Slovenec sem!

Slovenci smo bili v zgodovini večkrat podrejeni in tudi begunci. Vedno pa smo našli novo pot, novo upanje in smo zmogli obstati, čeprav v manjšem številu in manjšem prostoru.

Teoretično Slovenci izhajamo iz Slovenetov, torej iz Venetov, ki so ustvarili in razširili prvo pomembno evropsko kulturo ter svoj jezik posredovali vsem slovansko govorečim narodom, zase pa so obdržali izvirno ime Sloven-e-ci. Naše dežele so naseljene že od predzgodovinske dobe.

Ali smo ponosni na to? Ali bi se danes upali izreči kot Ivan Cankar: »Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo.«

Slovani – Slovenci

Slovani naj bi se izoblikovali nekje v prvem stoletju pred Kristusovim štetjem v okolici današnje Rusije, Belorusije in Ukrajine. Od teh smo najbolj zahodni v Evropi – poleg Čehov, seveda. Živeli smo pod Kelti, kot provinca Rima; v tem času smo se tudi prilagajali zahodni kulturi in civilizaciji. Nastali so Brižinski spomeniki, ki veljajo za najstarejše slovansko besedilo, napisano v latinici (972–1039). Kmalu po letu 1000 smo bili razdeljeni med nemško, ogrsko in beneško cesarstvo v okviru Svetega rimskega cesarstva. Takrat sta nas povezovala le pogovorni jezik in kultura.

V tem obdobju so nastala številna današnja slovenska mesta. Nato smo bili pod Habsburžani, doživeli smo turške vpade, kmečke upore in reformacijo. Primož Trubar je ob koncu leta 1550 v gotici objavil prvi slovenski knjigi Catechismus in Abecedarium, Jurij Dalmatin je prevedel celotno Sveto pismo in ga objavil leta 1584. S to objavo smo Slovenci postali 16. narod na svetu s svojim Svetim pismom.

Prestali smo tudi reformacijo in modernizem. Baron Janez Vajkard Valvasor je leta 1689 predstavil svetu Kranjsko oz. današnjo osrednjo Slovenijo z delom Slava vojvodine Kranjske, ki je kljub pomanjkljivostim že oznanjala moderne raziskovalne metode, predvsem pa je pisana z ljubeznijo do domovine. Velja za edinstven vir.

Šolanje je bilo do tedaj le cerkvena in neobvezna dejavnost. Za posameznike v slovenskem, sicer pa v nemškem jeziku. Le tu in tam se je poučevalo v italijanščini. Marija Terezija je leta 1774 uveljavila osnovnošolski zakon za obvezno šolanje otrok od šestega do dvanajstega leta starosti.

Naš naravni simbol – Triglav – je doživel prve vzpone leta 1778. Pobudnik prvega je bil baron Žiga Sigismund Zois. Vzpon na Triglav še danes velja za eno prvih državljanskih dolžnosti vsakega pravega Slovenca.

Leta 1797 je Valentin Vodnik izdal prvi slovenski tednik, leta 1811 pa prvo slovensko slovnico. Leta 1805 je bil uveljavljen nov zakon za šolstvo, Politična šolska ustava. Poudarjal je vzgojno vlogo verouka in ponovno uvedel cerkveno nadzorstvo. Uvajal je ponavljalne nedeljske šole za tiste, ki so bili prestari za obvezno šolanje.

Nato smo živeli pod francosko oblastjo. Obdobje francoskih Ilirskih provinc je vplivalo na razvoj slovenskega šolstva v letih 1809–1813. Francozi so na Slovenskem uvedli enotno osnovno šolo, tudi gimnazije. Iz zapiskov lahko razberemo, da je bila beseda Slovenija prvič zapisana leta 1810.

Beseda Slovenija je bila prvič zapisana leta 1810.

Francozi ali Nemci

Takrat sta obstajala dva glavna miselna tokova: krog višjega sloja Slovencev, ki je podpiral avstrijsko oblast, in krog liberalnih Slovencev, ki je bil za Napoleona oziroma proti Avstrijcem. Po koncu Ilirskih provinc so po skoraj tisočletnem premoru vsi Slovenci živeli pod istim vladarjem, in to 50 let. V letih 1816–1817 je vladala splošna lakota. Na kulturnem področju pa v tem času izstopata Matija Čop in France Prešeren, ki sta izvedla ključni kulturni prelom z izjemno izobrazbo in vrhunskim kulturnim talentom.

Pomlad narodov ali Zedinjena Slovenija

Revolucija od leta 1848 najprej ni bila videti kot družbeni preobrat. Narodno vprašanje prve dni ni prišlo do izraza, ker niso bili dovolj složni. Slovenci takrat niso razvili svojega socialnega programa in so se strinjali z vsemi zahtevami. Spet so šli na dvoje, eni za reformo in drugi proti njej. Ob razglasitvi lastnega državnega programa je končno pomagala namera po preureditvi cesarstva, ki naj bi obsegala tudi odpravo dežel. Vsi Slovenci naj bi se združili v eno veliko upravno enoto Slovenijo.

Iz takratnih zapisov razberemo: »Želimo le to, kar imajo drugi narodi; radi bi živeli po slovensko, tako kot živijo Nemci po nemško, Italijani po italijansko …«

Junakom ni umrl ponos, ampak pogum. Ljubili so zemljo, prostor, kjer so živeli. Bili so domoljubi. Ta ljubezen je »naravna šola«, prihaja iz domačega kroga, tako kot vera.

Slovensko narodno gibanje se je kar dobro končalo. Slovenci so bili opredeljeni kot narod, slovenski jezik se je poučeval tudi v gimnazijah, izdajali so enotne učne knjige. Revolucija v letih 1848–1849 je pomenila enega največjih družbenih in političnih prelomov v slovenski zgodovini. Pokazala je, kako je pomembno, da smo složni. Malo nas je, zato se moramo sami zavzemati za svoje politične in narodne cilje. To je tisti pravi intelektualni boj – brez orožja …

Od leta 1850 do leta 1853 je Josipina Urbančič Turnograjska (velja za prvo pisateljico, pesnico, skladateljico, narodnozavedno in svobodoljubno Slovenko) večkrat pisala Lovru Tomanu ter izkazala modrost in odločnost, ljubezen do naroda, domovine in jezika: željo po slovenstvu.

Leta 1868 je bil sprejet zakon, s katerim so šole ločili od cerkvenega nadzora, torej so vse šole postale državne. Leto kasneje pa so uvedli obvezno osemletno osnovno šolo.

Takih oseb, kakor je bila Josipina, ni bilo ravno veliko. Začela se je doba narodne zavesti. Leta 1870 je takratni poslanec Lovro Toman, ki je ljubil slovenski narod, dosegel, da smo Slovenci avgusta tistega leta dobili nekaj dodatnih jezikovnih pravic. Zaslužen je za oblikovanje 19. člena znane decembrske ustave, ki je vsakemu narodu v Avstro-Ogrski dajala pravice do varovanja in razvijanja narodnosti ter uporabe jezika v šoli, na uradih in v javnem življenju. Največja težava Slovencev je bila, da nismo znali oblikovati svoje narodne zavesti.

Mnogi so spoštovali in ljubili slovenski jezik, podpirali slovensko pisano besedo, časopise in knjige, a se niso dovolj zanimali za uporabo slovenskega jezika v javnosti. Takratna nemška kultura je bila močnejša in bolj elitna. Tako se je izrazil tudi Anton Aleksander Auersperg - Anastasius Grün: »Naj se blagozveneči, lepi deželni jezik kultivira, razvija, bogati, oblikuje, naj dobi pravice v šoli, cerkvi in uradu, naj dobi krila za višji vzlet v idealni svet, toda pustite poleg njega veljati tudi nemščino v njenem pomenu, v njeni veliki vlogi, v njenem namenu za to deželo.«

Z velikim trudom je leta 1851 škof Anton Martin Slomšek ustanovil Mohorjevo društvo, da bi Slovenec preko pisane besede dostopal do znanih avtorjev. Delo je bilo tako dobro, da je skoraj vsaka hiša imela svojo zasebno knjižnico.

