Slovenija v Fritzlovi kleti

Barbarin rov. Foto: Wikipedija

Človeku se kar milo stori, ko v kontekstu evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov razmišlja, kje je obtičala naša draga Slovenija in vsi mi z njo. Zgodovina je že zdavnaj vse postavila na svoje mesto, Evropejcem je vse jasno, vsa totalitarna železna vrata so na stežaj odprta. Mi pa kot zakrneli vseživljenjski ujetniki še naprej vdano čemimo v zatohli kleti brez dnevne svetlobe in ugibamo, ali se čas vrti naprej ali nazaj.

Kakorkoli je že to nepojmljivo – uničevalni revolucionarni duh ima leta 2025 še vedno vso moč nad nami. Da pretiravam? Samo poglejmo, kakšne 'patrone' si Slovenci izberemo na svobodnih volitvah.

Zloglasni Josef Fritzl je po razkritju skoraj četrt stoletja trajajočih zlorab hčerke in njunih otrok pristal v doživljenjskem psihiatričnem zaporu. Baje je od svojih oboževalk prejel okrog dvesto ljubezenski pisem. A v primerjavi z nami to ni nič.

Pogreb Zdenka Roterja, avgust 2025. Vir: Posnetek zaslona, YT

Pri nas je cel narod še vedno kot uročen od zatiralskih boljševističnih oblastnikov. Plenilski rod skupaj s potomstvom kljub slovenski osamosvojitvi in načelni demokraciji neovirano nadaljuje s svojim razdiralnim početjem. Vsi kazalci našega družbenega razvoja – politični, ekonomski, socialni, pravosodni, demografski, zdravstveni, izobraževalni – strmo letijo navzdol, a v veliki večini nas to ne vznemirja.

Plenilski rod skupaj s potomstvom kljub slovenski osamosvojitvi in načelni demokraciji neovirano nadaljuje s svojim razdiralnim početjem. 

Po eni strani je seveda razumljivo, da ljudje pač nimamo ne časa in ne volje za poglabljanje v naša večna in do neznosnosti preobremenjena vprašanja o partizanih in domobrancih. Še posebej se radi izognemo problematiziranju, če se pokaže, da so naše predstave potrebne radikalne preureditve. Raje se kot pijanec plota držimo svojih ustaljenih stališč in poskrbimo za nek svoj zasilen mir. Če nas kje kaj kljuva, pa se hitro razbremenimo z zmerjanjem drugače mislečih po spletnih forumih. Težko je zdržati, če nas kaj boli. Primo Levi je zapisal: »Kdor je bil ranjen, pogosto potlači spomin, da ga ne bi še bolj bolelo. Kdor je ranil, pa odrine spomin v nezavedno, da bi se ga znebil in tako ubežal svojemu občutku krivde.«

Naslovnica knjige: dr. Milko Mikola, Neoprostljivo

Te dni je zakrožil po spletu grozljiv podatek, da so pri nas med vojno in tik po njej umorili 2314 žensk in 617 mladoletnih oseb in otrok. Avtor tega podatka je dr. Milko Mikola. Kdo je moril ženske in otroke? Partizani ali domobranci? Partizani so si, shematično rečeno, prizadevali za osvoboditev domovine izpod okupatorjev. Zakaj bi ob tem častivrednem cilju morili ženske in otroke?! Enako lahko sklepamo ob domobrancih, ki so predvsem branili dom, torej v prvi vrsti ženske in otroke. Poleg prvih in drugih pa so bili še tretji – tisti, ki so bili z vso silo naravnani na nasilni prevzem oblasti, na totalni prevrat vseh vrednot, na načrtno vzpostavljanje vladavine terorja in na vsesplošno zaničevanje človeka. To so bili komunisti, ki so sistematično morili tudi ženske in otroke.

Slepilni manevri boljševističnih ideologov in vsa njihova medijska in izobraževalna mašinerija nas držijo v polju napihnjenih obtožb o domobranski kolaboraciji. Tako ne pridemo do jedra vsega zla, do zločeste revolucije in do vsaj načelnega razlikovanja med partizani, ki so se borili za svobodo in komunisti, ki so se borili za oblast.

Vir: Shutterstock

Dovolj bi si bilo morda odgovoriti že na nekaj preprostih vprašanj. Npr., ali je slovenski narod leta 1941 hrepenel po revoluciji? Ali je vendarle hrepenel po svobodi? Ali je bil za komuniste osvobodilni boj prvotnega pomena? Ali je bila zanje vendarle prvotnega pomena revolucija? Ali so rdeča zvezda, srp in kladivo simboli osvobodilnega boja? Ali so to vendarle simboli revolucije? Ali je za dosego domnevno visokih ciljev dovoljeno nasilje? Ali nam vendarle na tisoče žrtev medvojnih in povojnih pobojev, zatiranje svobode, uničevanje inteligence, kmetov, vere in kulture, politični zapori, prisilna kolektivizacija, propadanje gospodarstva in vsesplošno izgubljanje koraka z razvitim svetom govorijo o katastrofalni zločinski zaroti proti človeštvu, ki je celo obljubljala raj na zemlji?

Zgodovine se moramo resnicoljubno spominjati zaradi spoštovanja do žrtev in zaradi nikoli več!

Macesnova gorica. Foto: Nejc Štular
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike