Ali po sončnem Sloveniji grozi še prometni mrk, ki trka na vrata Balkana?

Slovenija, ujeta med alpskim severom in jugom Balkana, v prvi polovici avgusta doživlja vrhunec infrastrukturnega kolapsa. Praznik Marijinega vnebovzetja (15. avgust) letos pade na soboto, kar je na cestah vselej ustvarilo »popoln avtocestni vihar«. Takrat se združijo vsi tokovi evropskih turistov, ki »drvijo« proti jadranski obali, in množice zdomcev na poti proti Balkanu in naprej. Toda ne gre zgolj za klasično poletno gnečo. Za ure in ure čakanja so v veliki meri krivi nedokončani schengenski ukrepi, neprilagodljivost sosednjih držav in zastareli cestninski sistemi, ki prevoznikom povzročajo milijonske škode.

Praznik Marijinega vnebovzetja (15. avgust) letos pade na soboto, kar je na cestah, vselej, ustvarilo »popoln avtocestni vihar«.

Schengenski paradoks in slovenski avtocestni križ

Slovenija je izrazita tranzitna država. Naš avtocestni križ prenaša nesorazmerno veliko breme evropskega tovornega in potniškega prometa. Čeprav na naših cestah že dolgo ne lepimo več fizičnih vinjet, temveč se zanašamo na sodoben sistem e-vinjet, ki omogoča pretočnost, se prometna žila redno zamaši na mejah.

Italija in Avstrija pod krinko varnostnih ukrepov in nadzora migracij še vedno ohranjata nadzor na notranjih schengenskih mejah. Karavanke in Šentilj tako ostajata kritični točki, kjer se promet redno zaustavlja. To umetno ustvarjanje ozkih grl se kot domino učinek prenaša na slovenski avtocestni sistem, od A2 (Karavanke-Obrežje) do A1 in A4, kjer se kolone vijejo tudi po več deset kilometrov.

Schengen na papirju deluje, v praksi pa vsak podaljšan nadzor na zunanji ali notranji meji povzroči domino učinek, ki ohromi celoten prometni tok vse do osrčja Slovenije in uničuje našo infrastrukturo.

Balkanski tranzitni lijak: Kjer se Evropa konča

Vstop Hrvaške v schengensko območje je za slovenske turiste na poti v Istro in Kvarner prinesel olajšanje, a za tranzitni tok proti jugu je pritisk zgolj premaknil na zunanje meje EU. Absolutni infarkt se te dni dogaja na mejnih prehodih s Srbijo in Bosno in Hercegovino.

Sistematični nadzor vseh vozil na zunanjih mejah je neizprosen. Dodatne upočasnitve povzroča evropski sistem EES (Entry/Exit System), ki se na kopenskih mejah začenja vse strožje izvajati v praksi, kar dodatno podaljšuje preglede. Mejni prehod Bajakovo (Batrovci na srbski strani) je postal simbol logistične nočne more. Gre za glavno tranzitno žilo (avtocesta E70) proti Beogradu. Podobno stanje vlada na meji z BiH, na prehodu Gradiška, kjer sta tako potniški kot težki tovorni promet podvržena temeljitim kontrolam, ki zahtevajo čas.

Sistematični nadzor vseh vozil na zunanjih mejah je neizprosen.

Kritične točke in dolge čakalne dobe

Zastareli sistemi in paraliza prometa

Poleg mejnih prehodov je ključni krivec za stanje na terenu zastarel sistem cestninjenja na Hrvaškem. Cestninska postaja Lučko pri Zagrebu, ki je glavna vstopna točka za pot proti jugu in vzhodu, ostaja zaprt sistem s plačilnimi hišicami. Hrvaška sicer napoveduje popolno digitalizacijo sistema do leta 2027, vendar to logistikom danes ne pomaga.

