Slovenija med naivnostjo in nestrpnostjo

Kri na pločnikih francoske prestolnice je v Sloveniji odprla novo fronto boja za interpretacijo migrantske krize. V ofenzivi so tisti, ki krvavo pobijanje nedolžnih ljudi neposredno povezujejo z migranti, ki množično nekontrolirano drejo v Evropo. Da slednji zgolj bežijo pred tovrstnimi dejanji, pa jih branijo oni, ki begunsko problematiko vidijo predvsem skozi humanitarna očala.

Črno-bela razlaga sveta, tako značilna za okoliščine, ki prinašajo strah in negotovost, v časih, ko družbi enotnost ne bi škodila, ene in druge potiska še bolj vsaksebi.

Da svet ni črno-bel je znano že iz časov pred barvno televizijo in zato ga oboji v veliki meri dojemajo zmotno.

Utopične zablode mirovniških aktivistov

Če kaj, je pariški masaker dokončno razblinil utopične »no border« in »refugees welcome« iluzije naših levičarskih aktivistov. Podatki kažejo, da je vsaj eden izmed teroristov v Pariz prispel pomešan med prebežnike po balkanski poti. Pa četudi ne, tovrstno  šverc prevozništvo, ki se ga gredo države od Grčije do Nemčije, ne vodi nikamor.

Če kaj, je pariški masaker dokončno razblinil utopične »no border« in »refugees welcome« iluzije naših levičarskih aktivistov.

Medtem ko se policisti ukvarjajo s popisovanjem množice Sircev, rojenih na novega leta dan, stran od njihovih oči cveti orožarski posel, da zlatih časov za tihotapce mamil, človeških organov in drugih nelegalnih dejavnosti niti ne omenjamo.

Ironija trenutka je v dejstvu, da imajo s tem transport biznisom države same stroške in težave, medtem ko se mastijo kriminalci in tihotapske mreže, ki migrante dostavljajo na evropska vrata.

Obenem bi ISIS moral biti res neumen, če tovrstnih razmer ne bi izkoristil za pošiljanje in vračanje svojih džihadistov v Evropo. In to praktično brez nadzora, kakršnega bi bili deležni ob potovanju na legalen način.

Strah pred teroristi in spolnimi perverzneži

A po drugi strani se je vendarle za strinjati z argumenti, da (pravi) begunci v Evropo bežijo prav pred tovrstnimi masakri nad civili. Zmerjanje migrantov z islamskimi teroristi kar vsepovprek je, kot da bi norveški pokol samozvanega križarja Andersa Breivika pripisali evropskim kristjanom.

Še manj na mestu je netenje strahu pred muslimani, češ, da gre za nasilneže, posiljevalce in prenašalce spolno prenosljivih bolezni, ali celo primitivno obkladanje ljudi z drhaljo, ki bi bila »kar za postrelit.«

Zmerjanje migrantov z islamskimi teroristi kar vsepovprek je kot da bi norveški pokol samozvanega križarja Andersa Breivika pripisali evropskim kristjanom.

Tovrstna stališča več kot o islamski, povedo o kulturi tistih, ki se tako odzivajo. Na tem mestu je vredno še enkrat ponoviti nadškofovo modrost, da muslimani ne ogrožajo Evrope, ker ta ogroža samo sebe.

S tem je Zore meril prav na dekadenco morale, vrednot in občutka za sočloveka, ki veje tudi iz tovrstnih ksenofobnih izpadov. Slednji so dokaz, kako zelo je Evropa odtujena od krščanskih korenin in njeni staroselci od zapisanega v tisti zaprašeni sveti knjigi na njihovih policah.

Za Slovenijo, predvsem pa za Evropo, bi bilo v teh negotovih časih nujno, da se odloča s trezno glavo in mirnimi živci ter da ne podleže ekstremističnim pritiskom, ki se tradicionalno krepijo ob tovrstnih krizah.

Le hladne glave namreč lahko zagotovijo tako potrebno enotnost, ki jo EU zdaj potrebuje bolj kot kadarkoli.