Takrat smo bili razdeljeni na Kranjce, Slovence in Jugoslovane. Pogoj za združeno Slovenijo je bila ukinitev starih dežel ali kronovin. To ni bilo enostavno. Mnogi izobraženci, zlasti tisti, ki so gimnazijo obiskovali pred letom 1850, niso znali dovolj dobro slovensko. Mlajši pa so slovenski jezik že imeli kot predmet v srednji šoli.

»Želimo le to, kar imajo drugi narodi; radi bi živeli po slovensko, tako kot živijo Nemci po nemško, Italijani po italijansko …«

Slovenija, slovenščina in Slovenec

Uspelo nam je pridobiti svoj jezik, svoje prepoznavno ime: Slovenija, Slovenec. To velja za prvi velik korak. Šege in navade ter narečja smo ohranili iz roda v rod. Ali je to nas oz. naš narod res razlikovalo od drugih? Dejstvo je, da ni bilo skupnega vzdušja narodne zavesti ali pripadnosti.

Zadnje desetletje pod Habsburžani je bilo vse težje, čeprav je parlamentarna monarhija Slovencem dala možnost, da so se aktivno vključevali v politiko. V mestih je bilo več javnega življenja, na podeželju pa je bila prisotna vse bolj ostra ekonomska kriza. To je vplivalo tudi na narodno zavest.

Leta 1867 smo bili Slovenci znova razdeljeni na troje; spadali smo pod tri različne vladarje, politično pa smo bili razdeljeni med konservativce in liberalce. Bila so leta splošnih sprememb. Naraščalo je število časopisov, izhajale so različne kulturne revije, v ospredje so prihajali tudi drugi poklici. Kaj pa narodno vprašanje?

Avstro-ogrska monarhija je prišla do tako nizke stopnje, da so države članice okoli leta 1870 izseljevanje videle kot edino možnost za ekonomsko pomoč državljanom. Že takrat smo Slovenci romali po svetu.

Te generacije slovenskih izseljencev so dobile pomembno vlogo za slovensko prihodnost. Zlasti tisti v Severni Ameriki so se vključili v tamkajšnje politično življenje. Nekateri so finančno pomagali tudi pri obnovi cerkva in drugih javnih potrebah na slovenskem območju.

Zelo pomembna je bila uvedba neposrednih volitev v dunajski parlament leta 1873. S tem je bil narejen prvi korak k demokratizaciji političnega življenja, ki pa je zahtevala boljšo politično organizacijo. A bili smo razdeljeni in duh po združeni Sloveniji je bil oddaljen.

Leto 1891 smo Slovenci zadnjič enotno nastopili na volitvah. Po prvi svetovni vojni svetu ni sploh ni vedel, kaj je Slovenija. Nismo imeli nekega ambicioznega političnega programa, s katerim bi kot narod iskali svojo pot. Takratni narod ni vedel, ali bi ostal pod Habsburžani ali bi se podal v jugoslovanstvo, kamor smo bili v londonskem paktu prodani.

Takrat je Ivan Cankar znal razložiti »jugoslovanstvo«: »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsi bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne razdeljene vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar furlanskemu.«

Kasneje je omenil: »Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo.«

Majniška deklaracija

Bili smo v Jugoslovanskem odboru, s Hrvati smo sanjali o skupni samostojni državi, sestavili Jugoslovanski klub v dunajskem parlamentu in prebrali majniško deklaracijo. Razglasila se je združitev ozemlja južnih Slovanov, del monarhije. S skupnimi močmi nam je uspelo razglasiti državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Toda le za mesec dni. Potem smo zopet izgubili in postali del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (kar jih je ostalo). Bil je plebiscit na Koroškem; med Avstrijo in Jugoslavijo je večina izbrala Avstrijo. Velik del Slovenije je že spadal pod Italijo in večina teh Slovencev je zopet šla po svetu za kruhom. Tako rekoč drugi ekonomski val.

