je v tem pogledu razpadla na prikrite, neformalne dogovore in dr. Pezdir se boji, da to odpira prostor za nove ekonomske težave. Rešitev pa vidi v prenovi šolskega sistema, ki naj preide od učenja na pamet v učenje kritično mislečih.

Narodni heroji, ki so imeli roke krvave do komolcev, so leta 1951 postali finančni inženirji kapitalističnega sistema, ki je bil v Jugoslaviji aktivno preganjan, podjetniki pa zaprti.

(D218: 17-19)