Slovenske železnice – zgodba o (ne)uspehu

Večinska občila nas prizadevno zasipajo s poročanjem o neverjetnih podvigih na slovenski železniški infrastrukturi, od obnove vaških železniških postaj do nove osrednje postaje v Ljubljani. Drugi tir je za naše politike in gradbenike legendarni projekt, ki mu ni para v Evropi. Vsi ti dosežki so res neverjetni le, če jih presojamo z zapravljenim denarjem in časom trajanja gradnje. Medtem ko se igramo v domačem prometnem peskovniku, sosednje države bliskovito razvijajo železniški potniški in tovorni promet.

Vrtoglave investicije z zamudo

Naj ne bo odveč nekaj primerjav o trajanju vožnje z vlakom:

• Trst – Rim … 5 ur, 30 min
• Trst – Dunaj … 6 ur, 30 min
• Celovec – Gradec … 45 min
• Koper – Hodoš (madžarska meja) … 6 ur
• Metlika – Jesenice … 5 ur
• Vozni redi oziroma pogostost vlakov je posebno vprašanje

Vse tako kaže, da bomo v bodoče za pot v svet uporabljali ne samo tržaško letališče, ampak tudi železniško postajo. Na Hrvaškem gradijo hitro železniško progo od Reke do Zagreba in resno načrtujejo nadaljevanje do Budimpešte. Ko bo ta zgrajena, nas bo po drugem tiru od Kopra do Divače vozil samo še turistični vlak od kraške jame do jame, ki so jih menda odkrili, in so bile med drugim vzrok za anekse k gradbeni pogodbi. Tovora iz Kopra bo namreč vse manj, ker zapravljamo prednost, ki jo je pristanišče Koper imelo pred Reko in Trstom.

Pa poglejmo nekaj primerov zakopavanja milijonov v železnice:

• predračun za oskubljeni projekt na Jesenicah: skoraj 250 milijonov evrov (z DDV)
• obnova postaje v Domžalah: 19 milijonov
• postaja Borovnica in obnova dela proge proti Brezovici: 112 milijonov
• postaja v Ljubljani: 244 milijonov

Neverjetno, kaj v Ljubljani nastaja pred našimi očmi. Namesto, da bi se politika in njeni vazali na SŽ potrudili in našli rešitev v gradnji podzemne železniške trase skozi središče »najlepšega mesta«, se v nebo pne gorostasna zgradba, podobna proizvodnim obratom v železarni. Arhitektoma Sadarju in Vugi postaja nikakor ne more biti v čast in ponos.

Javna gospodarska družba Slovenske železnice

Javna gospodarska družba v lasti države je fevd ali peskovnik za politiko. Obmetavajo se z denarjem, ki ga nikoli ne sme in ne more zmanjkati. V Slovenskih železnicah kolobarijo zanimivi kadri, od menedžerjev, ki so jim SŽ odskočna deska do odsluženih politikov. Spomnimo se le dveh imen: Nada Drobne Popović, Sanja Ajanović Hovnik.

SŽ že od leta 2012 vodi generalni direktor Dušan Mes. Nenadomestljiv, s številom mandatov je za petami županu Jankoviću. Pomemben podatek v njegovem življenjepisu je, da je bil med drugim zaposlen v SCT, še zlasti pa, da je bil finančnik v Casinoju Portorož. Izmojstril se je pri delu z ljudmi in denarjem in zna biti uslužen politiki. Prestrukturiral je javno gospodarsko družbo, ustanavljal gospodarske družbe hčerke, pastorke in vnukinje. Po potrebi najde tudi nezasedena in bolje plačana delovna mesta, na primer za tasta najsrečnejšega ženina v letu 2025. Na vsem lepem se ne ve več, kdo pije, zagotovo pa se ve, kdo plača. Nacionalni preiskovalni urad je v teh dneh začel preiskave nečednih (kriminalnih?) poslov. Ni se bati, kajti SŽ bodo branili iz Grosuplja. Postranska škoda bo morda zapor za kakšnega Miloša Njegoslava ali Mico Kovačevo.

Lani ob tem času je završalo ob vprašanju, kako velik denar je generalni direktor Mes vrgel na prednovoletni veselici za srbsko pevko Sandro Afriko. Nadzorniki so potem sicer nekaj jamrali, pa se ni dal preveč motiti in je letos znova organiziral veselico za vse zaposlene in upokojene železničarje. Afriko so nadomestili Modrijani in Tine Rožanc. Dve muhi na mah: denar ne smrdi domačim glasbenikom in plesalcem, slovenska manjšina na SŽ je bila potolažena.

Subvencije za prevoz potnikov

SŽ so državno podjetje, torej po definiciji ponor javnega denarja. Pustimo ob strani neposredni denarni tok iz proračuna in si poglejmo nepregleden vir zaslužka pri upokojenskih brezplačnih (rdečih) vozovnicah. Ob prvem obhodu sprevodnika jih validiramo in pri tem nikoli ne registriramo dolžine poti oziroma izstopne postaje. Zastavlja se torej vprašanje, ali SŽ od države zahtevajo enako nadomestilo za ceno vozovnice, na primer od Ljubljane do Zaloga kot od Ljubljane do Maribora. Enaka nepreglednost je seveda tudi na avtobusih. Morda so bile prav subvencije motiv SŽ, da so prevzele (kupile) avtobusnega prevoznika Nomago. Od kod jim denar? Iz subvencij za železniški prevoz?

Se dogaja

Železnice so pred dnevi podpisale pogodbo o nakupu štirih lokomotiv in dvajsetih vagonov v vrednosti 97 milijonov evrov – denar državljanov, da ne bo nesporazuma. Le kdaj se bo investicija povrnila na tirih iz rajnke Avstrije in elektrifikaciji z enosmernim električnim tokom?

In za konec poglejmo še največji uspeh SŽ v iztekajočem se letu. Na lepotnem (ne hitrostnem) tekmovanju v Londonu so zmagali. Omislili so si namreč nove uniforme v temno modri barvi, s katero nas cijazijo v SFRJ; še pomnite, tovariši, temno modre uniforme so bile na JЖ!