Spomin je v Sorici zmagal nad pozabo, naslednja bitka za kulturo življenja 23. novembra

V zadnjem desetletju je v Sorici spomin zmagal nad pozabo. Tisti, ki so v preteklosti zločin zanikali, ga zdaj opravičujejo, žrtve pa omalovažujejo in jih ne želijo dostojno pokopati, je na slovesnosti ob 80. letnici izgnanstva in izginotja faranov Sorice dejal predsednik SDS Janez Janša. A kot je prepričan, bo slovenska država to »prej kot slej« storila. V nagovoru je izpostavil tudi naslednjo pomembno bitko: kulture življenja proti kulturi smrti, o čemer bodo 23. novembra odločali na referendumu. Pri tem je spomnil na ustavno določilo o nedotakljivosti človeškega življenja.

Resnica vklesana v skalo in neizbrisna

V župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Sorici so danes na pietetni slovesnosti zaznamovali 80. obletnico izgnanstva in izginotja faranov Sorice in okoliških vasi. Po dopoldanski maši so obudili spomin na 38 žrtev vojnega in povojnega nasilja na tem območju, med katerimi so na spominsko ploščo na cerkvi leta 2015 vklesali imena do tedaj znanih 26 žrtev.

Na ta način je v Sorici prvič zmagal spomin nad pozabo, je poudaril slavnostni govornik Janša. Po desetih letih se po njegovih besedah lahko vprašamo, ali je resnico od takrat res slišalo več ljudi, odgovor pa je po njegovi oceni pritrdilen. Resnica je iz brezen teme in megle danes »vklesana v skalo in je neizbrisna«.

Spomin je zmagal nad pozabo zaradi številnih pričevanj očividcev tistega časa; po zaslugi Nove slovenske zaveze, Študijskega centra za narodno spravo in nekaterih poštenih zgodovinarjev so bile objavljene številne publikacije in knjige. A danes smo v položaju, ko tisti, ki so prej zločin zanikali in ga skrivali, tega ne morejo več ponavljati. Zato se zločin opravičuje, žrtve pa omalovažuje in se jih ne želi pokopati tam, kjer si zaslužijo in kjer to želijo njihovi svojci, je pojasnil Janša.

Bitka za kulturo življenja

Je pa to stanje opravičevanja zločina »del nekih širših dogajanj, s katerimi smo soočeni kot del zahodne, krščanske civilizacije, kjer se bije boj med kulturo življenja in kulturo smrti«. Kot je poudaril predsednik SDS, gre za spopad, ki ga civilizacija ne bo dobila preko noči in v katerem Slovenci bijemo še toliko težji boj, ker ima ta kultura smrti v Sloveniji »še posebej zlovešče temelje«.

Dolžnost te države je, da vse mrtve dostojno pokoplje, da vsi vemo, kje prižgati svečko spomina in da se vse naše mrtve vrne v naše občestvo. »To je temelj naše sprave,« je poudaril predsednik SDS, ki je prepričan, da bo slovenska država »prej kot slej« to storila.

Ena najpomembnejših bitk, bitka spomina nad pozabo, je torej dobljena, je dejal Janša. 23. novembra pa bomo šli Slovenke in Slovenci na volišča in potekala bo naslednja pomembna bitka. Na dan referenduma bo šlo za več kot tekmo dveh političnih opcij. »Gre za enega od temeljnih spopadov v bitki med kulturo življenja in kulturo smrti,« je še poudaril Janša.

Med tnalom in nakovalom

V času vojne so bili ljudje v vaseh pod Ratitovcem nenehno med tnalom in nakovalom, med partizani in Nemci, je zgodovinske okoliščine na tem območju med svetovno vojno opisal predsednik Nove slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Partizani so prihajali po hrano in vedno so jo dobili, čeprav so domačini živeli v revščini. Če je niso dobili, so jo oblastno vzeli, ponekod so odnesli celo breje živali in ogrozili obstoj kmetij, je razložil.

»Takrat so danjarski kmetje v stiski vzeli od Nemcev nekaj pušk, vendar jih nikoli niso uporabili,« je poudaril dr. Ogrin. Ogibali so se vsakemu konfliktu s partizani in uspelo jim je, da na širšem območju soriške župnije v vojnem času ni bilo večjih spopadov. »Za plačilo so jih po vojni komunisti obtožili izdajstva in jih pomorili,« je povedal dr. Ogrin.

Skoraj 700 let po prihodu njihovih prednikov s Tirolske so vaščani pod Ratitovcem živeli, se poročali v okolici, se ukoreninili in izborili od narave gorske pašnike in majhne njive. V zahtevnih gorskih razmerah brez moških ni bilo mogoče živeti na kmetiji. »In kot da ni bilo dovolj, da so jim pobili može, so komunisti obtožili družine pobitih, da so Nemci, nemškutarji, in jih v velikem snegu za božič leta 1945 izgnali v Avstrijo,« je povedal.

Verjetno pomorjeni v Macesnovi gorici

Trpljenje se je nadaljevalo tudi pri njihovih potomcih po vojni, groza pa se je še bolj ukoreninila, ko je OZNA leta 1946 ubila oba duhovnika - Franca Krašno in Filipa Terčelja, in to ravno takrat, ko sta šla oblasti prosit, da bi se izgnani lahko vrnili domov, je povzel dr. Ogrin.

Večina izginulih moških iz vasi pod Ratitovcem je bila najprej odvedena na Škofjeloški grad, nato verjetno odpeljana v Škofove zavode v Šentvid, od tam pa po vsej verjetnosti v brezna Kočevskega roga. Njihovi posmrtni ostanki so po besedah predsednika Nove slovenske zaveze verjetno med tistimi, ki so bili ekshumirani iz brezna Macesnova gorica in so zdaj v kostnici pri Škofji Loki. »Spet tam, od koder so bili odpeljani v smrt in čakajo na usmiljenje, da jih pokopljemo,« je pojasnil.

Ponovno se je zavzel, da bi država priznala, da je šlo za nedolžne, izvensodno pomorjene ljudi, da bi jih država sprejela kot svoje in enakovredne. To pa naj pokaže s tem, da jih pokoplje v Ljubljani kot narodnem središču, ne pa na Teharjah, daleč od oči in srca njihovih svojcev.

Krajani vladi: obsodite zločine in rehabilitirajte pomorjene

Občani so danes zbirali tudi podpise pod peticijo, ki jo bodo naslovili na vlado. V njej so zapisali, da so 17. maja 1945 neznano kam izginili možje izpod ratitovških vasi in območja Sorice. Šele po postavitvi te plošče leta 2015 so si ljudje upali povedati še za ostale krivično pobite, skupaj so jih v župniji Sorica našteli 38, od tega jih ima grob le pet.

Od vlade zato pričakujejo, da bo ugotovila, kam in zakaj so izginili rojaki, česa so obtoženi, vzrok in kraj njihove smrti, da bo izdala veljavne mrliške liste, zakonsko obsodila zločine revolucije ter rehabilitirala izvensodno pomorjene.

Današnjo slovesnost, ki se je je udeležil tudi župan Železnikov Peter Gasser in še nekateri predstavniki SDS, je z ubranim petjem spremljal cerkveni pevski zbor župnije Sveti Peter iz Selc.