Slovenci iz Venezuele: "Tisti, ki pravite, da pri nas ni tako hudo, vabljeni, da pridete sem!"

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images

Napetost v Venezueli se te dni stopnjuje. Na mejah s Kolumbijo in Brazilijo čaka humanitarna pomoč, ki je Nicolas Maduro s pomočjo za zdaj še zvestega poveljstva vojske ne spusti v državo, saj meni, da gre v ozadju za poskus ameriškega državnega udara.

Začasni predsednik Juan Guaidó pa se z ogromno množico ljudi podaja proti meji, kjer namerava v soboto prevzeti pomoč "na tak ali drugačen način". Maduro je medtem z vojsko že zaprl mejo z Brazilijo, razmišlja pa tudi o zaprtju meje s Kolumbijo. 

Brez humanitarne pomoči bo po Guaidójevih besedah umrlo 300 tisoč ljudi, 2 milijona pa jih tvega poslabšanje zdravja. 

Vendar nekateri, tudi v Sloveniji, vesti o hudem pomanjkanju pripisujejo Zahodni propagandi in verjamejo Maduru, ki zatrjuje, da v državi ni humanitarne krize. A trije venezuelski Slovenci, s katerimi smo na Domovini preko spleta opravili pogovor, so nam povedali drugačno, mnogo pretresljivejšo zgodbo o stanju v tej latinskoameriški državi.

Predstavili jo bomo v treh delih. V prispevkih boste izvedeli, kako poteka njihov vsakdan, s kakšnimi težavami se soočajo, kaj menijo o aktualnem političnem dogajanju v Venezueli in okrog nje ter ravnanju Slovenije v tem kontekstu.

 “Čudež je že, da se električni sistem naše države sploh še drži,” pravi Vilma Pribac iz Valencie. Do lanskega leta je kot inženirka delala v venezuelski državni energetski družbi CADAFE, ki je zadolžena za proizvodnjo in distribucijo električnih storitev v državi; zaprosila je za predčasno upokojitev, ker delovnih pogojev preprosto ni bilo.

Stavba, kjer je delala, ni imela varnostnikov, tako da so bile kraje na delovnem mestu pogost pojav. Kaplja čez rob pa je bilo ‘izginotje’ osebnih računalnikov, tako njenega, kot od sodelavcev. Podjetje pa sploh ni reagiralo.

Poleg tega so bili terensko povsem neoperativni, saj so bili službeni avtomobili brez pnevmatik. “Od leta 2005 je šlo s podjetjem le še navzdol,” dodaja. Pravi, da je videla z lastnimi očmi, kako je denar, ki je bil mišljen za projekte znotraj podjetja, nenadoma izginil. “Vedno pravim, da je bilo to, kar sem doživljala v tem podjetju, majhen vzorec tega, kar se dogaja na makro ravni po vsej državi.”

Anton Boštjančič Prosen iz Caracasa je odvetnik in nekdanji državni tožilec s področja človekovih pravic. S te funkcije so ga odslovili leta 2005 iz političnih razlogov. Je tudi ustanovni član nevladne organizacije Foro Penal Venezolano, ki pomaga žrtvam kršitev človekovih pravic ter dela za Koalicijo za človekove pravice in demokracijo.

Ker sodišča, na katerih predstavlja svoje stranke, nimajo materiala za opravljanje svojega dela, on skupaj z drugimi odvetniki zbere papir in črnilo za tiskalnik in ju prinese s seboj, da lahko sodnik sploh opravi svoje delo. “To je realnost, ki jo poskuša gospod Maduro prikriti, zamaskirati. Zaradi politične ideologije se pretvarjajo in trdijo, da je to raj.”

Maria Voglar že vse življenje dela z ljudmi s posebnimi potrebami. Do delovnega mesta na občini se vsak dan odpravi peš, saj v bližini ni javnega prevoza. Pred hišo ima sicer parkiran avto, vendar ga ne more uporabljati, ker ga ne more popraviti. Delov se preprosto ne da dobiti, ali pa so predragi.