Zakaj smo to dopustili? Ali res ni bilo druge možnosti? Je morda lažje, da nas drugi nadzorujejo, kot da sami poskrbimo za svoje? V knjižni analizi Albina Prepeluha Problemi malega naroda (1918) lahko razberemo sledeči citat, ki sicer ni izpod njegovega peresa:

»Narodi morajo sami izdelati magno karto svoje svobode, oprto na njihove lastne ideje, na njih zgodovino, tradicije in stremljenja glede bodočnosti« (Balfour v angleškem parlamentu julija 1917).

Naslednje obdobje je zaradi prelite bratske krvi popolnoma zasenčilo zgodovino Slovenije: druga svetovna vojna in čas tik po njej. Težko je biti objektiven in kratkobeseden, bom pa odločen. Izgubili smo. Izgubili svobodo in slovenstvo zaradi tujih, zunanjih vplivov. Izgubili smo zemljo, narodno zavest in bratski odnos. Seveda ne popolnoma vsega, ampak v veliki meri.

Politično in sociološko gledano nikdar nismo bili svobodni, dokler nismo bili složni.

Politično in sociološko gledano nikdar nismo bili svobodni, dokler nismo bili složni. Ne enoumni ali istomisleči, temveč v demokratičnem smislu: složni. Če se ozremo nazaj, ni bilo svobode ne pod avstro-ogrsko monarhijo, ne pod Kraljevino Slovencev, Hrvatov in Srbov, ne pod Jugoslavijo.

Obdobje po drugi svetovni vojni, ko je komunistična partija prevzela oblast v Jugoslaviji, je domovino zapustilo okrog 20.000 Slovencev. Po nekaj letih bivanja v begunskih taboriščih v Italiji in na Koroškem so se naselili po Evropi, v Avstraliji, ZDA, Kanadi in Argentini. Začenjali so novo življenje na tujih tleh. Podrejeni, a svobodni. Povsod so si ustanovili organizacije, ki so jih povezovale in jim pomagale ohranjati vero in slovenstvo.

Če se ozremo nazaj, ni bilo svobode ne pod avstro-ogrsko monarhijo, ne pod Kraljevino Slovencev, Hrvatov in Srbov, ne pod Jugoslavijo.

Slovenija v svetu

Po svetu se je bilo treba naučiti tujega jezika, pridobiti službo in streho, vse na novo. Slovenski izobraženci, ki so se v tistih letih (1947–1949) naselili v Argentini, so se prav tako kot vsi po svetu, ki so še vedno čutili in ljubili slovenstvo, poleg skrbi in dela za preživetje v prostem času posvetili nadaljnjemu kulturnemu ustvarjanju. Kljub oddaljenosti od domovine so pisali, peli in igrali v slovenščini.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je svet spoznal, da socializem ni uspešen niti v političnem niti v gospodarskem smislu. V takratnih razmerah, ko je socializem izgubljal legitimnost, so delovale nove družbene in politične elite. Čutilo se je splošno nezadovoljstvo in zaznati je bilo enoten klic po demokraciji in samostojnosti. Novo upanje. Nove sanje.

Zanimivo, steber odločitve za samostojnost je bila slovenska kultura in ne politika. Vprašanje je, koliko je bilo resnične narodne zavesti. Koliko ljubezni do zemlje in pripadnosti? Kako močan je bil čut do slovenstva?

Vsa ta leta smo iz zamejstva in zdomstva spremljali dogodke ter narodnozavedno gledali na to dogajanje. Tudi mi smo si zaželeli uresničenje teh sanj.

Steber odločitve za samostojnost je bila slovenska kultura in ne politika.

Pod svobodnim soncem

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je bilo slišati več o težavah v gospodarskem sistemu kot kaj drugega. Duhovni izraz zdomskega kulturnega delovanja se je takrat iskril v neštetih fasetah. Ena izmed njih je tudi revija Meddobje, kjer je pisalo:

»Naš čas nosi znake neznanske naglice. Pogosto se poraja občutek, da vsak hip moreš izgubiti tok dogajanja. Konkurenca postavi ob kraj nesposobneže, človek mora biti dovolj glasen, da se sliši družba. In vendar nas zgodovina uči, da enodnevna gesla niso vir kulturnega ustvarjanja, da je konformizem njegova smrt. Tudi v slovenskem svetu, tako v domovini kot zunaj, je mnogo pozivov na to. Bodočnost slovenstva pa ni utopija in poslanstvo slovenskih skupnosti po svetu še ni končano.«

Po žilah še vedno teče slovenska kri

Šteje se novo tisočletje, novi izzivi. Veliko sinov slovenstva je bilo že pokopanih na tujih tleh.

V meni se še vedno pretaka slovenska kri. Verjamem, da tudi pri tebi. Še mnogo zavednih nas je po svetu, ne le doma.

Bili so drugi časi, drugačna obdobja, druge okoliščine, vendar nikoli ni bilo lahko. Toda kot narod smo znali ohraniti pripadnost, slovenstvo.

Pred leti še ni bilo možnosti hitrega dostopa do širnega sveta, zato smo ostajali zaprti vase. Tako smo tudi ohranili narodno zavest.

Še mnogo zavednih nas je po svetu, ne le doma.

Kaj pa danes? Danes smo lahko vsi povezani, kar do neke mere pomeni, da smo v krogu brezmejnega širnega sveta. Kako naj majhen narod ohrani svojo identiteto, kulturo, jezik, navade v današnjem svetu? Pri odgovoru na to mi pomaga pregled zgodovine. Če sam dobro vem, kdo sem in od kod prihajam, bom lahko to posredoval tudi drugim ter s tem obogatil sebe in druge. Če postanem dovolj narodnozaveden, bo država prepoznana in priznana tudi na zunaj, prav tako njeni državljani.

Ne postanemo narodnozavedni kar čez noč. Malo nas je in kot narod danes nimamo dovolj močnega jezika, pretežno se po svetu uporabljajo drugi jeziki. Je pa priznan in se ga učijo tudi tujci. V splošni javnosti moramo biti ponosni in uporabljati slovenski jezik tam, kjer le moremo, zlasti na ozemlju domovine.

Bistvena je tudi vloga šole in medijev. Ko bomo razumeli, da ima vsak izmed nas to poslanstvo, in bomo dovolj ponosni, bodo tudi drugi tako sprejeli nas in nas priznali ter spoštovali.

Človek se ne rodi narodnozaveden; to mora gojiti od zibeli doma in odraščati v tem smislu, da mu bo ta biser postal pravi trdni temelj njegove lastne identitete, ki bo pripomogel k narodnemu ponosu.

Luč upanja

Vse napisano nas lahko še naprej navdušuje. Ni potrebnih težkih temeljev, le slovenstvo je treba čutiti in gojiti. Edini pogoji za uspeh in zmago so složnost, sočutje, bratstvo, skupno delo in enotnost.

To velja ne samo za Republiko Slovenijo, pač pa za vsakega Slovenca v Sloveniji, zamejstvu ali po svetu. Za vsako organizacijo, ustanovo, društvo ali podjetje. Složnost je nujna za uspeh v vsaki skupni dejavnosti, od najbolj enostavne do najbolj zahtevne, in to na vseh področjih.

Dovolite, da citiram besede enega naših žal že pokojnih članov, ki je preroško opisal to, kar imamo danes:

»Prvi pogoj za obstoj in razvoj narodne države Slovenije mora biti, da smo strukturno čvrst in enoten narod. To se pravi do kraja in polno povezati vse stranice našega narodnega organizma v resnični službi narodnemu cilju, učvrstiti vez med posamezniki in avtoriteto v dejavnosti posebnih socialnih smeri, ohraniti vselej prvenstvo skupne blaginje in zagotoviti solidarnost stare in mlade generacije« (France Dolinar, Špital, 1948).

Edini pogoji za uspeh in zmago so složnost, sočutje, bratstvo, skupno delo in enotnost.

(D177: 46-49)