Zastoji pred Lučkim paralizirajo celoten zagrebški obroč in vplivajo na pretočnost vseh smeri. Zato med zastoji tudi zaradi slabo pretočnega sistema cestninjenja razočaranih in razbesnelih potnikov v tranzitu čez Hrvaško ne manjka: »Kupiš elektronsko tablico (ENC), da bi se izognil tistim zloglasnim kolonam in hišicam na Lučkem. Potem pa ugotoviš, da stojiš 10 kilometrov v isti koloni z vsemi ostalimi, ker je avtocesta popolnoma zablokirana že daleč pred samim razcepom za hitre pasove. V avtu imamo dva majhna otroka, zunaj je 35 stopinj, premikamo pa se s hitrostjo pešca. To ni več dopust, to je testiranje živcev in preživetje sistema, ki ga je povozil čas.« Takšnih in podobnih frustracij pred zagrebškim obročem še zdaleč ne manjka.

Poleg mejnih prehodov je ključni krivec za stanje na terenu zastarel sistem cestninjenja na Hrvaškem.

Cena čakanja in kdo bo plačal račun?

Izguba časa v kolonah ni le neprijetnost za turiste, temveč hud udarec za gospodarstvo. Za transportna podjetja ure, preživete na meji, pomenijo direktno izgubo. Vozniki imajo zakonsko omejen čas vožnje (tahograf). Ure čakanja se štejejo v delovni čas, kar pomeni, da morajo vozila po prečkanju meje pogosto takoj ustaviti za obvezen počitek.

Pogosta, danes že kar običajna izkušnja voznika tovornjaka se glasi: »Na tem prehodu dobesedno puščamo svoje življenje in denar. Tahograf v kabini neusmiljeno teče, četudi se v eni uri premaknemo le za deset metrov. Ko po 15 urah čakanja v peklenski vročini končno pridem čez mejo, mi zmanjka zakonsko dovoljenega časa za vožnjo. Moram parkirati in počivati, blago pa stoji na mestu. Naročniki pritiskajo, hladilniki porabljajo nafto. Kdo bo to plačal? Na koncu to vedno plačate vi, kupci v trgovinah.« Takšne so izkušnje možice voznikov tovornega prometa na relaciji EU–Srbija.

Zaradi tega logistična podjetja vse pogosteje vgrajujejo v pogodbe »čakalne dodatke« (demurrage). Višje stroške goriva zaradi mrtvega teka motorjev in stroške dela pa na koncu vedno absorbira trg. Prekinjene »just-in-time« dobavne verige povzročajo zamude v industriji, vse to pa se preliva v višje maloprodajne cene. Končni račun prometnega infarkta na meji z Balkanom tako ne plačajo le prevozniki, temveč slovenski in evropski potrošniki, naša država pa ostaja ujetnik svoje tranzitne lege.

Izguba produktivnosti v kilometrskih kolonah na Bajakovu ali pred Lučkim je skrita inflacija, ki jo prek dražjih izdelkov na koncu plačamo vsi.

Evropska birokracija na zunanji meji: Varnost, ki duši promet

Popolna paraliza na prehodih z zunanjim Balkanom ni zgolj posledica navala turistov, temveč neposreden rezultat stroge evropske schengenske regulative. V luči migracijskih pritiskov in varnostnih groženj je Evropska unija radikalno poostrila nadzor. Sistematične kontrole vseh potnikov – tudi državljanov EU – s preverjanjem dokumentov v evropskih podatkovnih bazah trajajo dlje kot kdaj koli prej. Vsak potni list in osebna izkaznica sta podvržena temeljitemu skeniranju.

Popolna paraliza na prehodih z zunanjim Balkanom je rezultat stroge evropske schengenske regulative.

Dodaten udarec pretočnosti so novi digitalni in biometrični sistemi evidenc (kot je postopno uvajanje EES). Kar na papirju predstavlja vrhunec obmejne varnosti, se v vrhuncu sezone sprevrže v ozko grlo. Cariniki morajo izvajati natančne in zamudne postopke, pri čemer na obstoječi in pogosto prostorsko omejeni infrastrukturi (kot je denimo Bajakovo) ni mogoče odpreti dovolj dodatnih pasov, da bi obvladali takšen pritisk. Varnost ima tako v evropski praksi očitno svojo ceno in cena so kilometrske kolone.