Zdravstveni sistem deluje, dokler ne zboliš


Vilma Pribac pravi, da je zaradi aktualnega stanja v državi zbolela, kar dodatno otežuje njen položaj. Ima zvišan krvni tlak in si že več kot tri tedne ne more kupovati zdravil, ker ji pokojnina ne zadostuje niti za hrano, zato je zdaj v hiperintenzivni krizi. V iskanju zdravstvene oskrbe je konec tedna obiskala več zdravstvenih domov; v nekaterih niso imeli niti pripomočkov za merjenje krvnega tlaka. “Druga pesem so seveda zasebni zdravstveni centri, kjer si pa zdravja ne morem privoščiti,” pravi.

Anton Boštjančič je moral konec januarja pospremiti svojega 91-letnega očeta v bolnico, ki velja za “najboljšo v Caracasu.” Edino, kar so mu lahko dali v bolnici, je bil serum, antibiotik, injekcije za jemanje krvi in vata; rjuhe je moral prinesti sam. Zdravnik je predpisal preiskave, ki pa jih v bolnici niso mogli opraviti.

Anton je moral najprej v radiju 20 kilometrov obiskati več lekarn, da je sploh dobil potrebne epruvete, ter se potem zapeljal do zasebnega laboratorija, kjer je plačal za preiskave. Na srečo ima avto, saj z javnim prevozom te odprave ne bi mogel izpeljati; na javni prevoz se namreč ni za zanesti.

Kot opisuje situacijo, je za trideset bolnikov skrbela ena medicinska sestra in štirje zdravniki. Tudi zdravstveno osebje se namreč odpravlja s trebuhom za kruhom v tujino. Kot da še ni dovolj, so lani poenotili plače, in tako zdravniki zdaj prejemajo enako plačo kot medicinske sestre.

Povprečen Venezuelec je shujšal za več kot 10 kilogramov


Vsi trije sogovorniki so mi dejali, da imajo srečo, da niso na najslabšem. Anton pravi, da živi s pomočjo prihrankov v tujih valutah, ki jih je nabral tekom let; Marija ima družino v tujini, ki jo finančno podpira, Vilma pa pravi, da lahko še vedno reče, da ima vsak dan še lahko kosilo na mizi - dobrina, ki ni samoumevna. “Na cesti vsak dan vidiš ljudi, kako premetavajo smeti v iskanju hrane, tudi šolarje, ki jih prepoznaš po uniformi. Dobro oblečeni ljudje iščejo ostanke hrane pri restavracijah.”

Marija je prostovoljka Karitas v programu, ki se posveča slabo prehranjenim otrokom. “Pogosto jočemo. Nedavno sta nam umrla dva otroka, ker ju nismo mogli rešiti. Smo ju poslali v bolnico, vendar ju tam niso sprejeli, ker jim niso imeli kaj dati.”

Zaradi pomanjkanja hrane in neustreznega prehranjevanja so Venezuelci nasploh izgubili veliko telesne mase. 30 jajc stane 10.000 bolivarjev, kar je več kot polovica minimalne plače, ki znaša 18.000 bolivarjev. Kilogram sira stane več kot ena takšna plača, in tudi zelenjava je draga; je se veliko ogljikovih hidratov.

“Po podatkih raznih raziskav, ki so jih naredile nevladne organizacije, ki se posvečajo zdravju in prehrani, je povprečno vsak Venezuelec izgubil 11 kilogramov,” prehrano komentira Anton. “Moja mama in sestra prodajata ženske obleke in v zadnjih petih letih je bilo občutno manj povpraševanja po večjih številkah. Če se kaj proda, saj morajo ljudje odločiti med novim kosom obleke ali hrano, so to manjše številke, tudi za moške.”

“Vidiš pa seveda tudi ljudi, ki so še vedno lepo zajetni,” pravi Vilma, “In bi jih rad vprašal, kaj delajo, da jim to uspeva?”

In kaj Marija Voglar pravi na zunanje opazke, kot jih slišimo tudi v Sloveniji, da zagotovo ni tako hudo?

“Vsem ljudem, ki pravijo, da ni tako hudo, naj pridejo sem,” pravi Marija Voglar, “Z veseljem jim odstopim mojo hišo in plačo, ter naj zaživijo moj vsakdan.” Pravi, da so delegati iz Slovenije Venezuelo že večkrat obiskali in da niso nikoli stopili v stik z domačimi Slovenci.

“Enemu izmed opazovalcev volitev sem celo pisala, da bi si želeli, da nas obišče in vidi, kako živimo. Namesto tega pa so se odpravili v predsedniško palačo Miraflores in živeli v dobrih hotelih.”
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike