Slovenija je lahko ponosna

Ko na predvečer dneva državnosti izobešam zastavo, me vedno prevzame poseben občutek. Ponosa, veselja in hvaležnosti.

Sem namreč del enega od 232 narodov, ki imajo srečo, da imajo lastno državo s svojim jezikom. Drugih 6.000 narodov, ki se med seboj razlikujejo po jeziku, te sreče nima.

Pa bi si marsikdo lastno državo zaslužil ravno ali celo bolj kot mi. Če pomislimo samo na precej bogatejše in številčnejše Katalonce, Valižane, Škote in Baske. Da 32 milijonov Kurdov niti ne omenjamo.

99 let nacija

Slovenski narod je postal nacija, to pomeni, da je dobil svojo lastno državo, že pred 99 leti. Takrat so ustanovili Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (na ozemlju južnoslovanskih narodov nekdanje Avstro-Ogrske).

Čeprav se je ta nova država že po dobrih dveh mesecih združila s kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, je prav ta, v vojni rojena državna tvorba, narod spremenila v nacijo. Res je, da je slovenska nacija v kraljevini SHS, ki se je nato preimenovala v kraljevino Jugoslavijo, bila v senci srbskega hegemonizma, ki mu je sledila še diktatura komunistične Jugoslavije, v kateri je bila slovenska nacija še bolj zatrta. A vendar je to bila nacija s svojim uradnim jezikom.

Revolucija

Sledila je revolucija. Čeprav je tako ne imenujemo, ker imamo na revolucije zelo krvave spomine. A v resnici je to bila revolucija, po slovensko prevrat. Prevrat, ki je je najprej zrušil komunizem, nato pa zlomil še srbski jugoslovanski jarem. V krvi.

Nekaj deset žrtev, ki se jim klanjamo, je v resnici zelo nizka cena, če jo primerjamo s 16.000 Hrvati, padlimi za isti cilj v praktično isti vojni. Zdaj se najdek kdo, ki omalovažuje žrtve in vojno zaradi »premalo« streljanja preimenuje v vojaški incident ali spopad.

A v resnici je bil to začetek vojne, v kateri se je jugoslovanska armada (JLA), uradno ena najmočnejših v Evropi, krepko opekla. Bila je povsem nepričakovano in hitro poražena. JLA napak iz slovenske vojne v hrvaški in bosanski vojni ni več ponovila.

Če na vojno gledamo sociološko, lahko vojno z malo žrtvami označimo za najbolj civilizacijsko, kakor se že to sliši čudno. Zaradi manj krvi bi zato na tako zmago v vojni morali biti kvečjemu še bolj ponosni.

Blagostanje

Danes, po poltretjem desetletju, smo precej resignirani in črnogledi, ko ocenjujemo stanje v državi.

Nič narobe. A vendar je treba malce oddaljiti se od drevesa in pogledati ves gozd. Živimo v eni od najbogatejših držav na svetu. Samo 33 držav je bogatejših od naše, kakih 200 pa revnejših.

Blagostanje pa lahko merimo tudi z vodnim bogastvom, veliko poraščenostjo z gozdovi in z enim najboljših klimatskih okolij na planetu. K temu lahko dodamo še redko poseljenost, kar pomeni, da ima vsak prebivalec dovolj prostora, in bližino najpomembnejših mest sveta.

Drugo svetovno vojno pomnijo samo še najstarejši prebivalci. Velika večina ljudi pa si lahko samo v knjigah prikliče v spomin, kaj so vojna, pomanjkanje, epidemija, lakota. Te stvari je namreč velika večina prebivalcev zemlje doživela na lastni koži.

Lepo nam je tukaj biti. Ponosno in veselo lahko zato naši domovini zaželimo: Zdrava bodi, moja domovina, Bog Te živi še na mnoga leta!