Varnostni ventili EU: Rešitve, ki gasijo požar, ko ta že pošteno gori

Evropska unija se zaveda, da stroga pravila hitro pripeljejo do infrastrukturnega kolapsa, zato zakonodaja predvideva t. i. »varnostne ventile«. Schengenski zakonik obmejnim organom omogoča, da v primeru izjemnih in nevzdržnih zastojev začasno opustijo sistematični nadzor (zamudno skeniranje vsakega dokumenta) in preidejo zgolj na hitrejši, vizualni pregled potnikov. Prav tako je EU prav to poletje zaradi grožnje popolnega logističnega zamaška omogočila »operativno fleksibilnost« pri izvajanju novega biometričnega sistema EES. To v praksi pomeni, da lahko države to digitalno beleženje na najbolj kritičnih točkah začasno zamrznejo.

Toda kje se skriva absurd logistike? Ta varnostni mehanizem se po pravilih aktivira šele takrat, ko se dokaže »nepremagljivo ozko grlo«. V prevodu: obmejni organi morajo najprej dopustiti nastanek večkilometrskih kolon in večurno agonijo čakajočih, da birokracija sploh dovoli preklop na mehkejši nadzor. Ko pa se na tisoče vozil že zagozdi pred fizično omejeno infrastrukturo prehodov, kot sta Bajakovo ali Gradiška, tudi hitrejše, zgolj vizualno pregledovanje ne more več čudežno omiliti nastalega kaosa. Evropski ukrep tako zgolj gasi požar, ko je ta že uničil dragoceni čas voznikov in denar prevoznikov.

Bumerang: Kdaj se bo prometni infarkt vrnil?

Toda to je šele prvi polčas poletne prometne drame. Ko se bodo konec avgusta in v začetku septembra počitnice v ključnih evropskih državah iztekle, se bo sprožil t. i. »bumerang učinek«.

Kritični datumi za vrnitev proti zahodni in severni Evropi bodo zadnja dva konca tedna v avgustu (22.–23. in 29.–30. avgust) ter prvi konec tedna v septembru (5.–6. september). Takrat se namreč zaključujejo šolske počitnice v gospodarsko najmočnejših in demografsko največjih nemških zveznih deželah (Bavarska in Baden-Württemberg) ter v večjem delu Avstrije in Italije.

Kritični datumi za vrnitev proti zahodni in severni Evropi bodo 22.–23. in 29.–30. avgust ter 5.–6. september.

Tok prometa se bo takrat zgolj zrcalil, infrastrukturne in birokratske, a težave bodo enake:

• Vstop v Schengen (Srbija-Hrvaška, BiH-Hrvaška): Mejna prehoda Batrovci/Bajakovo in Gradiška bosta ponovno paralizirana, saj bo tokrat nadzor na zunanji schengenski meji usmerjen na sto tisoče tistih, ki vstopajo nazaj v EU.
• Cestninske postaje na Hrvaškem: Cestninska postaja Lučko bo tokrat »gorela« v obratni smeri – kolone se bodo neusmiljeno nabirale ob plačilu cestnine pred vstopom na zagrebško obvoznico (v smeri proti severu).
• Slovenski avtocestni križ in izstop proti severu: Ker bo slovenski sistem znova prevzel celotno maso vozil (tokrat iz smeri juga in vzhoda proti severu in zahodu), se bodo kolone nabirale na A2 pred predorom Karavanke in na A1 proti Šentilju. Avstrija namreč vztraja pri doslednem nadzoru vstopa, kar bo ponovno povzročalo večkilometrsko ustavljanje prometa na naši strani.

Za prometne logistike in gospodarstvo bo omenjeni povratni val morda še hujši. Združil se bo namreč z jesenskim zagonom industrije, začenja se šola, konec vrhunca dopustov itn., ko se močno poveča potreba po tovornih prevozih in promet nasploh. In vsi ti bodo znova obtičali v morju pločevine. Gneče so danes stalnica, ko pa se zgodi še hujša prometna nesreča, se na cestah ustavi svet.

Povratni val na prelomu iz avgusta v september ne bo prinesel olajšanja. Gre za zrcalno sliko trenutnega kaosa, kjer se bodo turisti in zagon jesenske industrije znova ujeli v past avstrijskih mejnih kontrol in balkanskih cestninskih postaj.